UPRS sodba I U 82/2009

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Carinski urad A. je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil plačilo carine, DDV in obresti v skupnem znesku 3.966,01 EUR za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji ... z dne 8. 9. 2005, Izpostave B. in sicer za 8.250 kg rafiniranega kristalnega belega sladkorja iz sladkorne pese. V obrazložitvi navaja, da je tožnik - deklarant z navedeno carinsko deklaracijo v postopku vnosa v prost promet prijavil 24.000 kg rafiniranega kristalnega belega sladkorja iz sladkorne pese v vrednosti 13.200,00 EUR, ki je bilo prijavljeno v tarifno oznako 1701 99 10 kombinirane nomenklature in taric kode 80. Zaradi predložitve uvoznega dovoljenja AGRIM SI št. A001526 in št. A001525, obrazca EUR.1 št. O 0323761 in uveljavljanja preferencialnega porekla blaga, carina ni bila obračunana. Davek na dodano vrednost je bil obračunan po 8,5 % stopnji v znesku 275.242,06 SIT. Na podlagi 21. člena Zakona o carinski službi in 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (UL L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) je bilo opravljeno naknadno preverjanje sporne carinskega deklaracije in sicer pravilnost uporabe preferencialne carinske stopnje uvoznika družbe A. iz C.. Ugotovljeno je bilo, da je deklarant v navedeni deklaraciji nepravilno obračunal uvozne dajatve, saj je za uvoženo količino, ki je bila odpisana v okviru 5 % tolerance, bila neupravičeno uporabljena preferencialna carinska stopnja "prosto". O opravljeni kontroli je bil sestavljen zapisnik z dne 1. 3. 2007, ki ga je deklarant prejel dne 5. 3. 2007, uvoznik pa 13. 3. 2007. Tožnik - deklarant je nanj v predpisanem roku podal pripombe, ki pa jih je prvostopni organ zavrnil kot neutemeljene in dne 23. 3. 2007 Carinskemu uradu A. podal predlog za ponovni obračun uvoznih dajatev. Uredba Komisije (ES) št. 1291/2000 z dne 9. junija 2000 o določitvi skupnih podrobnih pravil za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode (UL L, št. 152, z dne 24. 6. 2000, v nadaljevanju Uredba 1291/2000/ES) v 1. odstavku 50. člena določa, da če je ob uvozu proizvoda treba pokazati uvozno dovoljenje in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, količine, uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino, navedeno na uvoznem dovoljenju, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da je tožnik kot deklarant pri sprostitvi blaga v prost promet po sporni deklaraciji zaradi neupravičenega uveljavljanja preferencialnega hrvaškega porekla za 8.250 kg kristalnega sladkorja obračunal uvozne dajatve v manjšem znesku od zakonsko dolgovanih. V prost promet je bilo sproščenih 24.000 kg kristalnega sladkorja. Ker je v skladu z Uredbo 1291/2000/ES sprostitev sladkorja v prost promet možna ob predložitvi uvoznega dovoljenja, je deklarant carinski deklaraciji priložil dvoje uvoznih dovoljenj (ki sta že navedeni), izdani s strani Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. Iz dovoljenja AGRIM št. A0011525 je razvidno, da velja za 165.000 kg belega sladkorja hrvaškega porekla, v polju 19 pa ima vpisano 5 % toleranco. Zaradi uveljavljanja preferencialnega hrvaškega porekla je bilo priloženo tudi originalno potrdilo o poreklu obrazec EUR.1, ki se nanaša na 24.000 kg kristalnega sladkorja po računu št. 2245. Po sporni carinski deklaraciji se je sprostila v prost promet pravilna količina blaga in sicer 24.000 kg. Kljub navedenemu, pa za količino 8.250 kg neto, ni bil izpolnjen pogoj za uveljavljanje preferencialnega hrvaškega porekla. Po UredbI Komisije (ES) št. 1464/1995 z dne 27. 6. 