VSRS Sodba I Ips 156/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1Okrožno sodišče v Celju je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in 22. členom KZ ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ, vsa dejanja v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Sodišče mu je določilo kazni trinajst let, deset let in šest mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dvajset let zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 26.7.2006 dalje. Na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ je obsojencu vzelo kuhinjski nož in leseno kladivo, ki sta bila uporabljena za kaznivo dejanje. Oškodovanki je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, skladno s prvim odstavkom 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Vrhovno sodišče RS je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenega pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Obsojenčeva zagovornica zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbe sodišč prve, druge in tretje stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da obramba sicer zatrjuje kršitve pravil o izvajanju dokazov, v resnici pa izpodbija dejansko podlago sodbe glede vprašanja, ali je obsojeni kazniva dejanja zagrešil pod vplivom epileptičnega napada. Meni, da je zahteva neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu in njegovi zagovornici, ki v svojem odgovoru vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da je vložena zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa obsega samo kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišča zagrešila z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev izvedenca nevrologa in zaslišanje obsojenčevega osebnega zdravnika S.O.

7Po ustaljeni ustavnosodni presoji glede dolžnosti izvajanja dokazov, ki jih predlaga obramba, velja (1) da glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, (2) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Tretjega odstavka 29. člena Ustave torej ni mogoče razlagati tako, da je potrebno izvesti prav vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, pač pa je potrebno izvesti zgolj dokaze, ki izpolnjujejo navedene kriterije.

8Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da bi sodišče moralo angažirati izvedenca nevrologa, saj bi le ta lahko potrdil oziroma ovrgel zagovor obsojenega, da je imel v času dejanja epileptični napad. Sodišče takemu zagovoru ni sledilo, pri tem se je oprlo na izpovedbi oškodovank, zunajzakonske partnerke obsojenega in njegove hčerke, ki sta izpovedali, kako se kažejo epileptični napadi pri obsojenem. Iz njunih izpovedb izhaja, da je obsojeni v času napada nenevaren za okolico, saj ga vrže na tla, in ni sposoben nobene dejavnosti, včasih pa se tudi začne slačiti. Obe sta prepričani, da obsojeni ob dejanju ni imel napada. Da obsojeni v trenutku storitve kaznivega dejanja ni bil pod vplivom epileptičnega napada, izhaja tudi iz mnenj izvedencev psihiatrov V., H., L. in izvedenca klinične psihologije Z. Izvedenec V. je izključil možnost, da bi bilo dejanje storjeno pod vlivom epileptičnega napada. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da se pri obsojenem pojavljajo tako imenovani grand mall napadi, pri katerih pride do izgube zavesti, zato obsojeni v času napada ni nevaren, škodo pa lahko povzroči samo po naključju, če na primer pade na kak predmet. Napadi, pri katerih pacient agresivno odreagira in neselektivno demolira vse okrog sebe, pri obsojenem glede na podatke zdravstvene dokumentacije niso bili zaznani. Tudi obravnavani dogodek ni imel značilnosti takšnega napada, saj je obsojenec dejanje usmeril le zoper določene osebe, to je zoper svojega očeta in zunajzakonsko partnerko, medtem ko je svojo hčerko obšel, čeprav se je postavila med njega in svojo mamo. Izvedenec L. je možnost, da bi imel obsojeni neposredno pred, med ali po dogodku epileptični napad, povsem izključil. Svojega mnenja, da epileptičnega napada ni bilo, ne bi spremenil niti, kolikor bi razpolagal še z mnenjem nevrologa, saj je svoje mnenje oblikoval na podlagi celotne zdravstvene dokumentacije obsojenega, poleg tega pa se je pred izdelavo mnenja posvetoval tudi z vodilnim slovenskim epileptologom dr. G. Oba izvedenca se strinjata, da je zagovor obsojenega, da je bil pod vplivom epileptičnega napada, posledica poskusa izrivanja neprijetnega dogodka iz spomina, saj se obsojeni zaveda, kaj je storil. Gre za osebnostno obrambo pred neprijetnimi spomini. Da obsojeni ni imel epileptičnega napada, izhaja tudi iz mnenj izvedencev H. in Z.

