VSL sklep I Cpg 382/2009

Pritožbi tožene stranke zoper 3. in 4. točka izreka se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo in sklepom odločilo, da se razveljavi 1. in 3. točka izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 6 Ig 2004/09440 z dne 11. 11. 2004 in postopek nadaljuje kot po tožbi (1. točka izreka sklepa) ter da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 29.695,47 EUR postopek v tem delu ustavi (2. točka izreka sklepa). Z izpodbijano zamudno sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 800.625,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2006 dalje (3. točka izreka sodbe). Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.859,68 EUR, po preteku roka za plačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

Zoper izpodbijano sodbo (torej zoper 3. in 4. točko izreka) je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje. Ugotovilo je, da je tožeči stranki na podlagi Pogodbe o posojilu za tekoče poslovanje št. 4112/2 dne 12. 04. 2001 nastala terjatev zoper toženo stranko. Tožena stranka je za zavarovanje svojih obveznosti po tej pogodbi zastavila svoje nepremičnine v korist tožeče stranke. Ker tožena stranka svoje terjatve ob zapadlosti ni plačala, se je tožeča stranka delno poplačala v izvršilnem postopku iz prodaje zastavljene nepremičnine, v tem postopku pa vztraja pri plačilu neplačane razlike.

Sodišče prve stopnje je nadalje zavzelo stališče, da pazi na potrjeno prisilno poravnavo po uradni dolžnosti. Po vpogledu v spis opr. št. St 107/2001 je ugotovilo, da je tožeča stranka prijavila svojo terjatev v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko ter da zoper terjatev in ločitveno pravico ni bil vložen ugovor. Presodilo je, da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da je treba preostanek terjatve tožeče stranke, ki ni bil poplačan v izvršilnem postopku, obravnavati v skladu s pogoji prisilne poravnave. Menilo je, da v takem primeru pogoji iz prisilne poravnave na terjatev ne vplivajo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v postopku prisilne poravnave ni znano, kakšen bo izkupiček od prodaje nepremičnine. Zato meni, da ločitvena pravica pomeni priviligirano poplačilo upnika na določeni stvari v višini, ki jo upnik pridobi s prodajo, da pa se neplačani ostanek terjatve poplačuje pod pogoji prisilne poravnave. Povedano drugače. Če torej predmet, na katerem ima upnik ločitveno pravico, kasneje ne iztrži vrednosti, ki bi poplačala celotno prijavljeno terjatev upnika, upnik za preostanek terjatve nima pravice do 100% poplačila.

Po presoji pritožbenega sodišča, pritožba utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje. Ločitveni upniki so upniki, ki so pridobili pravico do posebnega poplačila iz določenega dolžnikovega premoženja. Primer ločitvene pravice je zastavna pravica, ki daje, po pravilih stvarnega prava, zastavnemu upniku glede terjatve, ki je z zastavno pravico zavarovana, posebno prednostno poplačilno pravico na predmetu zastavne pravice. Poleg tega se lahko zastavni upnik, tako kot vsi drugi upniki, poplača tudi iz drugega dolžnikovega premoženja. Vendar pa v takem primeru nima prednostne pravice in je njegov položaj enak položaju drugih dolžnikovih upnikov.

V skladu z navedenim stečajno pravo določa, da potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico (2. odstavek 60. člena Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 do 52/99; nadalje: ZPPSL). Iz besedila 2. odstavka 60. člena ZPPSL je torej razvidno, da potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatev ločitvenega upnika, ki se poplača iz vrednosti stvari, na kateri ima upnik pravico do ločenega poplačila. Odločilna okoliščina je torej višina zneska, ki je dosežena ob prodaji premoženja, na katerem ima upnik ločitveno pravico.

Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča in glede na okoliščine primera, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (3. in 4. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).