1995 o posebnih pogojih za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj v sektorju sladkorja (UL L 144/1995 s spremembami, v nadaljevanju Uredba 1464/1995/ES) je možnost koriščenja preferencialne uvozne dajatve v okviru tarifne preference pogojena s pridobitvijo uvoznega dovoljenja AGRIM, ki vsebuje pravno podlago za izdajo ter državo porekla blaga. Upoštevajoč 1. odstavek 50. člena Uredbe 1291/2000/ES, količina 8.250 kg, uvožena v okviru tolerance, ki presega količino, navedeno na uvoznem dovoljenju AGRIM št. A001526 (165.000 kg), ne izpolnjuje pogojev za preferencialne režime, saj se je predhodno že odpisovalo blago po osmih carinskih deklaracijah v skupni teži 164.280 kg in ostane za odpis po sporni deklaraciji le še 720 kg. V obravnavanem primeru 14.550 kg belega kristalnega sladkorja izpolnjuje pogoje za uveljavljanje preferencialnega hrvaškega porekla, 8.250 kg sladkorja pa presega količino, navedeno na uvoznem dovoljenju AGRIM št. A0015256, je pa v okviru 5 % tolerance, a po določbi 1. odstavka 50. člena Uredbe 1291/2000/ES ne izpolnjuje pogojev za preferencialne režime in se zanjo obračunajo uvozne dajatve (carina za tretje države in dodatna dajatev za sladkor). V obravnavanem primeru dodatna dajatev za sladkor ni bila obračunana, ker je uvozna cena CIF 13.518,28 SIT/100 kg in tako znaša dodatna dajatev za sladkor, ki temelji na uvozni ceni CIF, 0,00 SIT/100 kg (Uredba Komisije (ES) št. 1427/2005). Zaradi neupravičenega uveljavljanja preferencialnega hrvaškega porekla za 8.250 kg belega kristalnega sladkorja je carinski urad navedeno blago izvzel iz prve postavke in ga dodal v novo, drugo postavko ter opravil ponovni obračun dajatev. V nadaljevanju prvostopni organ pojasni podlage in način izračuna carine, DDV in obresti, ki so obračunane po določbi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni organ še navede, da po določbi 201. člena CZS nastane carinski dolg pri uvozu s sprostitvijo v prost promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam. Carinski dolg nastane v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije. Dolžnik je deklarant. V obravnavanem primeru je carinski dolg nastal dne 8. 9. 2005, ko je bilo blago sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji št. ..., dolžnik pa je deklarant - tožeča stranka. Po določbi 220. člena CZS se mora vknjižba zneska izterjevanih dajatev ali preostalega izterjevanega zneska dajatev, če znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga ni bil vknjižen v skladu s členoma 218 in 219, ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega, opraviti v roku dveh dneh, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika (naknadna vknjižba).

Po mnenju pritožbenega organa je carinski urad ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je izdal izpodbijano odločbo. Ni sporno, da za uvožene količine zadevnega sladkorja, ki prekoračujejo dovoljeno količino uvoza po uvoznem dovoljenju AGRIM, ni upravičenja do uporabe preferencialne carinske stopnje. Bistvo spora je prepričanje tožeče stranke, da je prišlo do prekoračitve dovoljene preferencialne obravnave uvoženega blaga po napaki carinskega organa. V pododstavku b) 2. odstavka 220. člena CZS je določeno, da razen v primerih iz 2. in 3. pododstavka 217. (1) člena se naknadna vknjižba ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana k plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. V 24. členu Uredbe 1291/2000 (ES) je v pododstavku (a) 1. odstavka določeno, da se izvod št. 1 dovoljenja ali potrdila predloži carinskemu organu, ki je sprejel, v primeru uvoznega dovoljenja deklaracijo o sprostitvi v prost promet. V 3. odstavku je dalje določeno, ko urad omenjen v 1. odstavku vnese dodeljene količine in zaznamke na izvod št. 1 dovoljenja ali potrdila, se dokument vrne zadevni osebi. V 4. odstavku istega člena pa je predpisano, da če uvožena količina ne ustreza količini, navedeni na dovoljenju ali potrdilu, se vnos na dovoljenju ali potrdilu popravi na količino, ki se dejansko uvaža, v mejah količine, za katero je bilo dovoljenje ali potrdilo izdano. Tožeča stranka je z vložitvijo predmetne carinske deklaracije zahtevala, da se v prost promet sprosti neto masa 24.000 kg sladkorja. Za celotno navedeno količino je z vpisom šifre ugodnosti "300" zahtevala uporabo preferencialne carinske stopnje na podlagi Stabilizacijsko - pridružitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani (sklep Sveta in Komisije z dne 13. 