VDSS sodba in sklep X Pdp 1436/2008

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno razveljavi v delu, s katerim je bila ugotovljena neskladnost plana delovnega časa nasprotnega udeleženca za leto 2008 z dne 7. 1. 2008 v drugem odstavku v delu, v katerem je določeno, da je delovni čas uredništva in službe tehnike in informatike v obdobju šestih dni 40 ur na teden.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 140,45 EUR, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo neskladnost plana delovnega časa nasprotnega udeleženca za leto 2008 z dne 7. 1. 2008 v drugem odstavku v delu, v katerem je določeno, da je delovni čas uredništva in službe tehnike in informatike v obdobju šestih dni 40 ur na teden in je v tem delu plan odpravilo (1. točka izreka). Zavrnilo je predlog v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in odpravo plana delovnega časa za leto 2008, v delu, v katerem predlagatelj zahteva odpravo plana v celoti in posredovanje plana v mnenje predlagatelju in nato opredelitev do tega mnenja (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe se nasprotni udeleženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu, ki ga predlagatelj v vsebini, kot ga sedaj navaja sodišče v 1. točki izreka, ni postavil. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa naj bi bila podana zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, zaradi česar izreka ni mogoče preizkusiti. Tožba je bila nesklepčna in bi jo sodišče prve stopnje že zato moralo zavreči. Razen tega se je predlog nanašal izključno na pristojnosti sindikata v zvezi s splošnim aktom. V kolikor bi sodišče pravilno obravnavalo predlog, bi ga moralo v celoti zavrniti, saj se je nanašal samo na sodelovanje sindikata ter obveščanje sindikata pri sprejemanju plana delovnega časa za leto 2008, na podlagi določb 8. in 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ničesar pa ni bilo določeno glede kršitve podjetniške kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje razen ugotovitve, da je bil h kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91 in 100/2005, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) sprejet aneks, ne navaja druge podlage za veljavnost te kolektivne pogodbe. Aneks h kolektivni pogodbi za poklicne novinarje je podpisal samo Javni zavod ... Slovenije, čeprav sta bila podpisnika te kolektivne pogodbe tudi GZS, SZT in ZRP. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sicer tako glede plana delovnega časa za leto 2008, kot glede skladnosti plana s panožno kolektivno pogodbo in podjetniško kolektivno pogodbo. Plan delovnega časa za leto 2008 je zadostil vsem pogojem, ki jih določa 147. člen ZDR. Predlagatelj se je omejil samo na ugotavljanje neskladnosti plana za novinarje. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje in se tako ni opredelilo, zakaj bi bil plan delovnega časa za leto 2008 v neskladju s kolektivnimi pogodbami tudi za delavce v službi tehnike in informatike. Za te službe veljajo druge kolektivne pogodbe, to je kolektivna pogodba za časopisno informativno dejavnost ter druga podjetniška kolektivna pogodba v P.N.. Obrazložitev sodišča prve stopnje se tako nanaša samo na novinarje. Nasprotna udeleženka je s planom delovnega časa želela urediti, da se ure, ki se oddelajo znotraj 40-urnega delovnega tedna, prerazporedijo in porabijo v roku šestih dni v tednu in ne v šestih mesecih, kakor je bilo določeno v predhodnih letih. S planom se torej ni uveljavljal šestdnevni delovni teden. Sodišče prve stopnje je na ugovor nasprotnega udeleženca glede aktivne legitimacije, ugotovilo, da predlagatelj ne more imeti položaja stranke v postopku, kot sindikat, ampak kot združenje delavcev po drugem odstavku 47. