UPRS sodba I U 752/2009

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za odlog odmere dohodnine od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi nepremičnine.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik priglasil odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala. Odlog je uveljavljal na podlagi izročilne pogodbe. Navedena pogodba ne pomeni podaritve kapitala iz 100. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2). Zato uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti v konkretnem primeru ni mogoče.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih navaja, da se strinja z odločitvijo in razlogi prve stopnje. Tudi po mnenju drugostopnega organa pojem podaritev kapitala iz 100. člena ZDoh-2 pomeni neodplačen pravni posel, in sicer darilno pogodbo. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa še poudari, da je po določbah ZDoh-2 obdavčena vsakršna odsvojitev kapitala, tudi neodplačna, razen v primerih, ki so taksativno našteti in med katerimi ni izročilne pogodbe. Odsvojitev kapitala na podlagi izročilne pogodbe je torej nedvomno obdavčljiva. Možnost odloga ugotavljanja davčne obveznosti je določena v 100. členu ZDoh-2. Določena je za primer, ko gre za podaritev kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku. V drugih primerih neodplačnih prenosov odlog ni predviden, tudi ne, ko gre za izročilno pogodbo, ki sicer nedvomno predstavlja neodplačen prenos kapitala. Vsebine zakonske določbe ni mogoče širiti. Opredelitev posla kot darilne pogodbe v drugem davčnem postopku (odmere davka na dediščino in darila) pa za odločanje v tem postopku ni pravno pomembna.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka. Navaja, da je prvostopni organ v postopku odmere davka na dediščine in darila pravni posel štel za darilo. V nadaljevanju je isti organ tožnikovo vlogo za odlog zavrnil, ker ne gre za darilo. Davčni organ torej isti posel različno obravnava, kar pravno ni vzdržno. Po SSKJ je darilo nekaj, kar je komu dano v last brez plačila. Tožnik je svojemu sinu brezplačno izročil nepremičnine. Če je torej sin oproščen davka na darilo, potem lahko tožnik uveljavlja odlog iz naslova davka od dobička iz kapitala. Sicer pa tožnik še poudari, da gre v konkretnem primeru za izročilno pogodbo po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in s tem za obligacijski pravni posel, ki ima kot čista darilna pogodba po vsebini značaj darilne pogodbe, kolikor si izročitelj pridrži določeno pravico ali nadomestilo, pa gre za mešani posel in je potrebno učinke in posledice takšnih poslov presojati po pravilih, ki veljajo za te posamezne vrste pogodb. V konkretnem primeru gre za mešani pravni posel. Izročilna pogodba ima elemente darilne pogodbe in elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Obenem pa izročilna pogodba ni opredeljena v nobeni določbi ZDoh-2, kar pomeni, da je treba njeno naravo ugotavljati za vsak primer posebej. V konkretnem primeru bi moral davčni organ, glede na to, da je vlogo za odlog zavrnil, pravni posel obravnavati kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki ni podvržena obdavčitvi in zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 100. člena ZDoh-2 se v primeru, kadar zavezanec odsvoji kapital na način, določen v drugem odstavku tega člena, davčna obveznost zavezanca v trenutku odsvojitve ne ugotavlja. Gre torej za izjemo od splošnega pravila, po katerem se dohodnina odmeri in s tem ugotavlja davčna obveznost pri vseh dohodkih in dobičkih, ki jih fizične osebe dosežejo v davčnem letu, vključno z dobičkom iz kapitala – t. j. dobičkom, doseženim z vsakršno odsvojitvijo kapitala, tudi na podlagi darilne pogodbe.

Ne ugotavlja pa se davčna obveznost oziroma se ugotavljanje davčne obveznosti lahko odloži, kot že rečeno, po drugem odstavku citiranega člena, in sicer v treh primerih odsvojitve, ki so navedeni taksativno, med drugim (v 1. točki drugega odstavka) pri podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku. Gre torej za izjemo od splošnega pravila, po katerem vsakršna odsvojitev podleže obdavčitvi, zato določbe ni mogoče širiti na situacije, ki z njenim opisom niso zajete.

V konkretnem primeru tožnik uveljavlja odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz naslova dobička iz kapitala, doseženega na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene med tožnikom in otroki. O vsebini izročilne pogodbe ni spora. Prav tako ni sporna njena pravna narava, torej da gre za izročilno pogodbo, sklenjeno po določbah OZ. Izročilna pogodba pa ni darilna, niti nima (po vsebini) njene narave, kar nenazadnje izhaja tudi iz navedb tožeče stranke, po katerih ima sklenjena pogodba elemente mešane pogodbe (darilne in pogodbe o dosmrtnem preživljanju). Vsekakor pa ne gre za „čisto“ darilno pogodbo, kot tožnik navaja, le da na drugem mestu, v tožbi. Le pri podaritvi kapitala in s tem tudi po presoji sodišča le pri sklenitvi darilne pogodbe z zakoncem ali otrokom, pa je po citiranih določbah ZDoh-2 možno uveljavljati odlog davčne obveznosti, o katerem se odloča z izpodbijano odločbo. Tožeča stranka torej v tem, ko uveljavlja, da gre za darilno pogodbo in da so s tem izpolnjeni pogoji za priglašeni odlog, nima prav in je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Kolikor uveljavlja, da gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju in da zato ni podlage za davčno odmero sploh, pa sodišče poudarja, da odločanje o odmeri davka ni predmet tega postopka in da zato tožbene navedbe v tej zvezi za odločitev niso pomembne. Tožnik pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na drug davčni postopek (odmero davka na dediščine in darila) in na opredelitev pogodbe (kot darilne) v tem postopku, saj le-ta, kot pravilno navaja že drugostopni davčni organ, temelji na drugem (davčnem) predpisu in s tem tudi na drugačni opredelitvi posameznih pravnih pojmov, vključno s spornim pojmom (darilo).

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. ZUS-1), po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.