12. 2004, št. C 2005/40/ES, EURATOM, UL L, št. 26 z dne 28. 1. 2005). Iz Aneksa IV. d k temu Sporazumu in iz Priloge III. h Protokolu k navedenemu sporazumu (sklep Sveta z dne 13. 12. 2004, št. 2005/41/ES, ki je objavljen v istem uradnem listu) glede hrvaških tarifnih koncesij za kmetijske proizvode izhaja, da je za uvoz sladkorja iz hrvaške tarifne oznake 1701 določena tarifna kvota. Tožeča stranka je h deklaraciji priložila in v njeno polje 44 vpisala uvozni dovoljenji AGRIM SI št. A001525 in A001526. V polju 20 navedenih dovoljenj je napisano "sklep Sveta in Komisije 2005/40/ES, EURATOM". Iz tega vpisa izhaja, da je glede preferencialne obravnave hrvaškega sladkorja iz tarifne oznake 1701 treba pri koriščenju odobrene količine po uvoznem dovoljenju AGRIM upoštevati določbe zgoraj navedenega pridružitvenega sporazuma. Carinski organ je tožniku ob vložitvi carinske deklaracije za sprostitev blaga v prost promet po določbi 3. odstavka 24. člena Uredbe 1291/2000/ES odpisal deklarirano neto količino sladkorja na hrbtni strani predloženega dovoljenja in le-tega po vnosu zaznamka o koriščenju vsakič vrnil tožniku. Res ni ravnal v skladu z določbo 4. odstavka tega člena, ko je ob prvi predložitvi spornega uvoznega dovoljenja AGRIM SI št. A001525 na njegovi hrbtni strani v polje 29 in 30 vpisal kot razpoložljivo količino 173.250 kg, to je odobreno količino iz polja 17 oziroma 18 (165.000 kg) povečano za dopustno 5 % toleranco (8.250 kg) iz polja 19, ki je dana za primer, če uvožena količina ne bi ustrezala količini, navedeni na dovoljenju. Vendar pa je carinski organ glede na določbo 50. člena iste Uredbe, ki je po pritožbenih navedbah sodeč tožniku dobro poznana, s takim ravnanjem zgolj povečal dopustno količino dovoljenega uvoza, ne pa tudi količine, za katero je bilo tožniku dovoljeno uveljavljati preferencialno obravnavo po sklepu Sveta in Komisije št. 2005/40/ES, EURATOM. Iz podatkov na hrbtni strani uvoznega dovoljenja AGRIM SI št. A001526, ki ga je tožnik priložil in vpisal v carinsko deklaracije v polje 44 kot dovoljenje in kvoto šiframa "L 001" in "Y 100", izhaja, da je imel skupaj z dovoljeno toleranco 8.250 kg še razpoložljivo količino za uvoz sladkorja 19.720 kg, od tega za to dovoljeno kvoto za preferencialni uvoz 11.470 kg. Upoštevajoč navedeno, tako tožnik na podlagi predloženega in v polje 44 deklaracije vpisanega uvoznega dovoljenja AGRIM SI št. A001525, ni razpolagal s kvoto za preferencialni uvoz za odpisanih 8.250 kg, čeprav je z vpisom šifer (L 001), (A 001525) in (Y 100), (A 001526) zahteval, da se po tem dovoljenju odpiše dovoljenje in kvota in mu je bil s sprejemom carinske deklaracije takšen zahtevek tudi odobren. Tožnik se ne more izogniti temu dejstvu s sprenevedanjem češ, da uvoznik in njegov carinski deklarant v skladu z Navodilom št. 14/2004 nista pooblaščena, da kakorkoli odločata o podatkih, navedenih na dovoljenju AGRIM (odpisi količin), ampak je ta naloga v izključni pristojnosti carinskega organa, ki je te odpise dolžan narediti v skladu z dano vlogo strank v uvoznem carinskem postopku in nikakor ne samovoljno ter na škodo strank, saj mu je bil izvod 1 spornega dovoljenja v skladu s citirano pravno veljavno uredbo, vsakič po vnosu carinskega zaznamka o odpisu