VSL sodba in sklep II Cp 2834/2009

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I.2. tč. izreka glede zahtevka za plačilo uporabnine (15.383,00 EUR) spremeni tako, da se ta zahtevek zavrne, razveljavi pa se v I.2. tč. izreka glede zahtevkov za plačilo stanovanjskih stroškov (4.400,00 EUR) in povrnitev vlaganj (5.967,00 EUR), kot tudi v I.4. tč. izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi se v ostalem delu zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (I.1. tč. izreka - zavrnitev odškodninskega zahtevka v I.2. tč. in I.3. tč. izreka ter tč. II. in III. izreka) potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

:

(1) V tej zadevi je bilo obravnavanih več tožbenih zahtevkov obeh pravdnih strank. Tožnik je zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje strank spada stanovanje v K. (parc. št. ... vse k. o. H.), pri čemer sta deleža strank na njem enaka, ter da mu je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer pa mu plačati polovično vrednost stanovanja (46.935,00 EUR). Z nasprotno tožbo je toženka primarno zahtevala ugotovitev, da sodi stanovanje v Kranju v njeno posebno premoženje. Podredno je zahtevala ugotovitev, da stanovanje spada v skupno premoženje strank, pri čemer je njen delež 9/10, delež tožnika pa 1/10, od tožnika pa je zahtevala še plačilo zneska 5.000.000,00 SIT. Kasnejše razširitve podrednega zahtevka ter njegov denarni del (zahtevek za plačilo 5.000.000,00 SIT; pobotni ugovor; ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi nepremičnina v N. parc. št. ... k. o. G.M., pri čemer je njen delež 9/10, delež tožnika pa 1/10; izstavitev zemljiškoknjižne listine) je umaknila in sodišče je v tem delu s sklepom postopek ustavilo. Obravnavani zadevi je bila pridružena pravda med istima strankama I P 876/2007, v kateri toženka od tožnika zahteva plačilo odškodnine in uporabnine. Ta zahtevek je kasneje spremenila tako, da je zahtevala plačilo uporabnine (15.383,00 EUR), stanovanjskih stroškov (4.400,00 EUR), vlaganj (5.967,00 EUR) ter odškodnine (skupno 8.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve ter zaradi okrnitve svobode in osebnostne pravice). Odškodninski zahtevek za uničene stene v stanovanju (500,00 EUR) je umaknila, zato je sodišče tudi v tem delu postopek ustavilo. S sklepom je še izločilo zahtevek za duševne bolečine zaradi razžalitve (4.000,00 EUR) in dovolilo spremembe tožbenih zahtevkov.

(2) Tukajšnje sodišče v zadevi odloča drugič. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem sojenju s sodbo toženko zavezalo k plačilu zneska 46.935,00 EUR tožniku (I.1. tč. izreka), slednjega pa k plačilu zneska 19.864,38 EUR toženki (obsodilni del I.2. tč. izreka), oboje z zamudno posledico. Tožbeni zahtevek toženke je v presežnem delu zavrnilo (I.3. tč. izreka ter zavrnilni del I.2. tč. izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (I.4. tč. izreka). Zavrnilo je tudi ostale zahtevke tožnika (II. tč. izreka) in toženke (III. tč. izreka).

(3) Zoper sodbo (ne pa tudi sklep) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik, ki očitno izpodbija zgolj zanj neugodni (obsodilni) del I.2. tč. izreka ter I.4. in II. tč. izreka, pritožbenemu sodišču smiselno predlaga ustrezno spremembo sodbe, sicer pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se s stališčem, da lastninske pravice na nepremičnini na originaren način ni mogel pridobiti, ker je bil v času njenega nakupa in trajanja zakonske zveze tuj državljan. Meni, da mu je s tem kršena pravica do zasebne lastnine iz naslova skupnega premoženja (33. in 68. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; od tu URS ter 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami; od tu ZZZDR) in navaja, da je od 29.9.2004 državljan Republike Slovenije. Skupno premoženje je tudi pravni temelj njegovega (brezplačnega) prebivanja v stanovanju, saj do pravnomočne razdružitve premoženja v tej pravdi tožnik ne izkorišča tuje stvari oziroma pravice. Dodaja, da je prispevek obeh strank pri ustvaritvi skupnega premoženja enak in da je toženka soglašala z odlogom izvršbe za izselitev tožnika. Nerazumna se mu zdi odločitev, naj toženki plača 400,00 EUR stanovanjskih stroškov; zgolj to, da mu manjka kakšna položnica, namreč še ne pomeni, da teh stroškov ni plačal, zlasti ne, ker dokazil o omenjenem plačilu ni predložila niti toženka. Glede prisojenega zneska iz naslova toženkinih vlaganj v skupno nepremičnino po razvezi zakonske zveze (5.967,00 EUR) uveljavlja kršitev prepovedi litispendence (12. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), saj je toženka ta znesek zahtevala dvakrat (prvič v tej, drugič pa v pridruženi pravdi). S predmetnimi vlaganji in njihovo cenitvijo se tožnik tudi ni strinjal, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Strinjanje s cenitvijo izvedenke je namreč izrazil v času, ko tožnica vlaganj še ni vtoževala z denarnim zahtevkom. To je storila šele na naroku za glavno obravnavo z dne 2.12.2008, in sicer brez dejanskih navedb, dokaznih predlogov ter plačila takse. Končno nasprotuje še stroškovnemu delu izpodbijane sodbe. Glede na uspeh strank v pravdi (tožnik je v prvotni pravdi v celoti uspel s podrednim zahtevkom, toženka pa je v kasneje pridruženi pravdi, ki je povzročila dosti manj stroškov, uspela do približno 2/3) bi moralo sodišče večji del pravdnih stroškov naložiti toženki (154. čl. ZPP). Uspeha strank sodišče tudi ni natančneje obrazložilo.

