VSM sodba I Cp 1001/2009

Pritožbi tožeče stranke (zgolj delno glede stroškov postopka) in pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj izrek v celoti glasi:

"Ugotovi se, da je ničen del sporazuma za zavarovanje denarne terjatve, sklenjenega dne 14.3.1994 pri Temeljnem sodišču v Mariboru, Enoti v Mariboru, opr. št. RIZ XY/94, in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbenih obresti, ki presegajo obresti, ki jih plačuje za devizne vloge na vpogled Nova KBM d.d., Maribor in sicer od zneska 30.000,00 DEM za čas od 17.2.1994 do 17.5.1994 ter v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti po obrestni meri zamudnih obresti, ki presega 25% letno obrestno mero, in sicer za čas od 18.5.1994 dalje od zneska 30.000,00 DEM oziroma od 1.1.2002 dalje od zneska 15.338,80 EUR.

Zamudne obresti so nehale teči s 1.1.2002, če je vsota zapadlih in neplačanih obresti do vključno 31.12.2001 dosegla glavnico. Če so glavnico dosegle po 31.12.2001, vendar do vključno 21.5.2007, so zamudne obresti nehale teči, ko so dosegle glavnico. Če glavnice do tega datuma niso dosegle, tečejo dalje do plačila.

V presežku in drugačen tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 81,96 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti."

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka s pritožbo v višini 54,50 EUR, v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega 14.3.1994 pri Temeljnem sodišču v Mariboru, Enota v Mariboru z opr. št. RIZ XY/94 v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbenih obresti, ki presegajo obresti, ki jih plačuje za devizne hranilne vloge na vpogled Nova KBM d.d., Maribor, in sicer od zneska 30.000,00 DEM za čas od 17.2.1994 od 17.5.1994 in zamudnih obresti, ki presegajo obresti, ki jih plačuje za devizne hranilne vloge na vpogled Nova KBM d.d., Maribor, in sicer od zneska 30.000 DEM za čas od 18.5.1994 do prenehanja obveznosti oz. od zneska 15.338,80 EUR od 1.1.2002 do prenehanja obveznosti. Nadalje je določilo, da obresti nehajo teči po 31.12.2001, v kolikor je vsota zapadlih obresti dosegla ali presegla višino glavnice 30.000 DEM, v kolikor pa obresti do dne 31.12.2001 niso dosegle višine glavnice, pa tečejo le do trenutka, ko bodo dosegle višino glavnice 15.338,76 EUR. V presežku in drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnikom je naložilo, da morajo toženki povrniti pravdne stroške v višini 2.759,09 EUR v roku 15 dni.

Zoper tako sodbo se iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožniki v pritožbi grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju pooblastila J.L. za sklenitev posojilne pogodbe in sodnega sporazuma. Navajajo, da v času podpisa posojilne pogodbe, 31.1.1994, pooblastilo J. L sploh še ni bilo dano ter je ta posojilno pogodbo podpisala brez pooblastila, zaradi česar zavezovalni posel ni nastal. Posledično je neveljaven tudi razpolagalni pravni posel, sodišče prve stopnje pa tega dejstva ni dovolj kritično presodilo. Ker je štelo, da je posojilna pogodba sestavni del sodnega sporazuma, tudi ni presojalo ničnosti posojilne pogodbe, kar pa je napačno. Nadalje graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejanska izročitev dogovorjenega posojila za presojo ničnosti posojilne pogodbe ni bistvena, zaradi česar sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov s katerimi so tožniki hoteli dokazati, da toženka posojilojemalcu posojila dejansko ni izplačala. Ker posojilojemalec ni dobil dogovorjenega posojila, toženka pa je kljub temu pridobila zastavno pravico za zavarovanje svoje (neobstoječe) terjatve, tak pravni posel nasprotuje morali in je iz tega razloga ničen. Prav odgovor na vprašanje, ali je posojilo bilo izplačano, pa je bistven za ugotavljanje ničnosti. Sicer pa v primeru neplačila posojila toženka tudi obresti za neplačano posojilo ne more terjati. Sodišče prve stopnje se je tudi zmotno sklicevalo na 87. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj v predmetni zadevi nikoli ni prišlo do odobritve pooblastitelja. V zvezi z ugotovitvami glede izplačila posojila in podpisa posojilne pogodbe pa napadena sodba ne navaja pravne podlage, zaradi česar je ni mogoče materialnopravno preizkusiti. Nadalje graja tudi izračun uspeha pravdnih strank ter s tem povezano odločitev o povračilu pravdnih stroškov, prav tako pa kot nepotrebne graja stroške odgovora na pritožbo toženke in plačilo takse v tej zvezi, odmero kilometrine ter priznanje stroškov za končno poročilo stranki (v zvezi s tem napačno navaja, da gre za stroške tožeče stranke, saj dejansko graja priznane stroške toženke). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka s pripadki.

