UPRS sodba U 2603/2007

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ naložil tožniku na podlagi opravljenega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 3. 2005 plačilo davka na dodano vrednost in sicer v 1. točki izreka plačilo razlike DDV v znesku 3.813.195,00 SIT in obresti za obdobje avgust 2004 ter v 2. točki izreka, da mora tožnik plačati obveznost iz 1. točke v roku 30 dni po vročitvi prvostopne odločbe. V 3. točki izreka pa je navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Davčni organ je namreč pri tožniku ugotovil nepravilnosti v obračunskem obdobju avgust 2004. Tožnik kot zavezanec za davek v tem obračunskem obdobju ni obračunal DDV od prodaje blaga (motornega vozila) po izdanem računu št. 2/2004, ki bi ga moral obračunati v znesku 3.813.195,24 SIT. Tožnik opravlja dejavnost trgovine z zasebnimi avtomobili (novimi in rabljenimi). Gre za nabave oz. pridobitve osebnih avtomobilov davčnih zavezancev v Skupnosti in za prodajo oz. dobave teh avtomobilov davčnim zavezancem v Skupnosti, pri čemer so vse pridobitve opravljene v Nemčiji od tamkajšnjih davčnih zavezancev, dobave pa so večinoma opravljene davčnim zavezancem v drugih državah Skupnosti. V nobenem primeru avtomobili niso odposlani v Slovenijo, temveč iz Nemčije, kjer so pridobljeni, direktno v državo kupca – davčnega zavezanca v Skupnosti (pristranski posli) ali v izvoz. Gre večinoma za avtomobile višjega kakovostnega razreda. V obračunskem obdobju avgust 2004 v DDV evidencah tožnik ni izkazal pridobitev blaga znotraj Skupnosti, niti tristranskih pridobitev blaga znotraj Skupnosti, je pa izkazana dobava blaga znotraj Skupnosti v višini 19.065.976,20 SIT. Podlaga za to konkretno dobavo je izdan račun z naslednjimi podatki: račun št. 2/2004 z dne 4. 8. 2004, kupec A. GmbH – B., Nemčija, predmet prodaje je avtomobil znamke Porsche, Cayenne Turbo, vrednost računa brez DDV znaša 19.065.976,20 SIT oz. 79.500 EUR. Na računu se zavezanec za davek sklicuje na oprostitev obračuna DDV v skladu s 1. točko 31.a člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05, v nadaljevanju ZDDV). Dobavo je izkazal tudi v kvartalnem poročilu za obdobje od 1. 7. 2004 do 30. 9. 2004. Pri inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je zavezanec za davek isti avtomobil nabavil oz. pridobil po računu z dne 28. 7. 2004 od prodajalca C.-B., B. Vrednost računa oz. pridobitve je 78.448,28 EUR. Pridobitev je izkazana v obračunu DDV-0 za obračunsko obdobje julij 2004. Izkazana je torej prodaja – dobava blaga (motornega vozila) znotraj Skupnosti in na tej podlagi oprostitev obračuna DDV v skladu s 1. točko 31.a člena ZDDV, ki določa, da so plačila DDV oproščene dobave blaga, kot so opredeljene v 4., 5. in 6. členu zakona, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za račun enega od njiju, v drugo državo članico, drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki kot taka deluje v drugi državi članici, kot je država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne. Davčni organ je na podlagi predložene dokumentacije v tej zvezi ugotovil, da se zavezanec za davek v tem primeru neupravičeno sklicuje na oprostitev obračuna DDV po 1. točki 31.a člena ZDDV, saj pogoji za oprostitev niso izpolnjeni. Nabava oz. pridobitev avtomobila je nesporno opravljena v Nemčiji od dobavitelja – nemškega davčnega zavezanca z ID številko. Avtomobil je tudi nesporno prodan prejemniku, nemškemu davčnemu zavezancu z ID številko. Avtomobil tudi ni odposlan izven Nemčije, temveč je nabavljen oz. pridobljen v mestu B. in je prodan drugemu zavezancu v mestu B. Pogoji za oprostitev obračuna DDV po 1. točki 31.a člena ZDDV bi bili zagotovljeni, če bi avtomobil bil odposlan ali odpeljan v drugo državo članico, drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki kot taka deluje v drugi državi članici, kot je država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne. Ker pa so bile vse navedene transakcije opravljene v Nemčiji, ni pogojev za oprostitev obračuna DDV po 1. točki 31.a člena ZDDV. Prav tako v tej zvezi ni pogojev za oprostitev obračuna DDV s stališča tristranskih poslov, saj bi