(4) Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo nasprotuje njenim razlogom in pritrjuje z njo izpodbijanemu delu sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga potrditev tega dela sodbe in zavrnitev tožnikove pritožbe; priglaša tudi stroške.

(5) Toženka sodbo sodišča prve stopnje smiselno izpodbija v I.1. tč. izreka ter v zanjo neugodnem zavrnilnem delu (I.2., I.3., I.4 in III. tč. izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe, tako da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, tožnikovega pa zavrne, sicer pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako priglaša pritožbene stroške. Uvodoma izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik h kupnini za stanovanje v K. prispeval v enakem deležu kot ona in ponavlja, da je kupnino poravnala z denarjem, ki ga je dobila od svojih sorodnikov (skupno 921.316,00 SIT oziroma 10.527,92 DEM). Preveč bi namreč tvegala, če bi se ob nakupu novega stanovanja (katerega se je dne 22. 12. 1995 zavezala plačati v osmih dneh) zanašala na denar (aro in kupnino) od prodaje prejšnjega stanovanja, saj je bil med obema pogodbama le en dan. Pri tem je pomembno, da je omenjeno aro (8.000,00 DEM) do podpisa prodajne pogodbe za staro stanovanje z dne 23.12.1995 zadržala nepremičninska agencija (drugačen zaključek je protispisen), celotno kupnino od prejšnjega stanovanja pa je dobila šele 28.1.1996. Čeprav ji je bil del te kupnine, ki bi zadoščal za nakup novega stanovanja (13.000,00 DEM), izročen 23.12.1995, se je že dan prej zavezala poravnati kupnino v osmih dneh. Tega ne bi storila, če ji sorodniki ne bi zagotovili denarja. Sodišče je poleg tega napačno povzelo, da so ji denar sorodniki podarili že leta 1981; to velja le za denar, ki ga je prejela od mame, za prispevek brata in sestre pa se je dogovorila leta 1993 in 1994. Trditvam tožnika pripisuje le navidezno skladnost. Denarja, ki si ga je izposodil pri Hranilnici Lon, tožnik ni porabil za izdelavo centralne kurjave v novem stanovanju, pač pa za gradnjo hiše v N. Na to kaže dejstvo, da mu je bil omenjeni kredit odobren in nakazan 22.3.1996, torej še preden se je v stanovanje vselil. Tudi če bi tožnik k nakupu stanovanja res prispeval enako kot toženka, bi mu slednja dolgovala kvečjemu polovico kupnine za stanovanje in ne morda polovico njegove sedanje vrednosti, ki je bila poleg vsega še napačno ugotovljena. Pritožnica v zvezi s tem opozarja na pojasnilo izvedenke, da je vrednost nepremičnine za 28 % višja kot leta 2006, češ da so se za toliko dvignile cene. Takšno mnenje se ji zdi nestrokovno, saj cene nepremičnin v času poglabljajoče se recesije padajo oziroma se nepremičnine sploh ne prodajajo. Sodišče kljub temu ni postavilo novega izvedenca, kar je utemeljilo s telefonskim pogovorom z izvedenko, ki je vztrajala pri svoji cenitvi. Posebej izpostavlja izvedenkino izjavo, da bi tudi sama zadevno stanovanje v prodajo ponudila po izhodiščni ceni, kot izhaja iz njene cenitve. Že to, da govori o izhodiščni ceni (in ne o tem, da bi bilo stanovanje za takšno ceno prodano), kaže na previsoko cenitev. V nadaljevanju pritožbe se toženka opredeljuje do uporabnine in navaja, da tožnik uporablja tudi manjšo sobo, v kateri lika. Meni tudi, da je upravičena do povračila vseh vtoževanih stanovanjskih stroškov. Nanje nanašajoče se tožnikove trditve namreč niso skladne z listinskimi dokazi, ki jih je vložil v spis. Poleg tega je del teh listin predložil prepozno, na kar je toženka takoj (a neuspešno) opozorila. Smiselno vztraja pri trditvi, da je tožnik vlomil v njeno sobo in ji dokazila o plačilu stroškov ukradel ter tudi v tem delu napada dokazno oceno sodišča. Ta temelji le na dejstvu, da vloma ni prijavila na policijo, spregleda pa druga pomembna dejstva (ključ stanovanja imata le pravdni stranki, vhodna vrata niso bila vlomljena, v času vloma otroka nista bivala v stanovanju). Končno se pritožnica negativno opredeljuje še do zavrnitve odškodninskega zahtevka zaradi nevzdržnega sobivanja s tožnikom v istem prostoru. Ne sprejema ugotovitve, da je bil tožnik v obdobju od 13.3.2006 do 6.11.2007 v stanovanju s toženkino privolitvijo. V odlog izvršbe tožnikove izselitve je pristala zgolj zato, ker je sprejela njegovo obljubo, da se bo izselil ter zaradi visokih stroškov izvršitelja in sramoto pred sosedi. Sploh se ji zdi napačno iz izvršilnega spisa povzemati dopise in na tej podlagi odgovarjati na povsem druga pravna vprašanja. Razlogovanje sodišča, da jo tožnik pretepa, je protispisno. Sodišče se je lahko prepričalo, kakšne težave toženka trpi v povezavi z razvezo in sobivanjem s tožnikom, saj je praktično ves čas zaslišanja jokala. Smiselno se protivi zaključku, da je nastanek njene škode pogojen z jemanjem tablet (antidepresivov).