Toženka uvodoma graja izrek izpodbijane sodbe kot nedoločen in neizvršljiv. Navaja, da ni navedena višina obrestne mere, nad katero je sporazum ničen. Sodišče prve stopnje višine dovoljene obrestne mere ni ugotovilo, tožniki pa v tej smeri niti niso navajali dejstev niti predlagali dokazov. Sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti z opisnim izrekom ne more odpraviti. Ker sodba nima razlogov o pravno odločilnem dejstvu, je sodišče prve stopnje storilo kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je kršilo pravico do enakega sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS (URS). Nadalje toženka poudarja, da zakon ne določa, da so nične tiste dogovorjene obresti, ki presegajo zakonsko določeno obrestno mero zamudnih obresti, zaradi česar je uporaba tega kriterija napačna in predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno zaključilo, da obresti nehajo teči 31.12.2001, v kolikor je vsota zapadlih obresti dosegla ali presegla višino glavnice 30.000 DEM. OZ tako posledico določa za zapadle in neplačane obresti, ne pa zgolj za neplačane. Tudi sicer pa bi taka posledica lahko nastopila šele z dnem razveljavitve 1060. člena OZ, 9.3.2006, ko je bila sprejeta odločba US št. Up 625/04 in ne že z uveljavitvijo OZ. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo tudi iz razloga, ker ni uporabilo določb OZ-A, ki je bila v veljavi v času odločanja in ki teka zamudnih obresti ne omejuje. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča, na katera je opozorila toženka (sodba opr. št. II Ips 228/97, III Ips 16/93), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so prav ta stališča, ki obravnavajo enake primere kot je predmetni, izrednega pomena za odločitev. Pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 22. in 23.12.1993, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, pa se nanaša le na primere, v katerih obrestna mera za zamudo ni določena, kar pa v predmetni zadevi ne drži. Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo določbe drugega odstavka 277. člena ZOR. Navedbe sodišča prve stopnje, da je dogovor o višji obrestni meri zamudnih obresti v očitnem nasprotju moralnim načelom ter izmed njih načelu vestnosti in poštenja in omejitve pogodbene svobode, so zgolj pavšalne, sodišče pa njihove vsebine ter kriterijev v zvezi z njihovo uporabo ni obrazložilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženka pa tudi v pritožbi izpostavlja dejstvo, da tožniki nimajo interesa za izpodbijanje posojilne pogodbe in sporazuma za zavarovanje terjatev, saj je sklep o izvršbi na podlagi navedenega sporazuma že postal pravnomočen, v pravnomočno razsojena razmerja pa je mogoče posegati zgolj pod pogoji, ki jih določa procesni zakon, med katere pa ne sodi uveljavljanje ničnosti. Toženka lahko sporazum, ki predstavlja sodno poravnavo, izpodbijala s tožbo zaradi razveljavitve sodne poravnave po 392. členu ZPP, vendar pa je rok za to zamudila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikom pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka vključno s stroški pritožbenega postopka, s pripadki.

Tožniki v odgovoru na pritožbo toženke vztrajajoč pri stališčih, izraženih že v dosedanjem postopku ter v pritožbi, nasprotujejo pritožbenim navedbam toženke ter predlagajo njeno zavrnitev in naložitev pritožbenih stroškov v plačilo toženki.

Toženka odgovora na pritožbo tožnikov ni podala.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena v zvezi z izrekom o stroških.

Pritožba toženke je delno utemeljena.