v tem primeru v verižnem poslu morali sodelovati trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, vsak v svoji državi članici. V navedenem primeru pri transakciji sicer kot drugi v verigi (pridobitelj) nastopa davčni zavezanec s slovensko ID številko, vendar pa je dejstvo, da sta dobavitelj in prejemnik davčna zavezanca z ID številko v isti državi članici (Nemčiji) in da blago ni zapustilo države Nemčije. Dobavitelj z ID številko v Nemčiji bi moral pridobitelju (zavezancu za davek z ID številko v Sloveniji) obračunati nemški DDV, pridobitelj (zavezanec za davek) pa prejemniku (zavezancu z ID številko iz Nemčije) slovenski DDV (razen v primeru, če bi bil prejemnik zavezanec z ID številko v drugi državi EU, s čimer bi bili izpolnjeni pogoji za tristranski posel). Zavezanec za davek se torej na izdanem računu neupravičeno sklicuje na oprostitev obračuna DDV, saj bi ob prodaji – dobavi avtomobila moral izkazati obdavčljiv promet, obračunati DDV in ga izkazati v DDV evidencah in v obračunu DDV-0 za obračunsko obdobje avgust 2004. V skladu z določili 19.a člena ZDDV nastane obdavčljivi dogodek takrat, ko je blago znotraj Skupnosti pridobljeno. Šteje pa se, da je bilo blago znotraj Skupnosti pridobljeno takrat, ko bi se za podobno blago štelo, da je bilo dobavljeno v skladu z 19. členom tega zakona, če bi šlo za dobavo na ozemlju Slovenije (1. odstavek 19.a člena ZDDV). Za pridobitev blaga znotraj Skupnosti obveznost obračuna DDV nastane 15 dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek (2. odstavek 19.a člena ZDDV). Ne glede na 2. odstavek tega člena obveznost obračuna DDV nastane, ko je izdan račun, če je ta račun izdan osebi, ki pridobiva blago, pred potekom roka iz 2. odstavka tega člena (3. odstavek 19.a člena ZDDV). Ne glede na 19. in 20. člen tega zakona nastane obveznost obračuna DDV za dobave blaga, opravljene pod pogoji iz 31.a člena tega zakona, 15. dan meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (4. odstavek 19.a člena ZDDV). Ne glede na 4. odstavek tega člena obveznost obračuna DDV nastane, ko je izdan račun, če je ta račun izdan pred potekom roka iz 4. odstavka tega člena (5. odstavek 19.a člena ZDDV).

Drugostopni organ je odločitev prvostopnega organa v celoti potrdil. Navaja, da je v konkretnem primeru sporno, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za koriščenje oprostitve obračuna in plačila DDV po 1. točki 31.a člena ZDDV. Rabljena vozila, dobavljena v drugo državo članico EU, so z DDV praviloma obdavčena v državi članici nakupa (to je v državi prodajalca), razen, če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, ko je vozilo obdavčeno v državi, kjer ima sedež kupec, če so izpolnjeni pogoji določeni s pozitivno zakonodajo. V takem primeru gre v državi (članici EU) prodajalca za oprostitev plačila DDV po 1. točki 31.a člena ZDDV, seveda če je prodajalec identificiran za namene DDV v Sloveniji. Oprostitev po navedeni zakonski določbi je mogoče uveljavljati le, če je bila lastninska pravica na blagu prenesena na kupca in je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je zaradi te pošiljke ali prevoza fizično zapustila ozemlje države članice dobave. Tako stališče je že zavzelo tudi Sodišče Evropskih skupnosti (sodba C-409/04 z dne 27. 9. 2007 (točka 42). V konkretnem primeru je namreč sporno, ali je tožnik - dobavitelj dokazal, da je bilo blago (rabljeno vozilo) odposlano oz. odpeljano iz države dobavitelja (Slovenije) in da je to blago zaradi te pošiljke ali prevoza fizično zapustilo ozemlje Slovenije (države članice EU), na podlagi česar bi bil upravičen do oprostitve po 1. točki 31.a člena ZDDV. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji navajal, da naj bi obravnavano vozilo tudi sam predhodno pridobil iz Nemčije, prvotno sicer za hrvaškega kupca, ki pa naj bi namero o nakupu preklical v času, ko se je vozilo transportiralo iz Nemčije v Slovenijo. Prevoznik naj bi vozilo pripeljal že v Avstrijo, a naj bi, na zahtevo zavezanca (vzrok te naj bi bil navedeni preklic hrvaškega potencialnega kupca) vozila ne pripeljal v Slovenijo, pač pa ga vrnil nazaj v Nemčijo. Tožnik ne pove, ali je vozilo vrnil prodajalcu v Nemčijo ali pa ga je odpeljal kam drugam v Nemčijo. Iz upravnega spisa in pritožbe po mnenju drugostopnega organa tudi ni razvidno, da bi prišlo do stornacije posla med nemškim dobaviteljem in tožnikom. Že prvostopni organ je v dopolnilnem zapisniku navedel, da tožnik ni posedoval niti računa o opravljenem prevozu, ki bi mu ga moral prevoznik za prevoz omenjenega vozila izdati. Take listine, iz katere bi bilo razvidno, da je bilo dano vozilo resnično poslano oz. odpeljano iz Nemčije v Slovenijo, da se je ta pot v Avstriji končala oz. da je bilo dano vozilo iz Avstrije peljano nazaj v Nemčijo (z navedbo točnega kraja kam se je vozilo dostavilo) pa tožnik ni predložil niti v sklopu pritožbe. Prevoznik je podal le izjavo o tem, da je tako ravnal, kot je zgoraj navedeno, vendar pa taka izjava, kot jo je predložil tožnik in naj bi jo podal prevoznik, ni zadosten dokaz, da je bil tak prevoz zares opravljen, saj ne predstavlja izjave, kot je npr. navedena v 2. odstavku 88. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 do 122/04, v nadaljevanju PZDDV). V zvezi z opravljanjem prevozov nastajajo listine oz. prevozni dokumenti, računi, s katerimi se verodostojno dokazuje opravljene storitve prevoza. Takšno dokazovanje se zahteva tudi v primeru koriščenja oprostitve po 1. točki 31.a člena ZDDV. Obstoj fizičnega gibanja zadevnega blaga med državami članicami je namreč tisti objektivni dejavnik na podlagi katerega se ugotavlja, ali je bila dobava opravljena ali ne (in posledično ali so bili izpolnjeni pogoji za dosego oprostitve plačila DDV), je pa to razvidno tudi iz že prej citirane sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (točka 40). Iz te sodbe pa je tudi razvidno, da je za dosego navedene oprostitve potrebno, da sta v transakcijo vpleteni vsaj dve državi članici in da mora biti prenos blaga med tema državama (točka 41). Navedeno sodišče pa je v navedeni sodbi tudi zavzelo stališče, da če posamezna država predpiše pogoje za uporabo oprostitve dobave znotraj Skupnosti (npr. tako, da med drugim določi seznam dokumentov, ki jih je treba predložiti pristojnim organom), potem se dobavitelj lahko razbremeni bremena plačila DDV samo takrat, če izpolni vse svoje obveznosti (omenjene pogoje predpisane za uporabo oprostitve), npr. v zvezi z dokazovanjem dobave. Drugostopni organ ponovno poudarja, da tožnik nesporno ni predložil takega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da je dano blago bilo res odposlano oz. odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico in zato upoštevajo zgoraj navedena določila pozitivne zakonodaje, ki se je uporabljala v relevantnem času v Sloveniji, tožniku ni mogoče ugoditi in mu dovoliti koriščenja oprostitve plačila DDV. Glede tožnikovega ugovora, da je bil opravljen promet le napačno prikazan v njegovih davčnih evidencah in da naj bi bila storjena napaka pri navedbi ustreznega člena ZDDV na izdanem računu o oprostitvi DDV, kar naj ne bi bilo storjeno namerno, drugostopni organ ugotavlja, da je iz prvostopnih aktov razvidno, da tožnik opravlja posle pridobitev in dobav iz oz. v druge države članice EU in da torej tudi po tej plati ne gre za neuko stranko. Poleg tega drugostopni organ pojasnjuje, da načelo davčne nevtralnosti načeloma oz. praviloma zahteva, da se oprostitev plačila DDV prizna, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če nekaterih postopkovnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili (sodba Sodišča Evropskih skupnosti, C-146/05 z dne 27. 9. 