VDSS sklep Pdp 1465/2008

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

:

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijanega sklepa tožnikovo tožbo zavrglo, v drugem odstavku izreka pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep, smiselno pa zoper odločitev o zavrženju tožbe in o tem, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je bila napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe v tem individualnem delovnem sporu ni vložil v zakonskem roku. Tožnik je bil namreč v času, ko je dal odpoved in ki jo v tem individualnem delovnem sporu izpodbija, v zelo slabem zdravstvenem stanju. Tega dne je zaužil okrog 30 tablet zdravila Plivadon, kar je pri njem sprožilo močno omamljenost, samega dogajanja pa se ne spominja dobro. Ker je bil tega dne psihično napet in v stiski, se je napotil k svoji osebni zdravnici dr. J.Ž., ki ga je z napotnico napotila na Oddelek za psihiatrijo v Splošno bolnišnico Maribor, kjer so ga še isti dan sprejeli na zdravljenje (hospitalno zdravljenje). Tožnik je bil v času, ko je podal sporno izjavo, v takšnem zdravstvenem stanju, da ni bil sposoben razumeti posledic te izjave. Zaradi tega je bila njegova volja v trenutku dane izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi obremenjena z bistveno zmoto, zaradi česar je neveljavna. Tožnik je bil na dan vložitve tožbe 16. 7. 2007 še vedno na zdravljenju na Oddelku za psihiatrijo v Splošni bolnišnici Maribor (zdravljenje je trajalo od 12. 4. 2008 do 14. 8. 2008 neprekinjeno), kar kaže na resno obliko zasvojenosti tožnika. Tožnik v času hospitalizacije ni bil sposoben komunicirati z zunanjim svetom in ni bil sposoben svoje pravice uveljavljati na sodišču. Tega pa v dokaznem postopku sodišče ni raziskalo niti ni ugotavljalo, kdaj je bil tožnik sposoben svojo pravico uveljavljati na sodišču. Takšno stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče tudi v sklepu opr. št. Pdp 950/2005 z dne 13. 10. 2005. Tudi če se šteje, da je bil tožnik sposoben za varstvo svojih pravic 14. 6. 2007, ko je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, bi rok za vložitev tožbe iztekel dne 16. 7. 2008 (14. 7. 2008 je bila sobota), zato je tudi v takšnem primeru tožba vložena pravočasno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe pa vsaj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo, v kateri je predlagal razveljavitev svoje izjave o odpovedi delovnega razmerja z dne 12. 4. 2007, posledično pa ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo, zato ker je zaključilo, da je bila vložena po izteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ugotovilo je, da je bil tožnik seznanjen s kršitvijo pravice že v maju 2007, vsekakor pa pred 14. 6. 2007, ko je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, ker je izpovedal, da je imel dopis tožene stranke (v katerem je tožena stranka odgovorila, da preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sprejema) nekaj dni pri sebi (potem, ko mu ga je izročil oče) in je šele čez nekaj časa odšel na sodišče zaradi ureditve brezplačne pravne pomoči. Glede na to je zaključilo, da je bila tožba, ki jo je tožnik vložil 16. 7. 2007, prepozna.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 12. 4. 2007 podal izjavo o odpovedi delovnega razmerja (A4), ki jo je tožena stranka prejela 13. 4. 2007. Dne 23. 4. 2007 je to izjavo preklical (A5) z obrazložitvijo, da je bila izjava podana z napako volje. Tožnik se je namreč od 12. 4. 2007 nahajal v Splošni bolnišnici Maribor, Oddelek za psihiatrijo, Enota za bolezni odvisnosti in psihoterapijo, kar izhaja tudi iz potrdila o zdravljenju z dne 23. 4. 2007 (A6). Z dopisom z dne 7. 5. 2007 (A7) je tožena stranka tožnika seznanila, da preklica izjave odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sprejema in da ga je z 12. 4. 2007 že odjavila iz zavarovanja. Poštna pošiljka s tem dopisom je bila 8. 5. 2007 vročena tožnikovemu očetu, ki jo je po približno dveh tednih neodprto prinesel tožniku v bolnišnico. Tožnik je imel ta dopis nekaj dni pri sebi, nato pa je odšel na sodišče zaradi ureditve brezplačne pravne pomoči.