Pritožbeni preizkus zadeve v okviru razlogov, ki jih navajata pritožbi ter glede kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pokaže, da je sodišče prve stopnje vsa za odločitev pomembna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, pri svojem postopanju pa niti v pritožbah uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je v delu, v katerem je odločilo o ničnosti sporazuma glede višine pogodbenih obresti, tudi materialno pravo pravilno uporabilo, utemeljena pa je pritožbena graja toženke v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o ničnosti sporazuma glede višine pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti ter v delu, v katerem je sodišče omejilo tek obresti zaradi prepovedi ne ultra alterum tantum, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP). Ustrezno upoštevaje utemeljeno grajo tožnikov glede izračuna njihovega uspeha v pravdi ter glede potrebnosti posameznih postavk priglašenih pravdnih stroškov toženke v smislu 155. člena ZPP, je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločilo tudi o stroških dosedanjega postopka. Pritožbeno sodišče pravilne razloge sodišča prve stopnje v delu, v katerem sodbe sodišča prve stopnje ni spremenilo, v celoti povzema, v obrazložitev svoje odločitve pa še dodaja:

1K pritožbi tožnikov

Sodišče prve stopnje je v zvezi s pooblastilom J.L. za sklenitev sodnega sporazuma o ugotovitvi obstoja terjatve toženke nasproti posojilojemalcu – M. L. ter zavarovanju te terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini posojilojemalca pravilno ugotovilo, da je J. L. tako pooblastilo imela. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, namreč iz pooblastila izhaja, da je bilo dano za neomejeno urejanje vseh pravnih postopkov (tudi upravnih in drugih postopkov) v zvezi z najemom posojila pri "privatni firmi" I. d.o.o.". Prav tako pa je bilo v pooblastilu izrecno navedeno, da lahko pooblaščenka poskrbi tudi za vse postopke v zvezi z vpisom hipoteke iz naslova kreditnega razmerja pri solastnem deležu M. L.. Ne drži pritožbena navedba, da pooblastilo za predmetni sporazum ne velja iz razloga, ker kot posojilojemalec ne nastopa družba I. d.o.o.. Čeprav v predmetni posojilni pogodbi in sodnem sporazumu kot posojilodajalec res ne nastopa družba I. d.o.o., pa že iz navedb pravdnih strank (nenazadnje pa tudi iz izpovedb J.L. in toženke) izhaja, da je do predmetne posojilne pogodbe ter posledično do zapisa sodnega sporazuma prišlo ob posredovanju družbe I. d.o.o., zaradi česar je treba šteti, da se pooblastilo, dano J. L., nanaša tudi na ureditev predmetnega posojila, pridobljenega ob posredovanju družbe I. d.o.o..

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnikov, da je bilo pooblastilo podpisano po sklenitvi posojilne pogodbe, zaradi česar naj zavezovalni posel, ki je tudi podlaga kasnejši sklenitvi sodnega sporazuma, ne bi nastal, pritožbeno sodišče opozarja, da taka navedba predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZZP. To dejstvo so tožniki prvič navedli šele v predmetni pritožbi, medtem ko so v predhodnem postopku svoje trditve v zvezi z neobstojem pooblastila ves čas utemeljevali zgolj s stališčem, da z danim pooblastilom sklenitev spornega sodnega sporazuma ni zajeta, ker kot posojilodajalec ne nastopa družba I. d.o.o.. Sicer pa je ob zgoraj obrazloženem stališču, da je pooblastilo J. L. pooblaščalo tudi za sklenitev predmetnega sodnega sporazuma, ter ob dejstvu, da je posojilna pogodba z dne 31.1.1994 postala del zapisnika o naroku, na katerem se je odločalo o sporazumu za zavarovanje toženkine terjatve, delno, glede višine zamudnih obresti, pa je bila na naroku tudi modificirana, utemeljen zaključek, da neobstoj pooblastila ob sami sklenitvi posojilne pogodbe z dne 31.1.1994 nima posledic za njeno veljavnost, saj je bila ta pomanjkljivost s tem, ko sta toženka in J. L. na naroku ponovno potrdili vsebino posojilne pogodbe kot podlago na naroku ugotovljene terjatve, sanirana.