2007 20. točka 31). V tej sodbi je izrecno navedeno, da pa se od tega načelnega stališča odstopi, kadar zaradi kršitve postopkovnih zahtev ne bi bilo mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske zahteve izpolnjene. Drugostopni organ pripominja, da so v konkretnem primeru zahtevani dokazi o resnično opravljeni dobavi iz Slovenije v drugo državo članico EU, tako kot so zgoraj opisani, vsebinska zahteva in ne zgolj formalna postopkovna zahteva. Namen teh zahtev je zasledovanje cilja, izrecno navedenega tudi v 6. Direktivi, in sicer zagotovitev pravilnega in enostavnega pobiranja davkov ter preprečevanje zlorab, potrebne pa tudi za preprečitev goljufij vrste davčni vrtiljak. Če taka vsebinsko formalna zahteva ni izpolnjena, potem ni mogoče oz. dopustno priznati pravice do oprostitve plačila DDV. Drugostopni organ pa je tudi pritrdil stališču prvostopnega, da v konkretnem primeru ne gre za tako imenovane triglavske posle, ki so opredeljeni v 25. členu PZDDV. Tristranski posli so namreč verižni posli, v katerih sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, vsak v svoji državi članici. Davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj skupnosti davčnemu zavezancu – pridobitelju blaga v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oz. odpelje davčnemu zavezancu – prejemniku blaga v tretjo državo članico. Pridobitelj blaga na osnovi prejetega računa za tristransko pridobitev blaga znotraj Skupnosti izda račun prejemniku blaga za tristransko dobavo blaga znotraj Skupnosti. V primeru triglavskih poslov je namreč tudi mogoče, če so izpolnjeni s pozitivno zakonodajo predpisani pogoji, da dobavitelj in prejemnik ne obračunata in plačata DDV, obračuna in plača ga npr. prejemnik. Ker pa v konkretnem primeru ni bil izpolnjen pogoj, da bi šlo za tri davčne zavezance, ki bi bili identificirani za namene DDV v treh različnih državah članicah EU, tudi po teh določbah ni mogoče uveljavljati oprostitve plačila DDV s strani tožnika.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je nato razširil na nov upravni akt. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov. Tožeča stranka meni, da je prvostopni davčni organ nepopolno in napačno ugotovil dejansko stanje, saj je na podlagi računa tožeče stranke št. 2/2004 obračunal tožeči stranki davek na dodano vrednost, ker je menil, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bilo blago odposlano oz. odpeljano iz Slovenije. Nadalje je odločba nezakonita zaradi bistvenih kršitev postopka, saj prvostopni organ ni upošteval določil Zakona o davčnem postopku in subsidiarno uporabnih pravil Zakona o splošnem upravnem postopku glede ugotavljanja materialne resnice. Prvostopnemu organu je bilo že pred izdajo prvostopne odločbe nesporno znano, da vozilo, ki je predmet opravljene storitve po računu tožeče stranke št. 2/2004 ni nikoli prišlo v Slovenijo. Zato je zmotna odločitev tožene stranke in prvostopnega davčnega organa, češ da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bilo sporno vozilo res odposlano oz. odpeljano iz Slovenije. Ker promet ni bil opravljen v Sloveniji, tožeči stranki tudi ni potrebno plačati slovenskega DDV. Tožeča stranka je predmetno vozilo kupila od nemškega prodajalca, zavezanca za nemški DDV in sicer od družbe C.-B., B., po računu št. 00790 z dne 28. 7. 2004 in ga prodala nemškemu kupcu, zavezancu za DDV družbi A. GmbH, B., po računu št. 2/2004 dne 4. 8. 2004. Predmetno vozilo ni nikoli prišlo v Slovenijo. DDV je nemški kupec družba A. GmbH, B., obračunala in plačala v Nemčiji v višini 12.720 EUR. Predmetno vozilo tudi ni bilo nikoli registrirano v Sloveniji. Tožeča stranka je prvostopnemu davčnemu organu že takoj na začetku inšpekcijskega pregleda razložila, kako je naveden posel potekal. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi ter naloži toženi stranki stroške postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in še dodala, da v zvezi z navedbo tožnika v tožbi, da sporno vozilo ni nikoli prišlo v Slovenijo, da tožnik takih listinskih dokazov, iz katerih bi bilo to jasno in nedvoumno razvidno, ni predložil. V postopku na prvi stopnji in v pritožbi pritožnik ni predložil niti računa za prevoz iz Nemčije v Slovenijo, niti nobenih tako imenovanih prevoznih listin, iz katerih bi bilo verodostojno razvidno, da se je smer poti vozila (iz Nemčije v Slovenijo) spremenila v Avstriji. Prevozne listine bi morale obstojati in sicer ne glede na to ali je bil pritožnik oz. tožeča stranka plačnik oz. naročnik prevoza spornega vozila ali ne. Drugostopni organ še pripominja, da dokaze št. 5, to je listine z nazivom „Umsatzsteuer - Voranmeldung 2004 zavezanec ni predložil v postopku na prvi stopnji niti ne v sklopu pritožbe. Iz navedene listine naj bi bilo razvidno, da je DDV plačal kupec A. GmbH, B., in zaradi česar naj bi bil po mnenju tožeče stranke DDV plačan dvakrat.