Tretji odstavek 204. člena ZDR določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim sodiščem. Ta rok, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je rok prekluzivne narave, ki prične teči naslednji dan po vročitvi odpovedi oziroma naslednji dan, ko delavec izve za kršitev pravice. Glede na to, da je tožnik najprej podal izjavo o prenehanju delovnega razmerja (dejansko je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 81. člena ZDR), ki jo je preklical z izjavo z dne 23. 4. 2007, je bistveno za ugotovitev pravočasnosti tožbe dejstvo, kdaj je tožnik prejel odgovor tožene stranke z dne 7. 5. 2007 (A7) in kdaj se je tožnik dejansko zavedal, da tožena stranka njegove izjave o preklicu odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sprejema. V spornem obdobju je bil namreč tožnik hospitaliziran na Oddelku za psihiatrijo Splošne bolnišnice Maribor, v Enoti za bolezni odvisnosti in psihoterapijo. Rok 30 dni za vložitev tožbe je pričel teči z dnem, ko se je tožnik zavedal, da tožena stranka ne sprejema njegovega preklica odpovedi (podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 950/2005 z dne 13. 10. 2005, na kar utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil prepozno, ker naj bi za kršitev pravice izvedel že v maju 2007, vsekakor pa pred 14. 6. 2007, ko je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Takšna ugotovitev je vsaj preuranjena. Iz podatkov spisa ne izhaja, kdaj je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, ki mu je bila dodeljena z odločbo opr. št. Bpp 254/2007 z dne 14. 6. 2007. Iz te odločbe izhaja, da je sodišče 14. 6. 2007 prejelo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar bi z ozirom na tožnikovo izpovedbo, da je šel na sodišče osebno urejat brezplačno pravno pomoč, lahko pomenilo, da je tožnik vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči podal 14. 6. 2007. Glede na to bi se 30 dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 14. 7. 2007, ker pa je bila tega dne sobota, bi bil zadnji dan za vložitev tožbe 16. 7. 2007 (člen 111/2 ZPP, člen 111/4 ZPP), ko je tožnik dejansko tožbo tudi vložil. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik že v maju seznanjen s kršitvijo pravic (ko naj bi od očeta prejel odgovor tožene stranke z dne 7. 5. 2007) pa tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil sposoben razumeti svoje ravnanje in sposoben zaščititi svoje pravice v sodnem postopku pred 14. 6. 2007. Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil tožnik glede na svoje zdravstveno stanje sposoben uveljavljati svoje pravice pred sodiščem pred 14. 6. 2007, saj sodišče prve stopnje vseh potrebnih dokazov v tej smeri ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je sicer o zdravstvenem stanju tožnika med hospitalizacijo zaslišalo dr. A.F.Z., vendar pa na podlagi izpovedbe navedene priče ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je zdravstveno stanje tožnika omogočalo, da bi lahko zahteval varstvo pravic pred sodiščem pred 14. 6. 2007. V zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika sta sicer obe stranki predlagali izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke (prvi narok za glavno obravnavo dne 26. 2. 2008). Tega dokaznega predloga sicer zares nista posebej obrazlagali v cilju ugotovitve pravočasnosti vložitve tožbe, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz v cilju popolne ugotovitve dejanskega stanja po stališču pritožbenega sodišča kljub temu izvesti. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj se je tožnik zavedal, da tožena stranka ne soglaša z njegovim preklicem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nepopolno ugotovljeno. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je bilo zdravstveno stanje tožnika pred 14. 6. 2007 takšno, da bi lahko uveljavljal varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču v zvezi s sporno zadevo. Če bo po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila tožnikova tožba prepozna, jo bo moralo s sklepom zavreči, če pa bo ugotovilo, da je tožnik tožbo podal v roku 30 dni iz člena 204/3 ZDR, pa bo moralo odločiti o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da tudi v primeru, če sodišče delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.