VSL sodba I Cp 4288/2009

Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu (točka 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 22.253,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2007 dalje do plačila in mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 313,52 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v zavrnilnem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je med strankama sporna višina posojila, saj je sodišče štelo kot znesek posojila 55.020,76 DEM, pri tem pa ni upoštevalo kompenzacije stroškov v višini 662.117,78 SIT in prvega obroka 220.705,92 SIT, čeprav se je te stroške zavezal plačati toženec. Glavnica, ki jo je toženec prejel, znaša 70.000 DEM, zmanjšano za plačilo 11.214,38 DEM, kar znese 58.785,62 DEM, sedaj 30.056,61 EUR in ne 55.020,76 DEM. Napačni so zaključki o zastaranju posameznih obrokov, in sicer 14, ker gre za 10-letni zastaralni rok glede na to, da gre za notarski zapis. Napačen je tudi zaključek, da tožnik ni dokazal, da se je s tožencem dogovoril za pogodbene obresti, ko pa se je toženec zavezal vrniti posojilo v 68 obrokih po 1.988,70 DEM, kar skupno znese 135.231,60 DEM ob glavnici 70.000 DEM in ni nobenega razloga, da sodišče ni priznalo nikakršnih pogodbenih obresti in bi ob ugovoru toženca o višini pogodbenih obresti le-te lahko zmanjšalo na 12 % obrestno mero.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je pravnomočna v obsodilnem delu, saj je toženec ne izpodbija. Predmet odločitve v pritožbenem postopku je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnilnega dela. Med pravdnima strankama sta bili 5.4.2001 sklenjeni kupoprodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice za dogovorjeno posojilo 70.000,00 DEM in je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta navedeni kupoprodajni pogodbi in notarski zapis nični zaradi prepovedi lex commisoria – člen 69 ZTLR – enako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2003. V takem primeru predstavlja pravno podlago za povračilni zahtevek določba člena 104 ZOR o posledicah ničnosti in na določbe o posojilni pogodbi, na katero je oprlo odločitev sodišča prve stopnje. V primeru ničnosti pogodbe mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec od tožeče stranke prejel znesek 55.020,67 DEM in da je toženec plačal ob upoštevanju zastaranja 14.496,80 DEM in tako dolguje tožeči stranki še 43.523,96 DEM, kar predstavlja prisojeni znesek. Tožeči stranki ne pripada več, kot zatrjuje v pritožbi glede na pravila vročanja v primeru ničnosti in glede na toženčev ugovor zastaranja. Zmotno je stališče v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri pravilih vračanja upoštevati kompenzacijo stroškov posojila in kompenzacijo vračila prvega obroka, neutemeljena pa je nadaljnja pritožbena trditev, da je toženec prejel 70.000 DEM, ko pa kaj takega iz predloženih dokazov ne izhaja. Neutemeljena je nadaljnja trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati pogodbene obresti, glede na pravila vračanja. Ker je ugotovljeno, da sta sporni prodajni pogodbi in notarski zapis nični, se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje, da gre za judikatno terjatev, za katero velja 10-letni zastaralni rok.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).