UPRS sodba I U 577/2009

Tožbi se ugodi, odločba Občine A. št. … z dne 30. 1. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 2.722,39 EUR za predvideno gradnjo zidanice z opornimi zidovi na zemljišču parc. št. 1791/1 k.o. B. V zvezi z opremljenostjo zemljišča z vodovodnim omrežjem, kar je v tej zadevi sporno, v obrazložitvi navaja, da je komunalni prispevek izračunan na podlagi podatkov, razvidnih iz priložene projektne dokumentacije, v kateri je na drugi strani vodilne mape navedeno, da se objekt priključuje na javno vodovodno omrežje. Poleg tega se toženka sklicuje na vodno dovoljenje z dne 27. 9. 2007, ki ji ga je izdala Agencije RS za okolje in iz katerega je razvidno, da se Občini A. dovoli neposredna raba vode za oskrbo s pitno vodo (zajetje C.), ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Iz obrazložitve je razviden tudi izračun komunalnega prispevka po posameznih elementih izračuna.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da pri zagotavljanju oskrbe s pitno vodo in možnostjo priključevanja na vodovod ni pomembna lastninska pravica na zgrajenem vodovodu, ampak možnost, da se nanj priključijo tudi drugi uporabniki, ki niso lastniki vodovodnega sistema, cevovodi in oprema vodovoda pa so namenjeni opravljanju storitev javne službe. Navaja tudi, da „na območje, kjer je obračunan komunalni prispevek, se iz vaškega vodovoda, za katerega je občina pridobila vodno dovoljenje in izvaja obvezno gospodarsko javno službo oskrbo prebivalcev s pitno vodo, javno podjetje“. V zaključku še poudarja, da se opremljenost stavbnega zemljišča upošteva tako, da se ugotovi, na katero vrsto komunalne opreme lahko zavezanec priključi svoj objekt ali mu je omogočena uporaba določene vrste komunalne opreme.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, saj meni, da občina ni upravičena do obračuna komunalnega prispevka za vodovod niti pri individualni rabi. V tožbi navaja, da občina na območju predvidene gradnje ni zgradila javnega vodovoda, niti ne zagotavlja storitve javne službe oskrbe s pitno vodo. Njegov objekt se namreč priključuje na vaški vodovod D. - E., ki ga upravlja vaški vodovodni odbor. Pravica do rabe vode na podlagi vodnega dovoljenja nima neposredne povezave z odmero komunalnega prispevka glede na določbo 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Prav tako se navedba v projektni dokumentaciji ne more upoštevati kot dokaz, saj je upravni organ iz projektne dokumentacije razbral, da bo predvideni objekt priključen na vaško vodovodno omrežje. Nadalje se ne strinja, da so cevovodi in oprema vodovoda D. - E. namenjeni opravljanju storitev javne službe, saj občina na tem območju teh storitev ne zagotavlja. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik moral pred priključitvijo na to omrežje plačati prispevek vaškemu vodovodnemu odboru, ki to omrežje vzdržuje. V zvezi s sklicevanjem drugostopenjskega upravnega organa na določbe 73. in 75. člena ZPNačrt poudarja, da se občina ne more sklicevati na program opremljanja in obračunska območja, saj za to območje programa opremljanja še ni sprejela, kar je razvidno tudi iz navedbe v izpodbijani odločbi. Toženka nadalje napačno razlaga tudi določbe 1., 4. in 5. alineje (pravilno: odstavka) 79. člena ZPNačrt, saj mu s plačilom komunalnega prispevka ni zagotovljena priključitev na vodovodno omrežje, ker toženka v tem primeru te pristojnosti nima. Soglasje za priključitev na vodovod namreč izdaja vaški vodovodni odbor in ne izvajalec javne službe v občini. V skladu z 2. členom Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik/07) je obstoječa komunalna oprema tista, ki je že zgrajena in predana v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe. ZPNačrt pa določa, da se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, če je v tej enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema. Po tožnikovem mnenju ni mogoče trditi, da se njegovo zemljišče šteje za opremljeno, saj s strani občine ni niti urejena niti zgrajena niti predana v upravljanje komunalna oprema oskrbe s pitno vodo. Tožnik prilaga tudi potrdilo, da Komunala A., ki je izvajalec občinskih javnih služb v Občini A., z vodovodom D. – E. ne upravlja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži prvostopenjskemu organu, da mu ne zaračuna komunalnega prispevka za vodovodno omrežje oz. da sodišče samo spremeni navedeno odločbo.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je obravnavani vodovodni sistem v privatni lasti, zgrajen iz lastnih sredstev krajanov, ki tega sistema ne želijo predati v javno upravljanje, njihov glavni cilj pa je brezplačna oskrba s pitno vodo. Občina ima z Zavodom za zdravstveno varstvo F. sklenjeno pogodbo za analiziranje vzorcev pitnih voda iz omrežja javnih vodovodov, ki so v upravljanju vodovodnih odborov ali posameznih krajevnih skupnosti. Zanje je organizirala tudi izobraževanje, tako da so seznanjeni z ukrepi o pojavu neustrezne kvalitetne vode. Toženka se sklicuje tudi na vodno dovoljenje z dne 27. 9. 2009 (pravilno: 2007), s katerim se Občini A. dovoli neposredna raba vode za oskrbo s pitno vodo iz zajetja C., ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Pri tem ni bistvena lastninska pravica na vodovodu, ampak možnost priključitve tudi drugim uporabnikom, pri čemer so cevovodi in oprema vodovoda namenjeni opravljanju storitev javne službe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 77. člena ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07) občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri tem pa je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (1. odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek torej predstavlja udeležbo investitorja oz. lastnika objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt) k stroškom, ki so nastali občini zaradi gradnje komunalne opreme, ki jo je sama zagotovila, financirala pa iz različnih virov (2. odstavek 77. člena ZPNačrt). Komunalna oprema pa so po določbi 1. točke 1. odstavka 71. člena ZPNačrt objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, torej tudi vodovodno omrežje in njegovi objekti, preko katerega se izvaja obvezna lokalna gospodarska javna služba oskrbe prebivalcev s pitno vodo.