(6) Na toženkino pritožbo tožnik ni odgovoril.

(7) Pritožbi sta delno utemeljeni.

O prispevku strank k pridobitvi stanovanja

(8) Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo sporno stanovanje kupljeno s skupnimi sredstvi pravdnih strank in ne morda z denarjem, ki naj bi ga toženki podarili njeni sorodniki. Dokazna ocena v zvezi s tem je življenjska, prepričljiva in celovita, pritožba (toženke) pa ne uspe vzbuditi dvoma vanjo. Poleg tega je ocena podprta z obširnimi in jasnimi razlogi, ki jih kot svoje povzema tudi pritožbeno sodišče. Okoliščine, ki jih v pritožbi navaja toženka, je v celoti upoštevalo že sodišče prve stopnje, pri čemer ni zagrešilo očitane protispisnosti. Glede are za prejšnje (prodano) stanovanje je pojasnilo prav to, kar želi prikazati toženka – da je nepremičninska agencija aro zadržala do podpisa pogodbe o prodaji starega stanovanja z dne 23.12.1995 (konec prvega odstavka na 16. str. obrazložitve izpodbijane sodbe). Bistvena je (za pritožnico nesporna) ugotovitev, da sta kupca starega stanovanja toženki že istega dne izročila del kupnine (13.000,00 DEM), ki je zadoščal za končno poplačilo novega stanovanja, ki ga je bila toženka dolžna plačati teden dni pozneje. Navedeno z zadostno mero prepričanja potrjuje tožnikove trditve, da je bilo novo stanovanje poplačano prav s tem denarjem. Pritožnici ne koristi utemeljevanje, da se je kupnino zavezala plačati (v roku osmih dni) že 22.12.1995 (torej en dan pred prodajo starega stanovanja) in da takega tveganja ne bi prevzela, če ne bi že prej pridobila denarja od sorodnikov. To je morda res indic v tej smeri, ki pa ne izpodbije dokazanih nasprotnih tožnikovih trditev. Če se je toženka tveganju izognila s tem, da ji je družina zagotovila denar (mama leta 1981, teta in brat pa po dogovoru iz leta 1993 oziroma 1994), to še ne pomeni, da je ravno s tem denarjem poravnala kupnino za novo stanovanje. Odločilna je že omenjena okoliščina, da je njeno tveganje pravočasno prenehalo, saj je že pred datumom dolžnega plačila razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi (tudi) iz naslova prodanega stanovanja. V toženkini izpovedbi je v zvezi s tu obravnavano dejansko podlago najti še nekatere nedoslednosti (str. 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar dodatno utrjuje zaključek, da ji sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ni sledilo. Na drugi strani so izpovedbe tožnika o njegovem prispevku skladne in podprte z mnogimi izpovedbami, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem ne moti dejstvo, da mu je bil kredit, ki ga je po ugotovitvah sodišča porabil za napeljavo centralne kurjave v novem stanovanju, odobren in nakazan še pred vselitvijo v isto stanovanje. Čemu se zdi to pritožnici nemogoče, slednja ne pojasni. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo toženkine stvarne zahtevke (III. tč. izreka). Ker tu obravnavani del sodbe ni obremenjen niti s pomanjkljivostmi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ga je bilo treba potrditi, pritožbo toženke v tem delu pa zavrniti (353. čl. ZPP).

