VSL sklep I Ip 2935/2008

Pritožba upnika M. K. T. d.d., Ljubljana se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. alinei III. točke izreka potrdi.

Upnika M. K. T. d.d., Ljubljana in U. T. d.d., Ljubljana, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (stroške pritožbe in odgovora nanjo).

Pritožbi upnice RS se delno ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. alinei II. točke izreka ter (posledično) v 2. alinei I. točke izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa se pritožba zavrne in se v izpodbijani 1. alinei II. točke izreka sklep potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških upnikov RS in U. T. d.d., Ljubljana (glede odgovora na pritožbo prvo imenovane) se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje iz kupnine 43.000,00 EUR, pridobljene s prodajo nepremičnine parc. št. 842/8, vpisane v vl. št. k.o., poplačalo terjatev RS, Ministrstvo za finance, DURS, Davčni urad Ljubljana, iz naslova davka na promet nepremičnin v znesku 860,00 EUR ter terjatev upnika U. T. d.d., Ljubljana v višini 42.140,00 EUR (I. točka izreka), predlog RS, Ministrstvo za finance, DURS, Davčni urad Ljubljana za poplačilo obresti od davka na promet nepremičnin od 30. 4. 2008 dalje do plačila in njen predlog za poplačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 162,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2007 do plačila zavrnilo (II. točka izreka) ter še odločilo, da se izvršba s prodajo nepremičnine parc. št. 842/8, vpisane v vl. št. x, k.o. Y,za poplačilo preostanka terjatve upnika U. T. d.d., Ljubljana nad 42.140,00 EUR in celotne terjatve upnika M. K. T. d.d., Ljubljana, ustavi (III. točka izreka).

Proti sklepu sta se pravočasno pritožila upnika M. K. T. d.d., Ljubljana in RS, Ministrstvo za finance, DURS, Davčni urad Ljubljana, na pritožbi pa je upnik U. T. d.d., Ljubljana odgovoril.

K pritožbi upnika M. K. T. d.d., Ljubljana:

Upnik se pritožuje zato, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo poplačilo izvršilnih stroškov izvršilnega postopka, nastalih v zadevi opr. št. Ig z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 256,20 EUR (2. alinea III. točke izreka v zvezi s I. točko izreka) ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se upniku poplača stroške izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da 197. člen ZIZ, ki ga sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi vzame kot pravno podlago, določa, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej »stroški izvršilnega postopka«. Zakon teh stroškov nikjer ne omejuje na stroške, ki so nastali samo z nepremičninsko izvršbo. Ker je nepremičninska izvršba (v konkretnem primeru postopek pod opr. št. In) samo eno izmed možnih dovoljenih sredstev izvršbe v okviru izvršilnega postopka, je potrebno določbo 197. člena ZIZ razumeti tako, da se iz kupnine, dobljene s prodajo dolžnikove nepremičnine, poplačajo stroški (celega) izvršilnega postopka, ki se vodi zaradi poplačila terjatve, za poplačilo katere je bila kot sredstvo izvršbe dovoljena tudi prodaja dolžnikovih nepremičnin. Nepremičninska izvršba ni poseben in samostojen izvršilni postopek, saj se v sklepu o dovolitvi posebej dolžniku ne naloži, da v roku osmih dni po vročitvi sklepa poravna upnikovo terjatev, niti te terjatve ponovno ne ugotavlja. Stroški se lahko poplačajo s katerimkoli sredstvom izvršbe, ne glede na to, pri katerem izvršilnem sredstvu so nastali. Zakon v primeru uspešne prodaje nepremičnin ne določa nikakršne izjeme od tega pravila. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo je upnik U. T. d.d., Ljubljana odgovoril, predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in priglasil stroške pritožbenega postopka. Navaja, da v konkretnem primeru ni mogoče uveljavljati plačila stroškov izvršilnega postopka, skladno z določbo 197. člena ZIZ, iz razloga, ker v konkretnem primeru ni bila plačana kupnina, saj je upnik nepremičnino kupil s svojo terjatvijo, in sicer tako, da se je del zneska njegove terjatve zoper dolžnika pobotal s kupnino.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz pritožbe, pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stroški, ki jih je priglasil v vlogi z dne 19. 6. 2008, nastali oziroma bili priznani v izvršilni zadevi opr. št. Ig 2004/04700 ne izpodbija, temveč uveljavlja, da je potrebno pod izrazom »stroški izvršilnega postopka«, kot je uporabljen v 197. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), razumeti stroške celega izvršilnega postopka.

