VSL sodba I Cpg 522/2009

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki v zvezi s 6. točko izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za 4.904,53 EUR (1.175.321,70 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 391.773,90 SIT od 10. 10. 1997 do plačila, od zneska 391.773,90 SIT od 10. 11. 1997 do plačila in od zneska 391.773,90 SIT od 10. 12. 1997 do plačila.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se 3. točka izreka v obrestnem delu spremeni tako, da tečejo zamudne obresti do 31. 12. 2001, 5. v zvezi s 6. točko izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.170,72 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 378.576,90 SIT od 23. 01. 1999 do 31. 12. 2001 v višini 1.425,98 EUR (341.720,73 SIT), v roku 15 dni.

3. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje po točkah, kot jih povzema tudi pritožbeno sodišče v nadaljevanju, razsodilo:

1Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.006,98 EUR (prej 1.199.893,90 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.199.893,90 SIT od 10. 12. 1997 dalje;

2Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.282,59 EUR (prej 1.265.922,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 1997 dalje;

3Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.273,16 EUR (prej 544.739,81 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 378.576,90 SIT od 23. 01. 1999 do dneva, ko so dosegle vsoto 212.413,90 SIT;

4Ugotovi se, da obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 102,44 EUR (prej 24.550,00 SIT);

5Zaradi pobota terjatev iz 1. in 2. točke ter 3. in 4. točke tega izreka je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico 2.170,72 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 378.576,90 SIT od 23.1.1999 do dneva, ko so dosegle vsoto 212.413,99 SIT (sedaj 886,39 EUR);

6Višji tožbeni zahtevek se zavrne;

7Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 1.513,25 EUR z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija 2., 3., 5., 6. in 7 točko izreka sodbe, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ali podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija 1., 3., 5. in 7. točko izreka sodbe, uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in v izpodbijanih točkah vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožeče stranke s predlogom pritožbenemu sodišču, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1181/2003 z dne 14. 09. 2005. V ponovljenem postopku je v pravdo namesto tožeče stranke M. M. d.o.o. - v stečaju vstopila F. B. d.d., ki ji je bila terjatev do tožene stranke odstopljena po zaključku stečajnega postopka nad tožečo stranko.

K pritožbi tožene stranke

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka ne uspe izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka bila seznanjena z odstopom pogodbe in da je vanj tudi privolila. Drugačna razlaga vsebine "Aneksa k najemni pogodbi št. 6/97" (B3), ki jo je tožena stranka podpisala, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni možna. Pritožnica obširno pojasnjuje, kaj ni mogel biti njen namen za podpis navedene listine, pri tem pa ne zatrjuje, v čem pa naj bi bil njen namen za podpis pod vsebino listine B3. Zato očitek sodišču prve stopnje, da tega ni samo ugotavljalo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj šteje, da predstavlja podpis tožene stranke na listini B3 na prvem mestu enostransko privolitev podnajemnika k vstopu novega najemodajalca v njuno (pod)najemno razmerje, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da je privolitev v pogodbo enostranska izjava, ne drži. Navedlo je tudi razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke, da je bila pri podpisu listine v zmoti glede osebe, ki pa jih pritožnica ne poskuša ovreči, zato v pritožbi ponovljenih trditev o podani zmoti glede osebe, pritožbeno sodišče ni presojalo.

Res je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji navajala, da je bil ustanovitelj in direktor najemodajalca M. ter družbe M. M., ista oseba, M. O.. Vendar dejstva, ki se nanašajo na njegovo zavajanje tožene stranke, ne vplivajo na odločitev v tej pravdi. Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki z zadostno obrazložitvijo odgovorilo, da se po podpisu listine B3 njen zakoniti zastopnik neutemeljeno sklicuje na svojo lahkomiselnost, ker spornega aneksa pred podpisom sploh ni prebral. Posledice takega ravnanja mora nositi tožena stranka v razmerju do tožeče stranke sama. V primeru odstopa pogodbe, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso dovoljeni ugovori, ki jih ima tožena stranka proti odstopniku (147. člen ZOR).