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). To združenje se je opredelilo le glede izpolnjevanja pravic in obveznosti v zvezi s kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, ničesar pa ni bilo rečeno in izpovedano s strani drugih oseb, ki bi izkazovale pravni interes za izpodbijanje plana delovnega časa tudi glede delavcev v službi tehnike in informatike. V kolikor bi predlagatelj v postopku izkazal reprezentativnost sindikata, bi navedeno veljalo za vse zaposlene delavce nasprotnega udeleženca, ki so člani sindikata, kot združenje delavcev pa predlagatelj ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitev neskladnosti plana delovnega časa za delavce službe tehnike in informatike. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje za nasprotnega udeleženca ne velja, saj je gospodarsko združenje, v katerem je članica tudi nasprotna udeleženka, od te kolektivne pogodbe odstopilo že v letu 1998. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje tako sedaj velja samo še za novinarje ... Slovenija, ne pa za ostale novinarje, o čemer je bil Sindikat novinarjev Slovenije seznanjen že v letu 1998. Nasprotna udeleženka uporablja podjetniško kolektivno pogodbo, ki določa, da ima delovni teden praviloma pet delovnih dni, če ni izjemoma s terminskim koledarjem drugače določeno. Izpodbijana določba plana delovnega časa se nanaša na prerazporeditev ur, ki jih novinarji opravijo v 40-urnem delovnem tednu in ni v nasprotju s 23. členom Podjetniške kolektivne pogodbe in tudi ne v nasprotju z ZDR. Nasprotni udeleženec smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da predlog zavrne kot neutemeljen.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne pojasni, v čem naj bi se to nasprotje kazalo. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, saj so v obrazložitvi navedeni razlogi za odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe. Nasprotje bi bilo podano, če bi iz razlogov izpodbijane sodbe izhajalo, da bi sodišče tožbeni zahtevek moralo zavrniti, kaj takšnega pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja prekoračitev zahtevka. Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka odločilo o predlogu, kakršnega predlagatelj ni postavil, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Slednji določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Predlagatelj formalno ni postavil zahtevka za ugotovitev nasprotja med izpodbijanim planom delovnega časa za leto 2008 in kolektivno pogodbo za poklicne novinarje oziroma podjetniško kolektivno pogodbo, čeprav je iz vsebine predloga razvidno, da takšno nasprotje sicer zatrjuje. Tako sta v označbi predmeta tega kolektivnega spora v predlogu navedena tako kršitev pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, kot „kršitev skladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom in kolektivno pogodbo“. V III. točki predloga je predlagatelj izrecno zatrjeval nasprotje med izpodbijanim delom plana delovnega časa za leto 2008 in določbo 1. odstavka 18. člena kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje nasprotje med izpodbijanim splošnim aktom nasprotnega udeleženca in kolektivno pogodbo za poklicne novinarje oziroma podjetniško kolektivno pogodbo lahko obravnavalo kot predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku za odpravo izpodbijanega plana delovnega časa za leto 2008, ni pa o tem moglo odločiti v izreku izpodbijane sodbe, saj predlagatelj takšnega zahtevka ni postavil. V okviru materialnega procesnega vodstva bi sodišče prve stopnje predlagatelja sicer lahko opozorilo, da glede na trditveno podlago, kakršna je vsebovana v predlogu, zahtevek oblikuje tako, kakor je predvideno v določbi 1. točke prvega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). V skladu s to določbo sodišče med drugim z ugotovitveno sodbo ugotovi tudi neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo. Ker pa sodišče prve stopnje predlagatelja ni pozvalo k ustrezni uskladitvi zahtevka in predlagatelj tega tudi samoiniciativno ni storil, sodišče ni moglo samo preoblikovati zahtevka. Prej veljavni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) je sicer določal, da sodišče vzame predlog v obravnavo tudi, če ne vsebuje določenega zahtevka; če ga vsebuje, pa nanj ni vezano. Vendar pa sedaj veljavni ZDSS-1 takšne določbe nima, zato tudi za kolektivne delovne spore velja določba 2. člena ZPP o vezanosti na tožbeni zahtevek.