O stvarnopravnih zahtevkih v zvezi s skupnim premoženjem

(9) Premoženje v pravnem smislu je skupek vseh premoženjskih pravic enega pravnega subjekta. Relevantno skupno premoženje zakoncev (ali pa zunajzakonskih partnerjev) zato pomeni skupnost vseh premoženjskih, torej vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema zakoncema (partnerjema) skupaj v nedoločenih deležih. Običajno je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na določeni stvari in bo v takšnem primeru šlo za skupno lastnino zakoncev (partnerjev). Ni pa seveda nujno v vsakem primeru predmet skupnega premoženja le lastninska pravica na stvari, temveč je to lahko tudi kakšna druga premoženjska pravica ali upravičenje. Zakonca (zunajzakonska partnerja) na originarni način pridobita skupno premoženje z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Vendar pa bo na takšni podlagi nastala skupna lastnina na kupljeni nepremičnini le v primeru, če se bo na podlagi sklenjenega pravnega posla vsaj eden od zakoncev kot lastnik vknjižil v zemljiški knjigi. Ta zakonec bo glede na pravnega prednika (prodajalca) lastninsko pravico dobil derivativno (izvedeno, na podlagi pravnega posla), s trenutkom vknjižbe (33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR, oziroma 49. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ). Istočasno bo drugi (sicer nevpisani) zakonec lastninsko pravico pridobil originarno (izvirno, na podlagi zakona; 51. čl. ZZZDR); ob pogoju seveda, da za kaj takega pri njem ni zakonskih ovir (tujci). Lastninska pravica na podlagi zakona nastane v trenutku, ko se za to stečejo zakonski pogoji. V primeru, ko ti pogoji nastopijo ob različnem času, pravica nastane le (in prav takrat), če ti pogoji v neki časovni točki hkrati (kumulativno) obstajajo. Preneseno na konkretni primer to pomeni, da: (1.) mora biti nepremičnina pridobljena z delom, (2.) eden od zakoncev se mora kot lastnik vknjižiti v zemljiško knjigo, (3.) drugi zakonec mora biti slovenski državljan oziroma ne sme biti tuji državljan, ki mu zakon ne dopušča pridobitve lastninske pravice na nepremičninah in (4.) vse to se mora zgoditi v času trajanja zakonske zveze. Ker v konkretnem primeru ni sporno, da je zakonska zveza pravdnih strank prenehala že leta 2000, tožnik pa je bil v tistem času tujec, na nepremičnini, na kateri je vknjižena lastninska pravica toženke, ni mogel pridobiti stvarne pravice (33. in 68. čl. URS), čeprav je kasneje (leta 2004) postal državljan Republike Slovenije. Na nepremičninskem področju tudi sicer velja absolutno pravilo, da lastninska pravica ne more biti vezana na rok ali pogoj (37. in 63. čl. SPZ).

(10) Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo tožnikove stvarnopravne zahtevke (II. tč. izreka). Dodati je, da tožnik z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nikakor ne bi mogel uspeti. Takšno ravnanje bi lahko od vknjižene toženke zahteval le ob ustrezni poslovni podlagi, ki pa je ni zatrjeval; skliceval se je namreč le na originaren nastanek stvarne pravice (51. čl. ZZZDR). Opozoriti je tudi, da ne gre za primer, ko se v zemljiško knjigo še ne bi vpisal nobeden od (bivših) zakoncev in bi zato predmet skupnega premoženja predstavljala premoženjska pravica do vknjižbe lastninske pravice na podlagi pravnega posla, sklenjenega v času zakonske zveze (primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 696/2007 z dne 11.6.2009). Zaključka, da je bila nepremičnina pridobljena v času zakonske zveze, nobena od strank ne prereka, tožnik se nanj celo sklicuje. Tako se je izkazalo, da v tem delu sodbe pritožbeni očitki niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi po uradnem preizkusu (2. odst. 350. čl. ZPP) ni našlo pomanjkljivosti, zato ga je potrdilo, pritožbo tožnika v tem delu pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