Tožena stranka pa je utemeljeno uveljavljala proti tožeči stranki ugovore iz odstopljene pogodbe (147. člen ZOR), zato so pravilni razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je terjatev tožeče stranke za plačilo zadnjih treh najemnin z vračunanjem varščine, v skladu s pogodbo, prenehala. Ugovor ugasle terjatve je obramba proti plačilu terjatve, s tem pa razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi prenehanja obveznosti (295. člen ZOR). Tako je zahtevku tožeče stranke za plačilo najemnin za mesece oktober, november in december 1997 ugovarjala tudi tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Terjatvi tožeče stranke ni uveljavljala svoje nasprotne terjatve na vračilo varščine, niti ni zatrjevala, da naj bi ji bila tožeča stranka dolžna varščino vrniti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi terjatve tožeče stranke do tožene stranke za plačilo spornih treh najemnin, materialnopravno zmotna. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki v zvezi s 6. točko izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo najemnin za oktober, november in december 1997, z zamudnimi obrestmi, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). S tem se izkažejo kot nerelevantne pritožbene trditve o višini v pobot ugotovljene varščine, ker je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo, pri čemer odločitev ni v škodo tožene stranke, ker je zahtevek zoper njo zavrnjen.

Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje iz 3. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve plačila najemnine za mesec julij 1997, z zamudnimi obrestmi. Prevzemnik odstopljene pogodbe, to je pravni prednik tožeče stranke, je postal imetnik vseh pravic in obveznosti iz pogodbe (1. odstavek 145. člena ZOR). Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke, da je terjatev do tožeče stranke prenehala z asignacijo, pravilnosti ugotovljenih dejstev v zvezi z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje pa niti ne izpodbija s pritožbo, je odločitev sodišča prve stopnje o terjatvi tožeče stranke za plačilo najemnine za julij 1997 materialnopravno pravilna.

Pritožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da je neutemeljen ugovor tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve, ni pa o njem odločilo v izreku sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi je ne bilo mogoče preizkusiti, saj je v posledici ugotovitve, da v pobot ugovarjana terjatev iz naslova neupravičene obogatitve neutemeljena, sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pravni interes, da se o zavrnitvi v pobot uveljavljane terjatve odloči, ima tožeča stranka zaradi učinkov pravnomočnosti odločbe o neobstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke (3. odstavek 319. člena ZPP). Uveljavljani razlogi tožene stranke pa so pritožbeni razlogi relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ker tožena stranka, kot bo navedeno v nadaljevanju, ni uspela izpodbiti pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje o neobstoju njene terjatve do tožeče stranke, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru, nima vpliva na pravilnost sodbe o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je po presoji dokazov za ugotovitev vrednosti tožeči stranki puščene izložbene stojnice po prenehanju najemnega razmerja, ugotovilo, da ponujeni dokazi ne zadoščajo za potrditev navedb tožene stranke, da znaša njena vrednost 16.691,70 EUR (4.000.000,00 SIT). Pritožnica se takim zaključkom protivi s trditvijo, da je predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče S. V., ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo, zaradi česar naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev ostalih dokaznih predlogov zavrnilo kot nepotrebne, ker ne bi v ničemer pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja, torej iz navedenega razloga tudi zaslišanje priče S. V.. Za katera zatrjevana dejstva naj bi tožena stranka predlagala zaslišanje priče, pa naj bi sodišče prve stopnje tega ne upoštevalo, pritožnica v pritožbi ne zatrjuje, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da niti v dokaznem predlogu v ugovoru zoper sklep o izvršbi niti v pripravljalni vlogi z dne 09. 04. 2003 tožena stranka ni zatrjevala, da predlaga zaslišanje te priče v potrditev zatrjevane vrednosti "štanda". Sicer pa je že sama vrednost le tega ocenila le s "približno vrednostjo 4.000.000,00 SIT", torej v pobot ugovarjane terjatve ni določno postavila, zato pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani ter nespremenjeni del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

Pritožba je delno utemeljena.