9Sodišče se je torej pri presoji zagovora obsojenega, da je imel ob dejanju epileptični napad, oprlo na izpovedbi oškodovank in izvedenska mnenja, pri čemer vsi navedeni dokazi podpirajo zaključek, da epileptičnega napada ni bilo. Izvedenska mnenja izvedencev psihiatrov, ki se sicer glede zmožnosti obvladovanja ravnanja in zmožnosti razumevanja pomena dejanja obsojenega razlikujejo, so glede presoje obstoja epileptičnega napada v času dejanja povsem skladna in odločno zanikajo možnost, da bi bilo dejanje storjeno pod vplivom epileptičnega napada. Vrhovno sodišče je ob odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje že presodilo, da je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da so bili izvedenci usposobljeni presoditi, ali je imel obsojeni v času dejanja epileptični napad ter da so mnenja izvedencev logična in strokovno utemeljena. Pri tem se je sodišče druge stopnje naslonilo na pojasnila izvedencev glede strokovnih metod, ter opisa epileptičnih in psihogenih napadov. Izvedenec V. je pojasnil, da je njegovo ožje področje socialna psihiatrija, tako da ima med svojimi pacienti tudi mnogo oseb z možganskimi okvarami, med katerimi imajo mnogi ravno epilepsijo, tako da ima mnogo izkušenj pri delu s takimi osebami. Izvedenec L. pa se je posvetoval tudi z vodilnim slovenskim epileptologom dr. G. Izvedenec L. tudi sicer že sam razpolaga z znanji s področja nevrologije, saj je po specializaciji nevropsihiater.

10Glede na vse navedeno zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti s svojimi trditvami, da lahko na vprašanje, ali je obsojeni v času dejanja imel epileptični napad ali ne, odgovori samo izvedenec nevrolog glede na njegov zagovor, da je imel ob dejanju napada in da se ničesar ne spomni. Zahteva navaja, da je potrebna verjetnost, ki se zahteva za ugoditev dokaznemu predlogu izkazana že z dejstvom, da so nevrologi specialisti za nevrološke bolezni, kamor spada tudi epilepsija. Ker izvedenci psihiatri z mnenjem nevrologa niso nikoli razpolagali, so njihova mnenja nepopolna.

11Vrhovno sodišče se strinja z zaključki nižjih sodišč, da obramba ni uspela izkazati z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba dokaza z izvedencem nevrologom pripeljala do drugačnega dokaznega zaključka glede dejstev, ki jih zatrjuje obramba, to je glede obstoja oziroma neobstoja epileptičnega napada v času, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno. Vsi izvedeni dokazi posebej in tudi v medsebojni povezavi namreč kažejo na to, da obsojeni ni bil pod vplivom epileptičnega napada, ko je dejanje izvršil. Zato sodišče ni prekršilo pravice do obrambe, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca nevrološke stroke. Vrhovno sodišče je že pojasnilo (zadeva I Ips 500/2008), da pravica do poštenega postopka (fair trial) ne vsebuje pravice zahtevati dodatno izvedensko mnenje v primeru, ko izvedenec, imenovan s strani sodišča, podpira tezo tožilstva. Glede na navedeno se izkaže, da zatrjevane procesne kršitve niso bile storjene, po vsebini pa pomenijo izpodbijanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

12Sodišče ni kršilo pravic obrambe niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje obsojenčevega osebnega zdravnika S.O. Zahteva zatrjuje, da je slednji obsojenega zdravil preko petnajst let, zato bi lahko podrobno opisal njegovo zdravstveno stanje, povedal, kakšne vrste napadov obsojeni doživlja, kako se ti kažejo in pojasnil še vse drugo, kar se nanaša na njegovo zdravstveno stanje.

13S strani sodišča postavljeni izvedenci so imeli pri izdelavi svojega mnenja na voljo celotno zdravstveno dokumentacijo obsojenega in so tudi ugotavljali zdravstveno stanje obsojenega, to pa so v svojih mnenjih tudi opisali (ugotovljeno je bilo, da sta, poleg drugih zdravstvenih težav, pri obsojenem podani blaga kognitivna duševna motnja in organska osebnostna motnja, kar je bila tudi podlaga izvedencem pri ugotavljanju zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja svojega ravnanja). Glede na navedeno je dokaz z zaslišanjem osebnega zdravnika z vidika ugotavljanja zdravstvenega stanja obsojenega povsem nepotreben, saj je to zdravstveno stanje bilo ugotovljeno že na podlagi drugih dokazov, pri čemer zahteva niti ne zatrjuje, da bi bila dejstva, ki se tičejo zdravstvenega stanja obsojenega, ugotovljena nepravilno. Nepotreben pa je dokazni predlog tudi kar se tiče pojasnjevanja vrste epileptičnih napadov pri obsojenem. Tudi ti podatki namreč izhajajo iz zdravstvene dokumentacije obsojenega in so bili ustrezno predstavljeni tudi v psihiatričnih izvedenskim mnenjih. Tudi sicer je ugotavljanje vrste epileptičnih napadov pri obsojenem z zaslišanjem osebnega zdravnika povsem nepotrebno, ker je sodišče že na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrov ugotovilo, da epileptičnega napada v času dejanja zagotovo ni bilo (točke 8 do 12 obrazložitve te sodbe). Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog za zaslišanje osebnega zdravnika zavrnilo.

14Ker zatrjevane kršitve postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornice obsojenega F. zavrnilo kot neutemeljeno.

15Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, odločilo, da se ga oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.