O obligacijskopravnih zahtevkih v zvezi s skupnim premoženjem

(11) Zgolj to, da tožnik na spornem stanovanju nima lastninske pravice, ne pomeni, da mu v zvezi s tem stanovanjem ni priznati drugih premoženjskih upravičenj. Tudi ta so, kot rečeno, lahko predmet skupnega premoženja zakoncev. Mednje gotovo sodi obligacijski zahtevek za povrnitev ustreznega deleža vrednosti stanovanja, k nakupu katerega sta z delom v času trajanja zakonske zveze prispevala oba. Kot je bilo pojasnjeno (glej zgoraj, tč. 9-10), tožnik na stanovanju ni pridobil stvarno pravnih upravičenj le zaradi svojega državljanstva, sicer pa bi bili pogoji za nastanek skupne lastnine izpolnjeni. Takšnega položaja slovenska zakonodaja ne ureja (pravna praznina), zato je moralo sodišče odločiti po pravilih, ki veljajo v podobnih primerih (2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/1994, s spremembami; od tu ZS). Opisani položaj je v bistvenem enak tistemu, ko eden od zakoncev (že v pravdi) zahteva civilno delitev pravic, ki sestavljajo skupno premoženje, in sicer tako, da postavi obligacijski (denarni) zahtevek namesto stvarnopravnega. Za utemeljenost takšnega zahtevka je potreben obstoj bodisi soglasja zakoncev bodisi posebnih okoliščin, ki so lahko tudi v tem, da eden od zakoncev (tožnik) ob delitvi premoženja neke stvari ne more zahtevati v naravi. Ker je bilo ugotovljeno, da sta stanovanje, v katerem sta živela, kupila z enak(ovredn)imi prispevki, tožnik pa na njem nima lastninskih upravičenj, je oceniti, da je upravičen do polovice vrednosti tega stanovanja. Pri tem je zopet treba upoštevati razlog za tožnikov slabši položaj. Nastal je (le) zaradi njegovega državljanstva, zato mu preprečuje le stvarni zahtevek na stanovanju. Nasprotno pa ni razloga za omejitev njegovega obligacijskega zahtevka na zgolj polovico kupnine stanovanja, kot to želi prikazati toženka. V tem pogledu je izenačen z ostalimi (slovenskimi) zakonci, ki utemeljeno zahtevajo civilno delitev z izplačilom – upravičen je do polovice vrednosti stanovanja, kot je ta ugotovljena ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje.

(12) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tržno vrednost stanovanja in glede na vse doslej povedano tožniku utemeljeno prisodilo polovico te vrednosti. Izvedensko mnenje, na katero se opira sodba (list. št. 233-263), v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in se pri tem v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje (str. 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na toženkine pripombe, ki jih ponavlja v pritožbi, je izvedenka prepričljivo odgovorila in izrecno pojasnila, da recesija ugotovljene cene spornega stanovanja ni zmanjšala oziroma da kljub recesiji vztraja pri oceni vrednosti, podani v izvedenskem mnenju (list. št. 279-280 in 305). Izvedenka tudi ni potrdila toženkine trditve, da se stanovanja ne more prodati. Takšno potrditev slednja zaman išče v okoliščini, da izvedenka prodaj tovrstnih stanovanj v tistem okolju ni zasledila (zaradi česar je vrednost stanovanja izračunala po metodi nabavne vrednosti in ne po metodi primerljivih prodaj). Izrecno je namreč pojasnila, da je predmetno stanovanje po ugotovljeni ceni možno prodati (list. št. 279-280). V zvezi s tem je toženka sicer predlagala postavitev novega izvedenca, vendar je bil njen predlog zavrnjen (list. št. 294, 310 ter 316). Toženka na naroku takšnega postopanja sodišča ni grajala. Ker v pritožbi ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ne bi mogla storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more upoštevati (286.b čl. ZPP). Ker torej v tem delu sodbe (I.1. tč. izreka) niso podani ne pritožničini očitki ne pomanjkljivosti, na katere uradoma pazi pritožbeno sodišče, ga je bilo treba potrditi, pritožbo toženke v tem delu pa zavrniti (353. čl. ZPP).