Tožnik v tožbi navaja, da občina na območju k.o. B. ni zgradila javnega vodovoda niti ne zagotavlja storitve javne službe oskrbe s pitno vodo, čemur toženka v odgovoru na tožbo ne oporeka, ampak celo navaja, da je bil vodovodni sistem zgrajen iz lastnih sredstev krajanov in da ga ne želijo predati v javno upravljanje. Na podlagi navedenega je mogoč sklep, da gre v obravnavanem primeru za vodovod, katerega gradnjo ni zagotovila občina, niti ga ni prevzela v upravljanje, zato zanj ne more zaračunati komunalnega prispevka, s plačilom katerega bi bila tožniku zagotovljena priključitev objekta na vodovodno omrežje (4. odstavek 79. člena ZPNačrt).

Glede na navedeno tudi ni utemeljeno sklicevanje toženke na pridobljeno vodno dovoljenje, ki se nahaja tudi v upravnih spisih in ki temelji na 6. členu Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06). Po določbi 4. odstavka tega člena pridobi občina vodno dovoljenje tudi za vodovod, ki je v lasti oseb, ki niso osebe iz 2. odstavka tega člena (pravne osebe javnega prava, ki jo je ustanovila občina), če so cevovodi in oprema vodovoda namenjeni opravljanju storitev javne službe. Po 4. odstavku 2. člena pravilnika pa storitve javne službe opravljajo izvajalci storitev javne službe v obliki in na način, določen s predpisom, ki ureja gospodarske javne službe. Dejstvo, ali se neka dejavnost opravlja kot gospodarska javna služba ali ne, samo po sebi še ne pomeni upravičenja zaračunat komunalni prispevek.

Ker je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral upoštevati razlago določb ZPNačrt, ki jo je sodišče sprejelo v tej sodbi, in ponovno odmeriti komunalni prispevek.