VSL sklep I Ip 3103/2008

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

Proti sklepu se je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pravočasno pritožil upnik. Trdi, da sta si bila upnik in dolžnik soglasna za ustanovitev zastavne pravice v zvezi s sklepom o zavarovanju z dne 19. 7. 2002, sklep o zavarovanju pa je veljaven. Nedvomno sta tako dolžnik T. B., kot tudi zastavitelj D. I. d.o.o. soglašala z zavarovanjem konkretne nepremičnine. Soglasje dokazuje tudi notarski zapis posojilno zastavne pogodbe SV 141/2002 z dne 18. 3. 2002. Očitno je zastavni dolžnik spregledal, da je bilo stanovanje že vpisano v zemljiško knjigo. Zato je potrebno v konkretnem primeru dati pravno varstvo upniku, ki je ob sodelovanju notarke kot osebe javnega zaupanja ter tudi ob sodelovanju sodišča izročil posojilo, kaj več kot toliko zavarovanja upnik ne bi mogel pridobiti, saj se je zanašal tako na dolžnika, na zastavnega dolžnika, notarja in izvršilno sodišče v postopku Z 2002/594. Upnik uveljavlja svojo terjatev na podlagi sklepa o zavarovanju z dne 19. 7. 2002, ki je še danes veljaven ob izrecni navedbi, da lahko upnik uveljavlja terjatev tudi proti tistemu, ki je nepremičnino kasneje pridobil. Zato ni dvoma, da je upnik upravičen do izterjave denarne terjatve iz nepremičnega premoženja, ki je predmet zastave po sklepu z dne 19. 7. 2002. V nasprotnem primeru namreč to pomeni, da je sodišče izdalo neveljavno listino, z izpodbijanim sklepom pa je upnik oškodovan izključno iz naslova ravnanja sodišča. To bi moralo namreč že na dan 19. 7. 2002 po uradni dolžnosti ugotoviti, da je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi in ustrezno odločiti. Upnik pa seveda ni imel razloga, da bi dvomil v verodostojnost sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Stranke neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 141/02 o posojilni pogodbi in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki predstavlja izvršilni naslov, so upnik kot posojilodajalec, B. T. kot posojilojemalec in podjetje D. I. d.o.o. kot zastavitelj in solidarni dolžnik. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete (17. člen ZIZ), kar pomeni, da je sodišče, ki dovoljuje izvršbo, vezano na izvršilni naslov, tako glede predmeta, kot tudi glede upravičenca in zavezanca za izpolnitev, ki sta v njem navedena. Zastavitelj in solidarni dolžnik po izvršilnem naslovu je podjetje D.I. d.o.o., upnik pa je na podlagi tega izvršilnega naslova predlagal izvršbo proti S. J., K. ulica 32, ki je pri nepremičnini, ki je predmet zavarovanja, v zemljiški knjigi v vl. št. 00/00 k. o. Tabor, vpisana kot lastnica. Na podlagi 24. člena ZIZ lahko sodišče dovoli izvršbo tudi proti osebi, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot dolžnik, če upnik na z zakonom določen način izkaže, da je obveznost prešla nanj.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila že v času sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa (18. 3. 2002) nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo. Upnik tako s sklicevanjem na sklep Okrajnega sodišča o zavarovanju predmetne terjatve ne more biti uspešen, saj je prehod obveznosti oziroma predmeta izvršbe treba izkazati z izpiskom iz zemljiške knjige. Na vknjiženi nepremičnini se namreč zastavna pravica pridobi le z vknjižbo v zemljiško knjigo (prvi odstavek 141. člena SPZ), v primeru nastanka hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa pa se tudi neposredna izvršljivost notarskega zapisa zaznamuje v zemljiški knjigi in le taka zaznamba učinkuje tudi proti vsakemu poznejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini (drugi odstavek 142. člena SPZ, 91. in 92. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/03). Določba o zaznambi neposredne izvršljivosti je namreč v odnosu do 24. člena ZIZ specialna določba (prim. SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 641). Upoštevati pa je treba tudi publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo, ki vzpostavlja domnevo, da tretji za podatek, ki je vpisan, ve, oziroma, da za podatek, ki ni vpisan, ne ve. Le v primeru, ko je izvršljivost terjatve zaznamovana v zemljiški knjigi, je mogoče reči, da je tretja, v konkretni zadevi torej S. J., ki je nepremičnino pridobila kasneje, z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa soglašala, z zaznambo pa je izkazan tudi prehod obveznosti na novega dolžnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnica, zoper katero upnik predlaga izvršbo, ni bila stranka neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ker neposredna izvršljivost notarskega zapisa iz zemljiške knjige ne izhaja, upnik ni izkazal, da je v izvršilnem naslovu določena obveznost zastavitelja prešla na S. J. Ker upnik zoper njo na podlagi tega izvršilnega naslova izvršbe ne more predlagati, je sodišče druge stopnje upnikovo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).