Sicer pa v tem sporu niti ni bistveno, da predlagatelj ni oblikoval ugotovitvenega zahtevka, saj je postavil ustrezen zahtevek glede oblikovalnega dela izreka (odprava plana delovnega časa za leto 2008). Ob pravilno postavljenemu oblikovalnemu izreku niti ni potreben še ugotovitveni del izreka in zadošča, da so razlogi za odpravo izpodbijanega akta (neskladnost s kolektivno pogodbo), navedeni v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da ni bistveno, da je predlagatelj v predlogu pomotoma navajal, da izpodbija program dela za leto 2008, saj je bilo iz navedb in predloženih listin povsem nedvomno razvidno, da gre za plan delovnega časa nasprotnega udeleženca za leto 2008.

Nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v zvezi z ugotovitvenim delom izpodbijane sodbe podana tudi zaradi tega, ker je izrek v tem delu nerazumljiv. V kolikor bi bil zahtevek ustrezno postavljen, bi sodišče prve stopnje v skladu z že citirano 1. točko prvega odstavka 53. člena ZDSS-1 lahko ugotovilo neskladnost dela splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo, v izreku pa je navedeno zgolj, da se ugotovi neskladnost dela plana delovnega časa nasprotnega udeleženca za leto 2008, ni pa navedeno, s čim je ta plan v neskladju. Iz razlogov izpodbijane sodbe je sicer razvidno, da naj bi šlo za nasprotje s kolektivno pogodbo za poklicne novinarje in podjetniško kolektivno pogodbo, vendar ugotovitev nasprotja med splošnim aktom in zakonom oziroma kolektivno pogodbo v primeru ugotovitvene sodbe sodi v izrek in ne v obrazložitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP s sklepom razveljavilo ugotovitveni del izpodbijane sodbe, to je ugotovitev neskladnosti plana delovnega časa nasprotnega udeleženca v letu 2008 v drugem odstavku v delu, v katerem je določeno, da je delovni čas uredništva in službe tehnike in informatike v obdobju šestih dni 40 ur na teden.

V nadaljevanju je tako potrebno odločiti še o tistem delu 1. točke izreka izpodbijane sodbe, s katerim je bil odpravljen plan delovnega časa nasprotnega udeleženca za leto 2008 v delu, v katerem je bilo določeno, da je delovni čas uredništva in službe tehnike in informatike v obdobju šestih dni traja 40 ur na teden.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje predlog moralo zavreči zaradi nesklepčnosti. O nesklepčnosti govorimo, če iz dejstev, ki so navedena v predlogu, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo predlagatelj uveljavlja z zahtevkom. Vendar pa v konkretnem primeru o nesklepčnosti ni mogoče govoriti, saj predlagatelj navaja dejstva, iz katerih sledi, da naj bi bil izpodbijani splošni akt nasprotnega udeleženca nezakonit. Pri tem ni bistveno, da so pravno zmotna stališča predlagatelja o posledicah neupoštevanja sindikata v postopku sprejemanja plana delovnega časa nasprotnega udeleženca. Zmotno pravno stališče bi lahko imelo za posledico zavrnitev zahtevka, ne pa zavrženja predloga zaradi nesklepčnosti.

Protispisna je pritožbena navedba, da se predlog nanaša le na pristojnost sindikata v postopku sprejemanja splošnega akta udeleženca. Res je sicer, da se večina navedb v predlogu nanaša na domnevno kršitev 8. člena ZDR, ker nasprotni udeleženec pred sprejemom plana delovnega časa za leto 2008 ni pridobil mnenja predlagatelja. Vendar je iz predloga razvidno, da predlagatelj plan izpodbija tudi zaradi tega, ker je v nasprotju z določbo 18. člena kolektivne pogodbe za poklicne novinarje o tem, da je novinarjev delovni čas praviloma enakomerno razporejen na pet delovnih dni. Navedeno pomeni, da predlagatelj splošni akt nasprotnega udeleženca izpodbija tudi zaradi tega, ker je v nasprotju z določbo kolektivne pogodbe za poklicne novinarje.