O uporabnini

(13) Specifičnost tožnikovega zakonsko neurejenega položaja ima še nadaljnjo razsežnost. Zakonca, ki z delom pridobita stanovanje za skupno bivanje, imata oba pravico do njegove posesti, čeprav je stanovanje vknjiženo le na enega od njiju. Povedano velja v času trajanja zakonske zveze (47. čl. ZZZDR), v določenih primerih pa še po njenem prenehanju, četudi ne gre za skupno lastnino. Tako se je namreč sodna praksa že izrekla (v prav tako zakonsko še neurejenem primeru) za stanovanjsko varstvo razvezanega zakonca, ki nima drugega primernega stanovanja, ob razvezi pa mu je v varstvo in vzgojo dodeljen skupni otrok. Spor se nanaša na skupno premoženje in ker so predmet tega premoženja lahko vse vrednostno ocenljive pravice, narave spora ne spreminja dejstvo, da tožnik ni mogel pridobiti najširše izmed njih (lastninske pravice). Pojasnjeno je že bilo, da ima njegov položaj v konkretnem primeru iste bistvene sestavine kot položaj zakonca, ki v pravdi zahteva delitev skupnega premoženja z izplačilom, ker določene stvari ne more zahtevati v naravi (glej zgoraj, tč. 11). Ob analogni uporabi pravil takšnega položaja (2. odst. 3. čl. ZS v zvezi z materialno pravnim pravilom iz 70. čl. SPZ) je pritrditi tožniku, da lahko do pravnomočne odločitve o njegovem denarnem zahtevku stanovanje brezplačno uporablja. Dodati je le, da pravna podlaga te uporabe ni v morebitni skupni lastnini stanovanja (nastanek le-te je oviralo tožnikovo takratno državljanstvo), pač pa v okoliščini, da je za nakup stanovanja, ki je vknjiženo na toženko, prispeval z delom v času trajanja zakonske zveze, in sicer v enakem delu kot toženka. Iz kupoprodajne pogodbe, s katero je takrat toženka s skupnimi sredstvi kupila stanovanje, je tudi zanj nastala premoženjska pravica do njegove uporabe.

(14) Do enake rešitve vodi sklepanje po nasprotnem razlogovanju (a contrario) v zvezi z določbo 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR) oziroma 198. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Po skrbni presoji vseh ugotovljenih okoliščin primera je zaključiti, da omenjeni določbi za konkretni primer nista uporabljivi oziroma ga urejata le navidezno (t. im. prekrita pravna praznina). Če bi kot tujo stvar v smislu teh določb šteli tudi stanovanje, pridobljeno s skupnimi sredstvi v času trajanja zakonske zveze, na katerem pa nevpisanemu zakoncu (zgolj zaradi ovir državljanstva) ni nastala skupna lastnina, bi v celoti izničili namen določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci. Poleg tega je treba pravico do uporabnine presojati tudi skozi institut neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR oziroma 190. čl. OZ), načelo vestnosti in poštenja (12. čl. ZOR oziroma 5. čl. OZ) in prepoved zlorabe pravic (13. čl. ZOR oziroma 7. čl. OZ, vsebinsko enako pa tudi 12. čl. SPZ). Za tožnika bo zato stanovanje 'tuje' šele po pravnomočnosti te sodbe, s katero je odločeno o njegovih stvarnopravnih in obligacijskih zahtevkih, ki zadevajo skupno premoženje. Končno se ustavna in zakonska omejitev pridobivanja pravic tujcev na nepremičninah nanaša le na lastninsko pravico, ne pa na druge premoženjske pravice. Glede na prispevek konkretnega tožnika mu je tedaj treba priznati vse pravice, ki iz tega izhajajo za slovenske zakonce, razen pridobitve lastninske pravice.

(15) Okoliščina obstoja izvršilnega naslova za tožnikovo izselitev iz stanovanja (sodba Okrajnega sodišča v Kranju P 194/2000 z dne 22. 3. 2002, v zvezi s sodbo VSL II Cp 773/2002 z dne 19. 2. 2003 ter sklepom VS II Ips 374/2003 z dne 8.7.2004) na vprašanje dolžnosti plačila uporabnine v tej pravdi nima vpliva. V obeh pravdah namreč nista identična tožbena zahtevka, pač pa le vprašanje, od rešitve katerega je odvisna odločitev v eni in drugi zadevi (predhodno vprašanje, 13. čl. ZPP) – ali ima tožnik pravico bivati v zadevnem stanovanju. Ker ima rešitev predhodnega vprašanja učinek le v pravdi, v kateri je rešeno, ne moti, da je bilo v pravdi za izselitev rešeno drugače (2. odst. 13. čl. ZPP). Po vsem povedanem se izkaže, da je pritožba tožnika v tem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na plačilo uporabnine (znesek 13.497,38 EUR iz I.2. tč. izreka), spremenilo in tožbeni zahtevek toženke tudi v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