Materialnopravno zmotno in v nasprotju z določbo 147. člena ZOR, ki govori o pravici druge pogodbene stranke, da proti prevzemniku uveljavlja vse ugovore iz odstopljene pogodbe, je stališče tožeče stranke glede priznane pravice toženi stranki, da se ji plačana varščina všteje v plačilo zadnjega trimesečja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper 6. točko izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, ki obsega plačilo najemnin za oktober, november in december, z zamudnimi obrestmi, zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Glede na spremembo 1. in 2. točke izreka sodbe pa o pritožbi zoper 2. točko izreka ni bilo treba odločati.

Deloma pa je pravilno stališče tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o teku zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo. Sporno razmerje je namreč presojalo po določbah OZ, ki se je pričel uporabljati šele s 01. 01. 2002, namesto pravilno po določbah ZOR (277. člen ZOR). Ker ZOR določb o prepovedi teka obresti, ko dosežejo glavnico, ni določal, teka obresti pred 01. 01. 2002 ni mogoče omejevati na višino glavnice. Ker pa so od zapadlosti glavnice 378.576,90 SIT dne 10. 07. 1997 do 01. 01. 2002 obresti že presegle glavnico, so po 01. 01. 2002 v skladu z določbo 376. člena OZ, od tega dneva niso več tekle (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006). S tem se izkaže utemeljena pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje, da so obresti od glavnice 378.576,90 SIT prenehale teči že pred 31. 12. 2001. Drugih ugotovljenih dejstev v zvezi z v pobot ugotovljeno terjatvijo tožeča stranka ne izpodbija, prav tako tudi ne odločitve sodišča prve stopnje o pričetku teka obresti. Sodišče prve stopnje je obračunalo zamudne obresti od zapadlosti glavnice do plačila, v višini glavnice (166.162,91 SIT že vračunanih v kapitalizirano glavnico in še prisojenih 212.413,99 SIT, sedaj 886,39 EUR). Pritožbeno sodišče pa je ob pravilni uporabi materialnega prava glede na dejansko stanje, ugotovljeno z izpodbijano sodbo, upoštevalo, da so od glavnice 378.576,90 SIT tekle obresti od 23. 01. 1999 vse do 31. 12. 2001, ne glede na dejstvo, da so od zapadlosti terjatve (10. 07. 1997) do 01. 01. 2002 že presegle glavnico. Po priloženem izračunu znašajo obresti od zneska 378.576,90 SIT za čas od 23. 01. 1999 do 31. 12. 2001 341.720,73 SIT (Priloga 1). Posledično je odločitev v 3., 5. in 6. točki izreka pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je namesto prisojenih 886,39 EUR obresti, tožeči stranki prisodilo 1.425,98 EUR obresti (5. alineja 358. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je imela tožeča stranka možnost preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki temelji na doseženem uspehu pravdnih strank 20:80. Pravdni stranki sta priglasili stroške v stroškovniku, ki sta ga vložili v spis na zadnji glavni obravnavi. Ustaljena sodna praksa je, da sodišče preveri utemeljenost priglašenih stroškov na samih stroškovnikih, tako da priznane odkljuka, nepriznane pa prečrta ali vpiše nižje stroške od priglašenih. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, zato je imela tožeča stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju oziroma nepriznanju določenih stroškov, česar pa ni storila. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Tudi delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ne vpliva na uporabljen kriterij delitve stroškov po doseženem uspehu, ker na tega nima vpliva. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zoper 7. točko izreka sodbe (o pravdnih stroških) zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Vsaka stranka je s pritožbo le deloma uspela. Glede na doseženi uspeh s pritožbama je pritožbeno sodišče odločilo, da je vsaka pravdna stranka dolžna nositi svoje pritožbene stroške.