Upoštevaje zgoraj obrazloženo se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožnikov, da je toženka zastavno pravico na nepremičnini posojilojemalca pridobila ne da bi se sploh zavezala plačati oziroma posoditi 30.000 DEM. Ker je bila posojilna pogodba veljavno sklenjena, je veljavno nastala tudi zaveza toženke, da izplača posojilo. Pritožba zmotno razlaga 2. člen posojilne pogodbe, ko navaja, da naj bi posojilojemalec s podpisom predmetne pogodbe že 31.1.1994 potrdil prejem denarja, ki naj bi bil izplačan šele 17.2.1994. Datum 17.2.1994 je v 2. členu pogodbe namreč povsem jasno določen kot rok posojilodajalčeve izpolnitve – torej dan, ko mora posojilojemalec izpolniti svojo obveznost izročitve posojila ter protislovje, na katerega opozarjajo tožniki, ne obstaja.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da vprašanje izpolnitve obveznosti s strani posojilodajalke, torej izročitve posojila, za presojo ničnosti sporazuma o obstoju terjatve ter zavarovanju terjatve s hipoteko, ni bistveno. Neizpolnitev pogodbe za posledico namreč nima ničnosti same pogodbe, ampak so kot sankcije predvidene druge posledice, določene v točkah II. in III. 5. odseka 1. oddelka II. poglavja ZOR (ZOR je v predmetni zadevi treba uporabiti na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ). K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da že iz samega zapisnika o naroku za zavarovanje terjatve izhaja, da sta stranki sporazuma sporazumno ugotovili obstoj terjatve toženke v višini in ob modalitetah vračanja kot izhajajo iz posojilne pogodbe z dne 31.1.1994 (s spremembo glede višine zamudnih obresti) ter torej med strankama v času naroka na sodišču ni bilo dvoma o obstoju terjatve, obveznosti posojilodajalca, da posojilo vrne, ter podlagi (kavzi) ustanovitve hipoteke. Tožniki pa morebitne sklenitve navideznega pravnega posla v predmetnem pravdnem postopku niso zatrjevali.

Ker se po obrazloženem pritožba tožnikov glede odločitve o glavni stvari izkaže kot neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

2K pritožbi toženke

Toženka neutemeljeno ugovarja, da tožniki nimajo interesa za izpodbijanje posojilne pogodbe in sporazuma za zavarovanje denarne terjatve, ker je sklep o izvršbi pravnomočen. Pravnomočnost sklepa o izvršbi namreč ne predstavlja ovire za ugotavljanje ničnosti izvršilnega naslova (sodni sporazum o zavarovanju terjatve), rezultat postopka v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pa se bo odrazil tudi v izvršilnem postopku, ki ga bo izvršilno sodišče ob delni ugoditvi tožbenemu zahtevku delno ustavilo, v primeru, da bo izvršilni postopek že končan, pa bodo tožniki (dolžniki v izvršilnem postopku) lahko predlagali nasprotno izvršbo.

Nepravilno je nadalje pritožbeno stališče, da so tožniki izgubili pravico izpodbijati sodno poravnavo, ker tega niso storili v zakonsko določenih rokih, skladno s 392. členom ZPP, prav tako pa tudi iz razloga, ker niso uveljavljali nobenega izmed razlogov, določenih v 392. členu ZPP. V času sklenitve spornega sporazuma, ki je imel po 251 c. členu takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku – ZIP moč sodne poravnave, procesna zakonodaja ni posebej urejala razveljavitve sodne poravnave, ampak je bilo to mogoče izpodbijati iz razlogov, zaradi katerih se je lahko izpodbijala vsaka poravnava (112. člen ZOR v zvezi s 111. členom ZOR), v primeru obstoja ničnostnih razlogov pa je bilo mogoče zahtevati tudi ugotovitev ničnosti (103. člen ZOR). Tudi v sedanji zakonodaji uveljavljanje ničnostnih razlogov v zvezi s sodno poravnavo ni urejeno. Glede na v času sklenitve sodne poravnave (14.3.1994) veljavne predpise ter glede na časovno neomejenost uveljavljanja ničnosti (110. člen ZOR) pa je zahtevek za uveljavljanje ničnosti sodne poravnave pravočasen in dopusten, pritožbeni ugovor v tej smeri pa neutemeljen.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z neizvršljivostjo in nedoločenostjo izreka prvostopne sodbe, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz razloga, ker v izpodbijani sodbi ni navedena višina obrestne mere, ki jo je priznavala Nova KBM d.d., pa ni podana. Kljub temu da v izreku ni navedena višina obrestne mere pogodbenih (in zamudnih) obresti, nad katero je sporazum ničen, je z opisno oznako "obresti, ki presegajo obresti, ki jih plačuje za devizne hranilne vloge na vpogled Nova KBM d.d., Maribor" izrek dovolj določljiv ter v morebitnem izvršilnem postopku ne bo dvoma, na katero višino obresti se izrek nanaša. S podatki o obrestni meri obresti za hranilne vloge na vpogled namreč razpolaga Nova KBM d.d., te podatke pa lahko pridobijo tako stranke kot izvršilno sodišče. Drži sicer, da tožniki v predmetnem postopku niso zatrjevali višine obrestne mere, nad katero naj bi bile sporazumno dogovorjene pogodbene oziroma zamudne obresti nične, niti niso predlagali dokazov v tej smeri, zaradi česar tudi sodišče prve stopnje ob spoštovanju v 7. členu ZPP uzakonjenega razpravnega načela natančne višine dopustnih obresti ni moglo ugotoviti, vendar pa to ne predstavlja ovire, da sodišče o višini obresti ne bi moglo odločiti na način kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Enako stališče se je izoblikovalo tudi v sodni praksi (II Ips 972/93, III Ips 96/94, II Ips 725/94).