O odškodnini

(16) V zvezi z odškodninskim zahtevkom toženke (duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in osebnostne pravice; 200. čl. ZOR oziroma 179. čl. OZ) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga toženka uveljavlja za čas do vložitve tožbe (30. 11. 2007), da je zahtevek za obdobje več kot tri leta pred vložitvijo tožbe zastaran ter da je bila mirna in ozdravljena (ni ji bilo potrebno uživati antidepresivov) od leta 2004 do maja 2008, ko so se ji zopet pojavile psihične težave. Te ugotovitve utemeljujejo zaključek, da v omenjenem obdobju toženka nepremoženjske škode ni trpela. Zaključek sodišča ne temelji (zgolj) na dejstvu, da toženka v tistem času antidepresivov ni uživala, kot razloge izpodbijane sodbe napačno razume toženka, temveč predvsem na njeni izpovedbi. Ta je povsem skladna z ugotovitvami sodišča, saj je sama izpovedala, da se je v tistem času postavila na noge in normalno funkcionirala (list. št. 314). Res je, da toženka ni trdila, da jo tožnik fizično ogroža, a česa takšnega tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato je tosmerno uveljavljanje protispisnosti (15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) nerazumljivo. Zaključku o (delnem) zastaranju toženka ni oporekala. Ker iz neizpodbitih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka ni dokazala nastanka škode v relevantnem obdobju, na katerega se nanaša tožba ter hkrati ni pokrito z zastaranjem (30.11.2004 – 30.11.2007), je njen odškodninski zahtevek že zaradi tega neutemeljen. Posledično je odpadla potreba po opredeljevanju do drugih pritožbenih očitkov v zvezi s tu obravnavanim zavrnilnim delom izpodbijane sodbe. Ker je le-ta prestal tudi preizkus, opravljen po uradni dolžnosti, ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo toženke v tem delu pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

O vlaganjih

(17) Pritožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi z vlaganji v stanovanje, ki jih je toženka opravila po razvezi zakonske zveze, kršilo prepoved litispendence (12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Zahtevek za vlaganja iz nasprotne tožbe (z dne 22.2.2005, list. št. 23-26) je toženka dne 25. 5. 2006 umaknila, zato se od tedaj šteje, kot da nikoli ni bil postavljen in se lahko znova vloži (4. odst. 188. čl. ZPP). To je toženka kasneje (na naroku za glavno obravnavo z dne 2.12.2008) tudi storila. Trditveno podlago za vlaganja je navedla že ob vložitvi nasprotne tožbe, ko je tudi predlagala dokaze. Ker je bila toženka v tej zadevi oproščena plačila sodnih taks, tožnik nepotrebno opozarja, da takse za tu obravnavani zahtevek ni plačala. Pritrditi je tudi ugotovitvi vrednosti toženkinih vlaganj, opravljenih po razvezi zakonske zveze (5.967,00 EUR), saj temelji na strokovnih ugotovitvah izvedenke G., ki so v tem delu skorajda identične z ugotovitvami prejšnjega izvedenca R. (1.424.964,00 SIT). Tožnik se je s cenitvijo G. strinjal, pri čemer ni pomembno, da v tistem trenutku toženka (na podlagi iste cenitve) še ni postavila zahtevka za povrnitev vlaganj. Poleg tega tožnik v pritožbi oceni vlaganj nasprotuje le pavšalno, saj ne pove, zakaj naj bi bila napačna.