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je spor o tem, ali tožniku, ki opravlja dejavnost trgovine z osebnimi avtomobili (novimi in rabljenimi) pripada oprostitev obračuna in plačila DDV po 1. točki 31. člena ZDDV za prodajo motornega vozila Porsche Cayenne po računu št. 2/2004. Iz navedb tožnika in zbrane dokumentacije v času inšpekcijskega pregleda pri tožniku izhaja, da je imel namen pridobiti omenjeni avto iz Nemčije za znanega hrvaškega kupca (člana ne-Skupnosti), ki naj bi vozilo prevzel v Sloveniji. Tožnik je zato pri nemškem prevoznem podjetju naročil prevoz vozila v Slovenijo. Ker naj bi hrvaški kupec na dan, ko se je že prevoz opravljal, preklical naročilo, se je prevoznik, ki je bil takrat z avtomobilom že v Avstriji, vrnil v Nemčijo. Tožnik je nato drugega kupca za avto našel v Nemčiji, ter mu avto brez obračunanega DDV prodal. Sodišče odloča glede na navedbe, ki so podkrepljene z dokazi po načelu dokaznega bremena. Po pregledu upravnih spisov in pritožbe sodišče ugotavlja, da iz njih izhaja, da je bila pridobitev opravljena v Nemčiji od dobavitelja -nemškega davčnega zavezanca z nemško ID številko, avto pa je tudi nesporno prodan prejemniku, nemškemu zavezancu z ID-številko. Pogoj za oprostitev po 1. točki 31. člena ZDDV bi bil izpolnjen, če bi bil avto odposlan ali odpeljan v drugo državo članico Skupnosti, drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki kot taka deluje v državi članici, kot je država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne. Za sodišče zgolj izjava hrvaškega kupca, da naj bi zgodba v resnici potekala tako, kot je trdil tožnik, nima dovolj velike dokazne vrednosti v primerjavi z dejstvom, da je tožnik nekdo, ki se profesionalno ukvarja s pridobitvijo oziroma dobavami iz oziroma v druge države članice Skupnosti in bi torej moral vedeti, da morajo za vsako naročilo prevoza oziroma njegovo stornacijo obstajati listine kot npr. prevozne listine, računi. Tožnik ničesar od tega ob inšpekcijskem pregledu ni imel oziroma ni imel omenjenih dejstev zavedenih v svojih poslovnih knjigah, prav tako pa ni z omenjenimi listinami razpolagal v pritožbi. Sodišče se zato z listinami, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, ne ukvarja, ker predstavljajo tožbeno novoto (52. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št.105/06, v nadaljevanju ZUS-1). V izogib ponavljanju obrazložitve obeh upravnih organov sodišče le še enkrat poudari, da tudi 88. člen Pravilnika o ZDDV določa, katere so tiste listine, ki jih mora upravičenec do oprostitve iz 1. točke 31. člena ZDDV predložiti oziroma zavesti v svojih poslovnih knjigah, da se mu oprostitev odobri. Tožnik torej tudi po presoji sodišča ni uspel dokazati, da je izpolnil objektivni pogoj, da je bila dobava med dvema državama članicama Skupnosti opravljena. Sodišče v celoti sledi tudi uporabi stališč Sodišča Evropskih skupnosti C- 409/04 z dne 27. 9. 2007 in C-146/05 z dne 27. 9. 2007, saj natančno razdelita, kaj je objektivni pogoj za oprostitev in sicer dejstvo, da je blago fizično zapustilo državo članico ter da pomeni obstoj dokazov o dobavi vsebinsko zahtevo za oprostitev. Glede na to torej, da blago ni zapustilo države Nemčije (oziroma o tem ne obstajajo dokazi), bi moral dobavitelj z ID številko v Nemčiji pridobitelju - zavezancu za davek z ID številko v Sloveniji - obračunati nemški DDV, pridobitelj (zavezanec za davek oziroma tožnik) pa prejemniku (zavezancu z ID številko iz Nemčije) slovenski DDV (razen v primeru, če bi bil prejemnik zavezanec z ID številko v drugi državi članici, s čimer bi bili izpolnjeni pogoji za tristranski posel). Oprostitev, na katero se je tožnik skliceval na računu in v svojih listinah, mu glede na zgoraj obrazloženo ne gre, zato mu je davčni organ upravičeno naložil plačilo neplačanega DDV.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (3. odstavek 31. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo pravilno uporabljeno ter je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.