VSRS Sodba II Ips 22/2007

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Tožnica je vložila lastninsko tožbo, ki jo je utemeljevala s tem, da je njen pokojni oče V. R. v stanovanjsko hišo, v kateri je sicer imel izgovorjeno pravico dosmrtnega uživanja stanovanja, izvedel obsežna vlaganja. Zato je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je zaradi očetovih vlaganj pridobila na nepremičnini – stanovanjski hiši ... stoječi na parc. št. 360, dve stavbi, dvorišče in njiva, vpisani v vl. št. 1274 k.o. ..., lastninsko pravico do nerazdelnih 7/10 celote ter zahtevala, da se ta solastninska pravica po pravnomočnosti sodbe po uradni dolžnosti vknjiži v njeno korist.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Tožnica je zoper to sodbo vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena in po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi kršitve enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave RS, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zlasti določb 418 §, 326 §, 328 § Občega državljanskega zakonika (ODZ) in 12., 19. 24. in 30. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Predlaga spremembo izpodbijane odločbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Nižji sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ker sta odločitev oprli na pravila § 417-419 ODZ. Utemeljenost zahtevka bi morali presojati po pravilih ZTLR, zlasti 12. in 19. člena, ter po določbah Zakona o lastnini na posameznih delih stavb (Ur. l. SFRJ št. 16/56 in ostali) in republiškega Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS št. 19/76), ki so bili podlaga za nastanek etažne lastnine v tedanjem obdobju, na tej podlagi pa je tožnica uveljavljala solastninsko pravico zaradi dozidave prizidka. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. V njej niso navedeni razlogi in ne izkazane okoliščine za zaključek, da je bilo zemljišče, na katerem je pravni prednik tožnice zgradil nov prizidek, v družbeni lastnini. Sodišči zaključka nista obrazložili, po mnenju revidentke pa ga dokazi niti ne omogočajo. Za primer, da sodišče sledi takemu dejanskemu zaključku, se revidentka sklicuje na 12. člen ZTLR, ki ureja pravice lastnika stavbe, zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini. Meni, da bi njen pravni prednik tudi v primeru gradnje prizidka na družbenem zemljišču pridobil trajno pravico uporabe zemljišča dokler zgrajena stavba stoji na tem zemljišču. Pravni prednik je namreč na stavbi v etažni lastnini (družbeno lastninski enoti in etažni enoti, ki jo je sezidal), ki stoji na stavbni parceli, ki je bila družbena lastnina, pridobil trajno pravico uporabe. Razmerje etažnih enot, ki so nastale z dozidavo prizidka, bi se lahko označilo kot solastninsko razmerje večjih kvalitet lastnin oziroma kot mešana lastnina (soobstoj zasebne in družbene lastnine). Neutemeljen in pravno zmoten je zaključek, da pravni prednik tožnice ni bil v dobri veri. Prav tako ni pravilen zaključek sodišč, da ni zgradil novega objekta – nove stanovanjske enote, ker da zanj naj ne bi bilo podlage v listinah. Sodišči zaključka nista obrazložili, zato ga ni mogoče preizkusiti, prav tako pa je v nasprotju z listinskimi dokazi. Predmet pravde je nova zgradba, ki jo je prednik zgradil oziroma prizidal k staremu objektu in ne osnovni objekt, ki je bil sicer neprenosljiv. Tožnica je v pritožbi uveljavljala kršitve temeljnih človekovih pravic po 22. in 33. členu Ustave in 6. členu EKČP, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni presodilo, ali je bila nepremičnina res družbena lastnina in na njej gradnja prepovedana. Zavrnilo je zahtevo, da se zasliši žena pravnega prednika in druge priče, ki bi lahko potrdile dobrovernost prednika ter pojasnile pravi namen dopisa z dne 4. 5. 1971, s čimer sta sodišči kršili 22. člen Ustave.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je po vložitvi tožničine revizije toženka H. d. d. zaradi pripojitve k prevzemni družbi B., d. d., prenehala obstajati in bila dne 6. 1. 2009 izbrisana iz sodnega registra. Pravna naslednica toženke je družba B., d. d. (prim. šesti odstavek 580. člena Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami).