(18) Pritožbeno sodišče pa je pri preizkusu tega dela sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) odkrilo napačno uporabo materialnega prava. Vlaganje posameznega zakonca brez soglasja drugega zakonca v nepremično premoženje po razpadu zakonske skupnosti na višino deležev ne more vplivati, saj tedaj skupno premoženje ne nastaja več. Res se zaradi kasnejšega vlaganja poveča vrednost nepremičnine, vendar pa lahko morebitno obogatitev drugega zakonca in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijsko pravnim zahtevkom (210. čl. ZOR oziroma 190. čl. OZ). Znesek prikrajšanja oziroma obogatitve je odvisen od okoliščine, za koliko se je vrednost skupne nepremičnine zaradi vlaganj povečala in kolikšen delež tega povečanja odpade na posameznega zakonca, upoštevaje delež enega in drugega na skupnem premoženju. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da ima tožnik polovični delež na skupnem premoženju, ki ga sestavljajo obligacijske pravice (in ne lastnina) v zvezi s stanovanjem. Toženka torej lahko od njega zahteva povrnitev polovice zneska, za katerega se je vrednost stanovanja po njenih vlaganjih povečala. Prav te vrednosti pa sodišče prve stopnje (očitno zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča) ni ugotovilo. Sledilo je izvedenskemu mnenju G. (list. št. 233-263), iz katerega izhaja le vrednost vlaganj (5.967,00 EUR), ne pa tudi, koliko so ta vlaganja vplivala na ugotovljeno vrednost stanovanja (93.870,00 EUR) oziroma, koliko bi bilo stanovanje vredno brez toženkinih vlaganj, ki jih je opravila po koncu zakonske zveze. To je na smiselno pobudo toženke sicer že v prejšnjem sojenju ugotovil izvedenec R. (list. št. 160-161), vendar se v izpodbijani sodbi sodišče do te njegove ugotovitve ni opredelilo. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pomanjkljivosti pa pritožbeno sodišče ne more odpraviti, je pritožbi tožnika v tem delu ugodilo, odločitev glede toženkinih vlaganj (znesek 5.967,00 EUR, vsebovan v obsodilnem delu I.2. tč. izreka) s sklepom razveljavilo ter izpodbijano sodbo v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V njem se bo sodišče moralo opredeliti do obravnavanih ugotovitev izvedenca R. oziroma bo moralo skladno z dokaznimi predlogi strank dokazni postopek z izvedencem v nakazani smeri dopolniti.

O stanovanjskih stroških

(19) Stranki se utemeljeno pritožujeta tudi zoper odločitev o povrnitvi stanovanjskih stroškov (elektrika, ogrevanje, voda, odvoz smeti, davek). Od zahtevanega zneska 4.400,00 EUR iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožniku naložilo plačilo 400,00 EUR, presežni zahtevek toženke pa je zavrnilo. Obrazložilo je, da je verjelo toženkini (neprerekani) trditvi, da je na vsakega izmed njiju mesečno odpadlo 50,00 EUR stroškov. Ugotovilo je, da sta bivša zakonca stroške med seboj delila in to kljub temu, da tožnik ni predložil vseh dokazil o plačilih, v nadaljevanju pa se je sklicevalo ravno na predložena tožnikova dokazila in ugotovilo, katere račune je plačal in katerih ni plačal (8 položnic za elektriko, 9 položnic za komunalo in 3 položnice za davek). Ugotovilo je še, da je za kurilno olje tožnik prispeval dovolj, položnice RTV pa je plačal večkrat kot toženka. Na podlagi takšnih ugotovitev je „en obrok za komunalo in dva obroka za davek zanemarilo in zaključilo, da je tožnik toženki … dolžan plačati še 8 mesečnih zneskov po 50,00 EUR, kar znaša 400,00 EUR.“ Sodbe v tem delu pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, saj so navedeni razlogi nejasni, nerazumljivi in deloma protislovni (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Tudi stališče o nepomembnosti tožnikovih plačil v letu 2002 zaradi ugovora zastaranja ni v celoti pravilno. Glede na petletni zastaralni rok namreč niso zastarani zneski založenih stroškov za december 2002 (tožba je bila vložena 30.11.2007). Opozoriti je še na nejasnost v obrazložitvi, ko sodišče pojasnjuje, da toženka zahteva 4.400,00 EUR, kar naj bi predstavljalo 84 mesečnih zneskov (obdobje 7 let od vložitve tožbe) v višini 50,00 EUR. Ker se navedeni račun ne izide (84 x 50,00 EUR = 4.200,00 EUR), ni jasno, kaj predstavlja ostalih 200,00 EUR in tudi ne, ali je teh 200,00 EUR sodišče toženki prisodilo ali ne. Ker je izpodbijana sodba v tu obravnavanem delu obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, je pritožbama v tem delu ugodilo, odločitev o stanovanjskih stroških (tako v obsodilnem kot v zavrnilnem delu) s sklepom razveljavilo in zadevo v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da navedene napake odpravi (1. odst. 354. čl. ZPP). Pri tem pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da toženka ni izkazala, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb o prekluziji (286. čl. ZPP). Iz spisa pridružene pravde izhaja, da je tožnik (tedaj toženec) že ob odgovoru na tožbo predložil račune za elektriko, katere je kasneje (na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 1. 2009) pokazal sodišču (priloge B priloženega spisa I P 876/2007).

(20) Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje o glavni stvari je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev (I.4. tč. izreka) ter odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (3. in 4. odst. 165. člena ZPP).