Predlagatelj v predlogu sicer ni izrecno zatrjeval, da je izpodbijani plan delovnega časa za leto 2008 v nasprotju tudi s podjetniško kolektivno pogodbo, čeprav je to kolektivno pogodbo priložil predlogu in se pri tem tudi skliceval na določbi 22. in 23. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki urejata vprašanje delovnega časa pri toženi stranki. Podjetniška kolektivna pogodba je materialno pravo, zato jo je bilo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o zahtevku za odpravo splošnega akta nasprotnega udeleženca dolžno uporabiti in pri tem ugotoviti, ali je izpodbijani splošni akt skladen s hierarhično višjo podjetniško kolektivno pogodbo.

Zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati skladnosti izpodbijanega splošnega akta s kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, ker ta pogodba v spornem obdobju za nasprotnega udeleženca ni več veljala. Iz dopisa GZS, ZZT z dne 20. 4. 1998 (priloga B/10) je sicer res razvidno, da združenje s 1. 5. 1998 odstopa od kolektivne pogodbe za poklic novinarja in od tega dne ne uresničuje več pravic in obveznosti stranke te kolektivne pogodbe. Vendar pa takšen izstop ne pomeni, da je s tem kolektivna pogodba za poklicne novinarje prenehala veljati za novinarje, zaposlene pri posameznih članicah združenja. To velja še toliko bolj, ker je v obvestilu o izstopu iz podpisništva izrecno navedeno, da ta nima narave odstopa ene od strank in da kolektivna pogodba za ostale podpisnike velja še naprej. Tudi iz spletne strani Ministrstva za delo, ki vodi evidenco kolektivnih pogodb, je razvidno, da je kolektivna pogodba za poklic novinarja še vedno na seznamu veljavnih in da je le pri aneksu h kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (Ur.. l. RS, št. 61/2008) izrecno navedeno, da velja le za ... Slovenije. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije in tam bi moral biti tudi objavljen morebitni odstop od pogodbe.

Celo v primeru, če bi kolektivna pogodba za poklicne novinarje za nasprotnega udeleženca v resnici prenehala veljati, bi to še vedno ne vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Izpodbijani splošni akt nasprotnega udeleženca je v delu, ki se nanaša na delovni čas novinarjev nezakonit tudi zaradi nasprotja s podjetniško kolektivno pogodbo, kakor bo to razloženo v nadaljevanju.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da kolektivna pogodba za poklicne novinarje velja za vse zaposlene pri nasprotnem udeležencu, češ da iz 2. člena pogodbe izhaja, da na delodajalski strani velja za vse delodajalce iz časopisnoinformativne dejavnosti. Vendar iz kolektivne pogodbe za poklicne novinarje kaj takšnega ne izhaja. Veljavnost te kolektivne pogodbe je omejena izključno na novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcih časopisnoinformativne dejavnosti, radia in televizije, kar pomeni, da ne velja tudi za ostale zaposlene pri teh delodajalcih. Gre za takoimenovano poklicno kolektivno pogodbo, ki je izrecno omejena le na določen poklic, v tem primeru na novinarje. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje nima določbe, kakršna je sicer običajna v nekaterih drugih kolektivnih pogodbah, da velja za vse delodajalce s področja določene dejavnosti, temveč je izrecno omejena le na novinarje, zato sodišče prve stopnje ni imelo osnove, da bi tudi glede službe tehnike in informatike ugotavljalo neskladnost plana delovnega časa za leto 2008 z določbami kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Podobno velja tudi glede podjetniške kolektivne pogodbe, saj je tudi ta omejena le na novinarje, zaposlene pri nasprotnem udeležencu ter na študente in učence na praksi, ni pa določeno, da bi veljala tudi za ostale delavce.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje skladnost plana delovnega časa za leto 2008, z določbami kolektivne pogodbe za poklicne novinarje in določbami podjetniške kolektivne pogodbe utemeljeno presojalo le v tistem delu, ki se nanaša na novinarje, torej v delu, ki se nanaša na uredništvo, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na službo tehnike in informatike.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana določba plana delovnega časa za leto 2008 (v delu, ki se nanaša na uredništvo) v nasprotju z določbo 18. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje in 23. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Prvi odstavek 23. člena podjetniške kolektivne pogodbe namreč določa, da ima delovni teden v podjetju praviloma pet delovnih dni, če ni izjemoma s terminskim koledarjem drugače določeno za posamezen dan ali posamezne tedne v določenem letnem obdobju. Sodišče prve stopnje ob takšni določbi pravilno ugotavlja, da izjeme tako veljajo za posamezen dan ali posamezen teden, ne morejo pa veljati kot pravilo za celotno leto. Sporna določba plana delovnega časa za leto 2008 je delno tudi nejasna. V kolikor bi bilo v planu določeno, da tudi za novinarje velja 5-dnevni delovni teden, pri čemer se delo lahko opravlja tudi ob sobotah in nedeljah, bi takšna določba ne bila v nasprotju s citirano določbo podjetniške kolektivne pogodbe in tudi ne z določbo prvega odstavka 18. člena poklicne kolektivne pogodbe, ki določa, da je novinarjev delovni čas praviloma enakomerno razporejen na pet delovnih dni. Vendar pa je sporno določbo možno razumeti kot uveljavljanje 6-dnevnega delovnega tedna, zlasti še v povezavi s prvim odstavkom izpodbijanega plana delovnega časa. Prvi odstavek plana delovnega časa za leto 2008 namreč določa, da se od 1. 1. 2008 določi delovni teden v obsegu 40 ur tedensko od ponedeljka do petka z 8-urnim delovnim dnevom, razen za uredništvo in službo tehnike in informatike, kjer pa je razporeditev delovnega časa takšna, kot je že navedeno zgoraj. Takšne določbe res ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je za vse ostale delavce določen 5-dnevni delovni teden, za uredništvo ter službo tehnike in informatike pa 6-dnevni delovni teden, kar pa je nedvomno v nasprotju s citiranimi določbami poklicne in podjetniške kolektivne pogodbe.

Zmotno je pritožbeno stališče, da predlagatelj kot združenje delavcev v smislu določb 47. člena ZDSS-1, ni aktivno legitimiran za vodenje tega spora glede tistega dela plana delovnega časa, ki se nanaša na službo tehnike in informatike, češ da se je predlagatelj v predlogu skliceval na kolektivno pogodbo za poklicne novinarje. Zmotno pravno stališče predlagatelja o tem, katera kolektivna pogodba velja za delavce, zaposlene v navedeni službi, ne vpliva na aktivno legitimacijo predlagatelja kot združenja delavcev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe glede aktivne legitimacije predlagatelja.

