VSRS Sodba X Ips 618/2004

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.3.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada z dne 17.4.2000, s katerim je ta odločila, da se zoper tožnico opravi prisilna izterjava dolžnega zneska. Na podlagi priloženega seznama zaostalih obveznosti z dne 17.4.2000 je tožnica po kontu 2000 – dohodnina z obrestmi in stroški prisilne izterjave dolgovala 894.024 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sklep o prisilni izterjavi dolžnega zneska temelji na seznamu zaostalih obveznosti in je sestavljen v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami in dopolnitvami). Sklep s priloženim dolgovnim seznamom predstavlja zagotovilo, da so bile vse obveznosti predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih je tožnica imela možnost zavarovati svoje pravice. S tožbo zoper sklep o prisilni izterjavi pa ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožničine davčne obveznosti, ki so predmet izterjave, na podlagi 96. in 97. člena ZDavP še niso zastarale.

Tožnica zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo (sedaj revizijo) zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z njenimi zaostalimi obveznostmi ni bil izpeljan postopek, ki bi ji omogočal, da se izjasni o vseh dejstvih in poda svoje pripombe. Kot edina družbenica podjetja B. d.o.o. ni mogla vplivati na to, da bi podjetje delovalo rentabilno. Za nastala neplačila ni odgovorna. Znesek, ki ga terja davčni urad, je bistveno prevelik glede na obseg poslovanja. Določenih dokumentov sploh ni prejela. Posamezne dohodninske odločbe so ostale brez ugovora in jih še danes ne pozna. Dejansko stanje je tako brez njene krivde ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialni predpis. V novem postopku bo uspela dokazati, da je dolgovni seznam napačen in da ne ustreza dejanskemu dohodku podjetja in njeni davčni obvezi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi revizijski preizkus.

Sklep o prisilni izterjavi mora med drugim vsebovati tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost (2. točka prvega odstavka 43. člena ZDavP). Če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih izvršilnih naslovov, je lahko izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada (44. člen ZDavP). V obravnavanem primeru sklep prvostopenjskega davčnega organa o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja temelji na seznamu zaostalih obveznosti tožnice, ki so na dan 31.3.2000 znašale skupaj 894.024 SIT. Dolžniku, ki ugovarja pravilnosti dolgovnega seznama, mora davčni organ dati možnost, da pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa (drugi odstavek 46. člena ZDavP). Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnica zoper sklep o prisilni izterjavi vložila pritožbo, ni pa ugovarjala pravilnosti dolgovnega seznama. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je sklep s priloženim dolgovnim seznamom sestavljen tako, kot to določa zakon, kar pa predstavlja zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih je tožnica imela možnost zavarovati svoje pravice.

Ugovorov, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, Vrhovno sodišče v revizijskem postopku na podlagi citirane določbe drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ne upošteva.

Ker v obravnavanem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.