7Revizija ni utemeljena.

8Tožnica je tožbo gradila izključno na trditvi, da je njen pokojni oče V. R. zaradi obsežnih vlaganj v stanovanjsko hišo na hiši pridobil solastninsko pravico v deležu 7/10, in utemeljevala z določili 20. do 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami). Zato ne drži, da je tožbo uveljavljala na podlagi določil o etažni lastnini, ker naj bi njen oče z dozidavo prizidka k stavbi, ki je bila v etažni lastnini, ustvaril novo etažno enoto, z novim razmerjem etažnih enot pa naj bi nastalo solastninsko razmerje. Dejanska in pravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka ne vsebujeta takega trditvenega gradiva. Sodišči nižjih stopenj sta o zahtevku odločali v mejah tožbene trditvene podlage in v okviru postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato zatrjevana dejstva niso bila predmet obravnavanja niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku. Ker tožnica v reviziji uveljavlja nova dejstva in ne gre za izjemo po določbi 372. člena ZPP, so (obsežne) revizijske trditve, ki se tičejo etažne lastnine, nedovoljene in jih ni mogoče upoštevati.

9Enako je mogoče zaključiti glede okoliščine, da je bila stavba zgrajena na zemljišču, ki je bilo družbena lastnina. Le-ta ni bila predmet trditvene podlage tožbe ne obrambe in ni postala del dejanske podlage prvostopenjske sodbe. Vendar je sodišče druge stopnje kljub temu, da se je tako glede dejanskih ugotovitev kot pravnih zaključkov v celoti strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, pravilnost prvostopenjske odločitve utemeljilo še z dodatnim argumentom, da gre v obravnavani zadevi za zemljišče v družbeni lastnini. Čeprav gre za novo dejstvo in izpodbijana sodba zanj ne ponuja razlogov, pa gre zgolj za dodatni argument, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilen in na njeno pravilnost ne more vplivati. Zato pomanjkanje razlogov ne predstavlja očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega se kot nepomemben izkaže očitek, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe o družbeni lastnini.

10Očitek o zmotni uporabi Zakona o lastnini na delih stavb (Ur. l. FLRJ št. 16/59 z dne 22. 4. 1959, ki je pričel veljati 23. 7. 1959) in Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS št. 19/76) ni utemeljen. Zakona namreč urejata pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe (t.i. etažno lastnino)1). Ker je v skladu z navedenima zakonoma predmet pravic in pravnega prometa samo posamezni del stavbe, torej stanovanje ali poslovni prostor, ne pa hiša kot celota in ne solastninska pravica na hiši, ju v obravnavanem primeru, kjer tožnica vtožuje pridobitev solastninske pravice na stavbi (ne pa lastninske pravice na posameznem delu stavbe) ni mogoče uporabiti.

11Za pridobitev solastninske pravice na stavbi na originaren način z gradnjo na tujem svetu je bistveno, da med graditeljem in lastnikom zemljišča ne obstaja nobeno pravno razmerje, ki bi dovoljevalo rabo ali užitek stvari(2). Če takšno razmerje med njima obstaja, potem pogojev za originarno pridobitev lastninske pravice ni. Originarna pridobitev lastninske pravice je namreč izjema, ki jo je treba ozko tolmačiti. Gre za odstop od pravila superficies solo cedit in pravila absolutnosti lastninske pravice, ne glede na čas in dejansko izvrševanje. Da se je V. R. skupaj z ženo leta 1958 nastanil v stanovanjski hiši na naslovu ... v počitniškem objektu, ki se je nahajal na parc. št. 1105/1 k.o. ..., in da je bila že v samem začetku v njegovo korist priznana pravica dosmrtnega uživanja stanovanja v tem objektu, ki je bila tudi vknjižena v zemljiški knjigi, med strankama ni sporno. Navedeno dejstvo izkazuje, da je med prednikom tožnice in prednikom toženke obstajalo pravno razmerje, ki je ovira za originarno pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Po pravilih Občega državljanskega zakonika (ODZ) ga je mogoče okvalificirati kot osebno služnost (§ 509 – 530). Gre za pravico uživanja (usufructus), za katero je značilno, da ima uživalec pravico popolnega in vsestranskega koriščenja uporabne vrednosti tuje stvari ob dolžnosti ohranitve njene substance, medtem ko lastniku ostane le gola lastninska pravica, trajanje pravice pa je vezano na trajanje življenja uživalca(3). Enostranski posegi užitkarja v nepremičnino (adaptacije, dozidava, prezidava) pa niso pravna podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice na v užitek dani nepremičnini, temveč pod določenimi pogoji le za obligacijski zahtevek iz naslova obogatitve.