Res je sicer, da predlagatelj ni navajal, katera kolektivna pogodba velja za zaposlene v službi tehnike in informatike, saj enako kot sodišče prve stopnje izhajajo iz napačne domneve, da tudi zanje velja kolektivna pogodba za poklicne novinarje in predložena podjetniška kolektivna pogodba. Vendar pa to ne pomeni, da zaradi neustrezne trditvene podlage glede tega vprašanja, zakonitosti tistega dela plana delovnega časa, ki se nanaša na zaposlene v navedeni službi, ni mogoče presojati ob upoštevanju zanje veljavne panožne kolektivne pogodbe. Panožne kolektivne pogodbe so namreč objavljene v Uradnem listu in predstavljajo materialno pravo, ki ga je sodišče dolžno uporabiti, ne glede na to, ali se udeleženci kolektivnega delovnega spora nanje pravilno sklicujejo. Drugače pa je s podjetniškimi kolektivnimi pogodbami, tudi te so materialno pravo, vendar pa niso javno objavljene, zato zanje velja, da jih sodišče lahko upošteva le, če se udeleženci v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom nanje sklicujejo oziroma jih predložijo. Podjetniške kolektivne pogodbe imajo tako hkrati značaj materialnega predpisa in značaj listine kot dokaznega sredstva v smislu določb 224. do 228. člena ZPP. Nasprotna udeleženka šele v pritožbi navaja, da naj bi za službo tehnike in informatike veljala posebna podjetniška kolektivna pogodba. Povsem možno je, da podjetniška kolektivna pogodba, ki velja za službo tehnike in informatike, vsebuje enako določbo glede delovnega časa, kot podjetniška kolektivna pogodba, ki je omejena le na novinarje, vendar ker tega nihče ni zatrjeval in udeleženca obstoja te druge podjetniške kolektivne pogodbe nista pravočasno navajala, tega sedaj ni možno ugotavljati šele v pritožbenem postopku. Pač pa je pritožbeno sodišče dolžno upoštevati določbe 21. člena kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000), ki velja za vse zaposlene pri nasprotnem udeležencu. Prvi odstavek 3. člena te kolektivne pogodbe namreč določa, da velja za vse delavce, zaposlene pri delodajalcih iz 2. člena te pogodbe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije, med temi pa so tudi delodajalci, ki se tako kot nasprotni udeleženec ukvarjajo z dejavnostjo izdajanja časopisov. Drugi odstavek 21. člena kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti določa, da se razporeditev delovnega časa v koledarskem letu opredeli s planom izrabe letnega delovnega časa, ki ga določi poslovodni organ, pri čemer naj bo fond ur praviloma enakomerno razdeljen na pet delovnih dni v tednu. Ob vsem, kar je že zgoraj navedeno glede neskladnosti plana delovnega časa za uredništvo z določbami poklicne in podjetniške kolektivne pogodbe, je potrebno ugotoviti, da je enako neskladje podano tudi glede delovnega časa službe tehnike in informatike s citirano določbo panožne kolektivne pogodbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pri odločanju o pritožbi zoper tisti del 1. točke izreka izpodbijane sodbe, s katerim je bil odpravljen drugi odstavek plana delovnega časa za leto 2008, ki se nanaša na uredništvo in službo tehnike in informatike in zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe, pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe bistveno ne spreminja uspeha udeležencev v tem sporu, zato pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, temveč je pritožbo zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Nasprotni udeleženec je s pritožbo uspel le delno, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče uspeh nasprotnega udeleženca ocenjuje kot polovičen, zato mu je predlagatelj dolžan povrniti polovico utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. V skladu s tar. št. 16 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) odvetniku za vloge in zastopanje v kolektivnih delovnih sporih pred sodišči pripada nagrada po tar. št. 7/3 in 7/4, ki se sicer nanaša na postopek pred ustavnim sodiščem. V neocenljivih zadevah na podlagi tar. št. 7/3 odvetniku pripada nagrada v višini od 500 do 1500 točk, pač glede na zahtevnost zadeve. Udeleženca sama sta v postopku nagrado za opravljena opravila pravilno priglašala od punctuma 500 točk. S tar. št. 16 oziroma tar. št. 7/3 in 7/4 ni predvideno povišanje nagrade za pritožbo, kakor je to sicer predvideno za individualne delovne spore, zato je nasprotni udeleženec za pritožbo neutemeljeno priglasil nagrado v višini 625 točk, saj je v skladu z že citiranimi določbami OT upravičen do nagrade v višini 500 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 229,50 EUR. K temu je potrebno dodatki 2 % za materialne stroške oziroma 4,59 EUR in 20 % DDV v višini 46,81 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški nasprotnega udeleženca tako znašajo 280,90 EUR, predlagatelj pa je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti polovico tega zneska, kar znaša 140,45 EUR.