S takim materialno pravnim naziranjem pritožnika se pritožbeno sodišče ne strinja ter se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se po določilu 197. člena ZIZ kot prednostni poplačajo le tisti izvršilni stroški, ki so nastali zaradi izvršbe s prodajo nepremičnin. Pritožnik ima prav, ko trdi, da se izvršilni stroški lahko poplačajo s katerimkoli sredstvom izvršbe, ne glede na to, pri katerem izvršilnem sredstvu so nastali. Tudi v obravnavanem primeru bi se lahko stroški, ki so nastali oziroma bili priznani v izvršilni zadevi opr. št. Ig 2004/04700 poplačali, vendar ne kot prednostni, saj so nastali še pred pristopom k nepremičninski izvršbi in k opravi te izvršbe niso prispevali. Poplačani bi bili lahko v skladu s 198. členom ZIZ, vendar niti pritožnik ne trdi, da bi imel pri poplačilu na podlagi navedenega člena prednost pred upnikom U. T. d.d., Ljubljana, katerega terjatev je bila delno poplačana. Tudi sicer pa glede na naravo terjatev, ki so v 197. členu ZIZ določene kot prednostne, in na v navedenem zakonskem določilu določene omejitve terjatev glede na zapadlost, ni videti podlage, zakaj bi bili stroški, ki niso bili potrebni za nepremičninsko izvršbo, tudi glede na ostale upnike, prednostno poplačani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter 1. točka 165. člena v zvezi s 1. točko 154. člena in 1. točko 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, z odgovorom na pritožbo pa upnik U. T. d.d., Ljubljana ni z ničemer pripomogel pri odločitvi o pritožbi, zato ta ni bil potreben (razlogi, ki jih navaja za zavrnitev pritožbe, pa tudi sicer ne vzdržijo).

K pritožbi upnice RS, Ministrstvo za finance, DURS, Davčni urad Ljubljana

K pritožbi zoper 1. alineo II. točke izreka:

Kot je bilo že navedeno, je sodišče predlog upnice za poplačilo obresti od davka na promet nepremičnin od 30. 4. 2008 dalje do plačila zavrnilo.

Pritožnica navaja, da je 5. 5. 2008 priglasila terjatev na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, Izpostava Ljubljana – Bežigrad z dne 3. 4. 2008, iz katere izhaja, da je odmerjeni davek 860,00 EUR potrebno plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe, po preteku 30 dnevnega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti. Dolžniku je bila odločba vročena 15. 4. 2008, in ker odmerjeni davek na promet nepremičnin ni bil plačan v paricijskem roku 30 dni, upnici pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od 860,00 EUR do plačila. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča, da v določilu 197. člena ZIZ ni podlage za plačilo obresti, saj pojem terjatve pokriva tako glavnico, kot tudi obresti. V nasprotnem primeru bi moral ZIZ določiti izjemo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo je upnik U. T. d.d., Ljubljana odgovoril. Poudarja, da upnica Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana ne more nastopati kot stranka v izvršilnem postopku, saj Ministrstvo za finance ni pravna oseba. Nadalje navaja, da poplačila skladno z določbo 197. člena ZIZ, iz razloga, ker v konkretnem primeru ni bila plačana kupnina v denarju in ni mogoče govoriti o znesku, ki bi bil dobljen s prodajo, ni mogoče uveljavljati. Že iz same odločbe o odmeri davka z dne 3. 4. 2008 pa izhaja, da pritožnik ne more zahtevati plačila obresti od davka na promet nepremičnine, saj dolg zapade v plačilo po preteku 30 dnevnega roka od vročitve, torej najprej od 15. 5. 2008. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

197člen ZIZ natančno določa terjatve, ki imajo prednost pri poplačilu, med drugim se prednostno poplača tudi davek na promet nepremičnine (2. točka prvega odstavka), ta terjatev pa se poplača tudi, če ni bila priglašena (najkasneje na razdelitvenem naroku), kot je razvidno iz drugega odstavka navedenega člena. Že iz navedenega je razvidno, da ima prednost pri poplačilu le davek na promet nepremičnine, ne pa tudi uveljavljane zamudne obresti. To potrjujejo tudi določbe Zakona o davku na promet nepremičnin – ZDPN-2 (posebnosti v zvezi z obračunom davka pri prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku), predvsem pa določba, da se ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, pri prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku zamudne obresti ne zaračunavajo (zadnji odstavek 14. člena). Tudi v primeru, da so bile zaračunane, pa zamudne obresti prednosti pri poplačilu glede na 197. člen ZIZ ne morejo dobiti.