Nadalje tudi ni mogoče pritrditi pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje za presojo ničnosti dogovorjenih pogodbenih obresti uporabilo kriterij preseganja obrestne mere zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je ob odsotnosti podatkov o višini vpoglednih obresti znesek obresti, ki bi jih bil posojilojemalec dolžan plačati iz naslova pogodbenih obresti (4.500 DEM), res primerjalo z zneskom zakonskih zamudnih obresti od posojenega zneska (3.006,68 DEM), vendar pa je ugotovitev, da dogovorjene obresti za skoraj 50% presegajo višino zakonskih zamudnih obresti uporabilo zgolj kot dodaten argument za ugotovitev ničnosti, vzporedno z na prvi odstavek 399. člena ZOR oprto ugotovitvijo, da so nične obresti po obrestni meri, višji od obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Vpogledne obresti pa so že po svoji naravi praviloma nižje od zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar je kontrolna primerjava, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje povsem ustrezna.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da v višini 1500 DEM mesečno dogovorjenim pogodbenim obrestim ni mogoče v celotnem obsegu nuditi sodnega varstva. Čeprav v ZOR ni izrecno določeno, kolikšna je največja dovoljena višina pogodbenih obresti za terjatve, izražene v tuji valuti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ob analogni uporabi prvega odstavka 399. člena ZOR pogodbene obresti omejilo na višino obresti, ki jih za devizne hranilne vloge na vpogled plačuje Nova KBM d.d. (banka v kraju izpolnitve). Pravno praznino v zvezi z ureditvijo obrestovanja terjatev, izraženih v tuji valuti, je namreč zapolnila sodna praksa, v tej pa se je izoblikovalo stališče, da pogodbene obresti, dogovorjene za posojila med fizičnimi osebami, ne smejo preseči obresti za devizne hranilne vloge v konkretni tuji valuti na vpogled (II Ips 409/2004, II Ips 176/2004, II Ips 390/97, II Ips 383/97, II Ips 147/2002).

Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava v delu, v katerem je ob analogni uporabi prvega odstavka 399. člena ZOR tudi višino pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti omejilo na višino vpoglednih obresti. Ob tem pritožba utemeljeno opozarja, da pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23.6.1993, v skladu s katerim se tudi za zamudne obresti, glede na to, da obrestna mera zamudnih obresti za terjatve, izražene v tuji valuti, z zakonom ni predpisana, analogno uporablja določba prvega odstavka 399. člena ZOR, ki omejuje višino pogodbenih obresti, ureja le primere, ko obrestna mera zamudnih obresti za terjatve, izražene v tuji valuti ni določena, ne pomeni pa omejitve višine pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti. Višina pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti namreč z zakonom ni omejena (niti v primerih ko so stranke fizične osebe niti kadar kot stranka nastopa tudi pravna oseba – iz tega razloga tudi pri primerjavi odločitev v sodni praksi s tem v zvezi niti ni pomembno, kdo v konkretni zadevi nastopa kot stranka) ter se lahko stranke o višini obrestne mere zamudnih obresti prosto dogovarjajo. V skladu z določbo tretjega odstavka 277. člena ZOR je izrecno dopusten dogovor o obrestni meri, višji od zakonsko predpisane obrestne mere zamudnih obresti, ter se zamudne obresti obračunavajo po tako dogovorjeni obrestni meri. Če se stranke dogovorijo za zamudne obresti, ki jih je zaradi njihove višine mogoče označiti kot nemoralne, pa je tak dogovor glede obresti v skladu z določbo prvega dostavka 103. člena v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZOR ničen v delu, v katerem obresti presegajo moralno še sprejemljivo višino (podobno tudi odločbe VS RS II Ips 266/2002, II Ips 102/93).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izračuna, da bi glede na pogodbeno določene 0,3% dnevne zamudne obresti (izračun letne obrestne mere – 365 x 0,3% - pokaže, da je ta znašala 109,5%) te v manj kot enem letu presegle glavnico (v enem letu bi dosegle 32.859 DEM), pravilno zaključilo, da je pogodbeni dogovor o zamudnih obrestih v višini 0,3% dnevno nemoralen. Vendar pa je nadalje ob analogni uporabi prvega odstavka 399. člena ZOR zmotno štelo, da so v nasprotju z moralo ter zaradi tega nične obresti v celotni višini, ki presega višino vpoglednih obresti. Zamudne obresti imajo za razliko od pogodbenih obresti poleg funkcije plačila za uporabo tujega denarja tudi kazensko funkcijo, ki naj dolžnika sili k izpolnitvi (glej odločbe VS II Ips 102/93, II Ips 228/97, II Ips 288/2003), zaradi česar ni nemoralno, če so dogovorjene zamudne obresti višje od zakonsko predpisanih najvišjih pogodbenih obresti. Ob tem pa je treba odgovoriti na vprašanje, kje je meja, do katere so pogodbeno dogovorjene obresti še dopustne oziroma nad katero so nemoralne. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da ni mogoče kot nemoralnih šteti pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti za terjatve, izražene v tuji valuti, ki ne presegajo realne obrestne mere zamudnih obresti za tolarske terjatve (II Ips 266/2002, II Ips 102/93, II Ips 228/97). Toženka je že v postopku na prvi stopnji, na prvem naroku za glavno obravnavo, zagovarjala stališče, da bi moralo sodišče dopustiti zamudne obresti vsaj v višini realne obrestne mere, ki je veljala v letu 1994 (v času sklenitve pogodbe), in sicer v višini 25%, enako stališče pa ponovno zagovarja tudi v pritožbi. Takemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V skladu s prvim odstavkom 2. člena v času sklenitve sporazuma veljavnega Zakona o obrestni meri zamudnih obresti je bila obrestna mera zamudnih obresti za obligacijska razmerja enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven, in realni letni zamudni obrestni meri 25%. Vrednost terjatev v domačem denarju v tem zakonu je ohranjal indeks rasti cen na drobno, v predmetnem sporazumu pa je bila v ta namen dogovorjena devizna klavzula. Zamudne obresti v višini realne obrestne mere tako nedvomno ne predstavljajo obresti, ki bi bile v nasprotju z moralo, zaradi česar je (glede na dejstvo, da toženka ni podala navedb in predlagala dokazov s katerimi bi utemeljila priznanje obresti v višini, ki (nekoliko) presega realno obrestno mero), treba ugoditi pritožbenemu ugovoru ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti tako, da se ugotovi ničnost sporazuma glede dogovora o obrestni meri zamudnih obresti le v delu, kolikor letna obrestna mera zamudnih obresti presega 25% (5. točka 358. člena ZPP).