12Čeprav tožbeni zahtevek ni utemeljen že iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, pa sta nižji sodišči, ki sta odločitev utemeljili na nedobrovernosti, pravilno uporabili materialno pravo. Vlaganja v tujo nepremičnino imajo stvarnopravne posledice le v posebej določenih primerih. Glede na čas gradnje je za obdobje od leta 1958 do 31. 8. 1980 treba uporabiti pravila ODZ, za čas po 1. 9. 1980 pa ZTLR. Vendar niti pravno pravilo § 418 ODZ niti 24. člen ZTLR nista omogočila originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu za nepoštenega oziroma nedobrovernega graditelja(4). Tudi po mnenju revizijskega sodišča je toženec, na katerem je trditveno in dokazno breme, v postopku uspel dokazati vrsto okoliščin, ki domnevo o dobri veri izpodbijajo in omogočajo materialnopravni sklep, da graditelj ni bil v dobri veri. Zaključek o nedobrovernosti graditelja ima podlago v dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da je tožničin oče V. R. vedel, da gradi na tujem svetu, ter da ni imel volje graditi z namenom pridobitve lastninske pravice, za čas po 1. 9. 1980 pa je sodišče ugotovilo, da je bilo V. R. prepovedano kakršnokoli poseganje v nepremičnino, prav tako pa se nikoli ni štel za lastnika stanovanjske hiše, zgrajenih prizidkov in ne zemljišča. Na te ugotovitve so v tej fazi postopka vezani tako stranke kot revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so tiste revizijske trditve, s katerimi tožnica poskuša prikazati drugačno dejansko stanje, nedovoljene in jih sodišče ne sme upoštevati.

13Dodati je še, da revizijsko izvajanje o kršitvi 22. člena Ustave, ker je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem žene V. R. in prič glede dobrovernosti tožničinega očeta, ni dovoljeno. Tožnica namreč te bistvene kršitve postopka ni uveljavljala v pritožbi, kar je logično glede na to, da se je v njej izrecno strinjala z zaključkom o nedobrovernosti očeta. Očitek procesne kršitve, ker da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do v pritožbi uveljavljane kršitve pravic iz 22. in 33. člena Ustave in 6. člena EKČP, pa ni utemeljen, saj je sodišče nanj odgovorilo na strani dve izpodbijane odločbe. Ker za odločitev o neutemeljenosti revizije zadostuje pritrditev materialnopravni presoji nižjih sodišč o nedobrovernosti graditelja, se Vrhovno sodišče z ostalimi vprašanji in v zvezi s tem uveljavljanimi kršitvami postopka ni ukvarjalo. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prof. dr. Alojzij Finžgar, Lastnina na fizičnih delih stavb (etažna lastnina), stran 13, 14, 24.

Op. št. (2): Sodba II Ips 67/97 z dne 28. 5. 1998.

Op. št. (3): Boris Vizner, Građansko pravo, 1962, stran 404.

Op. št. (4): Sodba in sklep II Ips 401/2005 z dne 29. 3. 2006.