V zvezi z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče pripominja, da Ministrstvo za finance res ni pravna oseba, je pa to država Republika Slovenija. Tudi v odgovoru na pritožbo navedeno poplačilo pa, glede na 3. člen ZDPN-2, pomeni promet nepremičnin.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo upnice zavrnilo in odločilo tako, kot je razvidno iz drugega dela 2. točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper 2. alineo točke II izreka:

Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje predlog RS, Ministrstvo za finance, DURS, Davčni urad Ljubljana za poplačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 162,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2007 do plačila zavrnilo.

V pritožbi je Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana navedla, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ne sodi med privilegirane terjatve v smislu določila 197. člena ZIZ, saj iz 2. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ izhaja, da se poplačajo za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino, pri čemer se po tretjem odstavku 197. člena ZIZ šteje zadnje leto do dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine. Sklep o izročitvi nepremičnine je bil izdan 10. 3. 2008, tako da po njenem mnenju dolžnik dolguje tudi sorazmeren znesek odmerjenega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2007 do plačila. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo je upnik U. T. d.d., Ljubljana poudaril, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni davščina, ki obremenjuje prodano nepremičnino, ker gre za prihodek lokalne skupnosti (tako tudi sklep VSL I Cpg 1252/99) in pritožnica, tudi v kolikor bi ji bil priznan status stranke v tem postopku, ni aktivno legitimirana za uveljavitev te terjatve v tem izvršitvenem postopku. Pritožbo je potrebno zavreči oziroma zavrniti. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve tega dela izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč ne sodi med privilegirane terjatve v smislu določila 197. člena ZIZ, ker ni davščina, ki obremenjuje prodano nepremičnino, temveč je to prihodek lokalne skupnosti, ki ga davčna uprava le izterjuje.

Res je nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč prihodek lokalne skupnosti, ki ga davčna uprava izterjuje, vendar to še ne pomeni, da zato ni davščina in ne sodi med privilegirane terjatve, vse v smislu določila 197. člena ZIZ.

Kot je razvidno iz drugega odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), je davek po tem zakonu vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju.

Glede na navedeno, in ker obremenjuje prodano nepremičnino, po mnenju pritožbenega sodišča nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč sodi med davščine iz 2. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ki se poplačajo prednostno.

5člen Zakona o davčni službi (ZDS-1) v prvem odstavku določa, da je davčna uprava zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek državnega proračuna, proračuna skupnosti in proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti (prim. tudi 3. člen ZDS-1 in 1. člen ZDavP-2).

Kot je razvidno iz 6. točke 13. člena ZDS-1 davčni urad med drugim izvaja postopke davčne izvršbe denarnih terjatev države in samoupravnih lokalnih skupnosti v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek in zakonom, ki ureja prekrške. V okviru IV. poglavja ZDavP-2 (posebna oblika davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično premoženje in delež družbenika v družbi ter iz premoženjskih pravic) 208. člen med drugim določa, da se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon (prvi odstavek), da davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek), ter da davčni organ pošlje predlog za izvršbo državnemu pravobranilstvu (tretji odstavek). Po mnenju pritožbenega sodišča je zakon iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2 Zakon o izvršbi in zavarovanju. Tudi sicer pa glede na to, da je namen navedene določbe preprečiti neposredno nepremičninsko izvršbo, nepremičnina pa se v konkretnem primeru že prodaja, ni videti razloga, da se terjatev za nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč ne bi »v nadaljevanju davčne izvršbe« prijavila v obravnavanem izvršilnem postopku, kar je državno pravobranilstvo tudi storilo. Glede na navedeno, ker gre v obravnavanem primeru (le) za izvršitev odločbe (v odgovoru na pritožbo navedenem sklepu gre za vprašanje upravičenca do nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in v zvezi s tem uveljavljanim zahtevkom, ne pa za izvrševanje upravne odločbe), s katero je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno na podlagi že navedenih zakonskih pooblastil – določb (prim. tudi posebne določbe glede nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč v 403. in 404. členu ZDavP-2), in ker je v izvršilnem postopku terjatev priglasilo državno pravobranilstvo, ki zastopa pred sodišči državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe (prim. 7. člen Zakona o državnem pravobranilstvu), pri čemer ni dvoma, da je država Republika Slovenija pravna oseba, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz prvega dela točke 2 izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča ugotovi vsa potrebna dejstva in nato v tem delu zadeve na novo odloči.

Odločitev o pritožbenih stroških (drugi odstavek 2. točke izreka tega sklepa) temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.