Utemeljena je tudi pritožbena graja iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo novele OZ-A. Ker sodišče ni razpolagalo z natančnimi izračuni zneska nateklih dopustnih obresti, zaradi česar niti v sojenju na prvi niti v sojenju na pritožbeni stopnji ni bilo mogoče ugotoviti ali in kdaj so obresti dosegle glavnico, je bilo pri oblikovanju izreka sodbe v zvezi s prenehanjem teka zamudnih obresti treba poleg odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 upoštevati tudi OZ-A, ki v zvezi z zamudnimi obrestmi ne določa več omejitve ne ultra alterum tantum (z OZ-A je bil črtan 376. člen OZ) ter ki je pričel veljati 22.5.2007. V zvezi s pogodbenimi obrestmi pa omejitve teka obresti, določene v OZ, niso relevantne, saj so bile pogodbene obresti v sporazumu dogovorjene le za 3 mesece, sodišče prve stopnje pa je njihovo višino iz v pogodbi določenih 4.500 EUR še znižalo na višino vpoglednih obresti, ter je že iz navedenega razvidno, da glavnice niso dosegle. Pritožba pa utemeljeno opozarja tudi, da je treba pri izračunu višine obresti, v zvezi z omejitvijo ne ultra alterum tantum (376. člen OZ) upoštevati le tiste zapadle obresti, ki še niso bile plačane. Tudi v tem delu (drugi odstavek izreka) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP).

3K odločitvi o stroških postopka

Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo o stroških štelo, da so tožniki uspeli le v sorazmerno majhnem delu, in sicer delno le glede obresti, ki pa ne predstavljajo dela spornega predmeta, zaradi česar je tožnikom v celoti naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke. Tožniki odločitev o stroških izpodbijajo z utemeljitvijo, da je sodišče samo ugotovilo, da je ničen del sporazuma, ki se tiče višine pogodbenih in zamudnih obresti, to je v višini 40.380 DEM (od kod izhaja ta znesek pritožba ne pojasni), kar je glede na posojilo, ki znaša 30.000 DEM bistveno več ter ne gre za uspeh tožnikov le v majhnem delu.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da uspeh tožnikov v zvezi z ugotovitvijo delne ničnosti sporazuma glede pogodbenih in zamudnih obresti, ni merodajen za odločitev o pravici do povračila pravdnih stroškov. Tožniki so zahtevali ugotovitev ničnosti celotnega sporazuma, in sicer na eni strani iz razloga, ker naj bi bil ta podpisan s strani nepooblaščene osebe, na drugi strani pa zaradi previsoko določenih obresti, uspeli pa so zgolj delno in sicer glede obresti, kolikor te presegajo vpogledne obresti (pogodbene obresti) oziroma 25% letne realne obresti (zamudne obresti). Po prepričanju pritožbenega sodišča ob takem izidu postopka ni mogoče šteti, da so tožniki uspeli le v neznatnem delu, saj so že glede samih zamudnih obresti (z natančno višino obrestne mere prisojenih vpoglednih obresti sodišče ne razpolaga) uspeli v višini 77% (pogodbeno dogovorjene obresti so znašale 0,3% dnevno oziroma preračunano 109,5% letno). Uspeha tožnikov sicer ni mogoče natančno številčno izračunati, pritožbeno sodišče pa ga, glede na celoten uspeh tožnikov v zadevi, ocenjuje na 55%. V tem deležu so tožniki tudi upravičeni do povračila svojih pravdnih stroškov, toženka pa je upravičena do povračila pravdnih stroškov v deležu 45% (154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožnikom kot potrebne za pravdo (155. člen ZPP) priznalo pravdne stroške v znesku 1.577,08 EUR, in sicer: 500 točk za tožbo, 500 točk za pripravljalno vlogo 7.12.2004, 500 točk za zastopanje na glavni obravnavi 16.1.2007, 200 točk urnine, 250 točk za zastopanje na glavni obravnavi 6.2.2007, 250 točk za zastopanje na glavni obravnavi 21.10.2008, 625 točk za pritožbo dne 7.3.2007, skupaj torej 2825 točk, materialne stroške v višini 2% do 1000 točk (20 točk) in 1% nad 1000 točk (18,25 točk), kar skupaj znaša 2863,25 točk oziroma 1.314,23 EUR in 20% DDV od tega zneska (262,85 EUR). Pritožbeno sodišče je kot izhodišče za priznavanje stroškov po tarifni številki 18 Odvetniške tarife – OT upoštevalo vrednost spornega predmeta 9.689 EUR in s tem izhodiščno vrednost za obračun odvetniških storitev po tar. št. 18 500 točk. Višje priglašene stroške je zavrnilo. Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo stroškov za konferenco s stranko ter pregled dokumentacije (2x 50 točk), ker so ti stroški zajeti že v postavki sestave tožbe, prav tako pa tudi ne stroškov sprejema sodbe in seznanitve stranke, saj so seznanitvi strank z vsebino sodbe namenjene obrazložitve sodbe. Prav tako niso bili priznani stroški za druga opravila za stranko ter urnina za obravnavo 21.10.2008, saj njeno trajanje ni preseglo 30 minut. Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo z dne 4.4.2007, ker ta ni bil potreben, saj ni z ničemer pripomogel k rešitvi zadeve. Tožniki so glede na 55% uspeh v pravdi upravičeni do povračila stroškov v znesku 867,39 EUR.

Pritožbeno sodišče je toženki kot potrebne za pravdo (155. člen ZPP) priznalo pravdne stroške v znesku 2.109,66 EUR, in sicer: 500 točk za odgovor na tožbo, 500 točk za pripravljalno vlogo z dne 26.1.2005, 500 točk za zastopanje na glavni obravnavi 16.1.2007, 150 točk urnine, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na glavni obravnavi 6.2.2007, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 625 točk za pritožbo 27.2.2007, 250 točk za zastopanje na glavni obravnavi 21.10.2008 in 80 točk za odsotnost iz pisarne, kar skupaj znaša 3015 točk, 2% materialnih stroškov do 1000 točk (20 točk), 1% materialnih stroškov nad 1000 točk (20,2 točk), kar znaša 1.402,34 EUR, 20% DDV (280,47 EUR) 153,40 EUR kilometrine (260 x 0,295 x 2) za obravnavi 16.1.2007 in 6.2.2007, 79,65 EUR kilometrine (270km x 0,295) za obravnavo 21.10.2008, 48,45 EUR za sodno takso za odgovor na tožbo in 145,35 EUR za sodno takso za pritožbo 27.2.2007. Pritožbeno sodišče je kot izhodišče za priznavanje stroškov po tarifni številki 18 Odvetniške tarife – OT upoštevalo vrednost spornega predmeta 9.689 EUR in s tem izhodiščno vrednost za obračun odvetniških storitev po tar. št. 18 500 točk. Višje priglašene stroške je zavrnilo. Zavrnilo je tudi stroške konference s stranko in pregleda listin (100 točk), saj so te postavke zajete že pod sestavo odgovora na tožbo, stroške končnega poročila stranki (2x 50 točk) saj so seznanitvi stranke z vsebino sodnih odločb namenjene njihove obrazložitve ter stroške odgovora na pritožbo 13.4.2007, ker ta ni bil potreben za pravdo (155. člen ZPP), saj toženka z njim ni z ničemer pripomogla k rešitvi postopka. Prav tako je zavrnilo urnino za glavni obravnavi 6.2.2007 in 21.10.2008, saj trajanje glavnih obravnav ni preseglo 30 minut. Toženka je glede na 45% uspeh v pravdi upravičena do povračila stroškov v znesku 949,35 EUR.

Po pobotanju so tožniki dolžni toženki nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 81,96 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V pritožbenem postopku so tožniki s svojo pritožbo uspeli v sorazmerno majhnem delu, in sicer le delno v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, v zvezi s čimer pa posebni stroški niso nastali, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da morajo svoje pritožbene stroške nositi sami (154. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka je s pritožbo delno uspela, pritožbeno sodišče pa njen uspeh, ob dejstvu da natančen številčni izračun uspeha toženke ni možen, ocenjuje na 10% (zahtevala je spremembo tožbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, uspela pa je s spremembo sodbe tako, da je bila ničnost sporazuma namesto glede zamudnih obresti, ki presegajo vpogleden obresti pri Novi KBM, ugotovljena le v delu zamudnih obresti, ki presegajo 25% letno obrestno mero, ter delno glede odločitve o prenehanju teka obresti – upoštevanje OZ-A, pri čemer pa v zvezi s slednjim posebni stroški niso nastali).

Pritožbeno sodišče je toženki kot potrebne (155. člen ZPP) priznalo stroške v znesku 545,01 EUR, in sicer: 625 točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov (12,5 točk), kar znaša 292,61 EUR, 20% DDV (58,52 EUR) ter 193,78 EUR za takso za pritožbo. Glede na 10% uspeh toženke v pritožbenem postopku so tožniki nerazdelno dolžni toženki povrniti stroške v znesku 54,50 EUR (154. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).