količine vrnjen in zato ne more uspeti z zatrjevanjem, da napake carinskega organa, ki je v predmetni zadevi odobril zahtevani preferencialni uvoz za sporno količino sladkorja 8.250 kg, ni mogel ugotoviti in je sam ravnal v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Obračun uvoznih dajatev v polju 47 carinske deklaracije je opravil pritožnik sam in carinski organ ob sprejemu deklaracije vanj ni posegel s svojim aktivnim ravnanjem, da bi se mu napaka lahko očitala. Zato niso izpolnjeni pogoji iz pododstavka b) 2. odstavka 220. člena CZS, po katerem se naknadna vknjižba ne opravi. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da naj mu bi bila s sprejemom carinske deklaracije s sprostitvijo blaga v prost promet dokončno odobrena pravica do preferencialnega uvoza za sporno količino 8.250 kg, saj mu je kot špediterski organizaciji dobro poznano, da imajo carinski organi v določbah 78. člena CZS pooblastilo, da lahko po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta po odobritve prepustitve blaga, deklaracije ponovno pregledajo. V 3. odstavku tega člena je tudi določeno, da če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov sprejemajo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. V obravnavani zadevi je carinski organ za ureditev položaja sporne količine sladkorja uporabil ukrep vknjižbe zneska premalo obračunanih dajatev v skladu s 1. odstavkom 220. člena CZS. Zatrjevani previsok odpis bruto količine po carinski deklaraciji K4-631 z dne 5. 9. 2005 pa na odločitev o odmeri dajatev v tem postopku nima nobenega vpliva, saj bi tožnik s svojim zahtevkom za bremenitev tega dovoljenja v celoti izkoristil dovoljeno toleranco 8250 kg, za katero je opravljen izpodbijani izračun, četudi bi bila ob sprejemu obravnavane carinske deklaracije skupaj razpoložljiva količina po dovoljenju za 380 kg večja. V zvezi z navajanjem, da kot carinski deklarant zastopa interese uvoznika in da bi zahtevo carinskega organa za carinjenje blaga brez priznanja preferencialne stopnje smel izpolniti le s privolitvijo, se tožena stranka sklicuje na 18. točko 4. člena CZS, ki definira deklaranta. Dodaja, da je iz vpisa podatkov v polju 14 razvidno, da je tožnik vložil deklaracijo v svojem imenu, zato njegovo pogodbeno razmerje z njegovo pooblastiteljico na odločitev v tem postopku, s katerim se ureja razmerje med carinskim organom in carinskim dolžnikom, nima nobenega vpliva. V tem postopku se je tudi ne odloča o morebitnih odškodninskih zahtevkih v zvezi z očitanim napačnim odpisovanjem uvoznih dovoljenj AGRIM. Sicer pa, kot je že pojasnjeno, je tožnik sam predložil k carinski deklaraciji uvozno dovoljenje AGRIM SI št. A001525, čeprav je brez dvoma vedel, da bo z odpisom razpoložljivih 19.720 kg sladkorja v celoti izkoristil tudi dovoljeno toleranco 8.250 kg. Glede obračuna nastalih obresti za ročnost zaradi odmika plačilnega roka se tožena stranka v celoti pridružuje odločitvi in razlogovanju prvostopnega organa.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je kot deklarant v imenu uvoznika A. d.o.o. C. pri uvozu rafiniranega kristalnega belega sladkorja vložil uvozno carinsko deklaracijo, izpolnjeno tako, da je bila izkazana zahteva za oprostitev uvoznih dajatev v skladu s preferencialno carinsko stopnjo, kar je pristojni carinski organ potrdil ter dovolil sprostitev blaga v promet. Za uporabo preferencialne carinske stopnje sta bili predloženi uvozni dovoljenji AGRIM št. A001526 in A001525 ter EUR.1 št. O 0323761. Tožeča stranka je z zahtevo za preferencialno obravnavo zahtevala, da se ne uporabi dovoljena toleranca, saj ji je bila znana določba 1. odstavka 50. člena Uredbe 1291/2000/ES. Carinski delavci pa so kljub jasno izraženi volji tožeče stranke, da se na podlagi predložene carinske deklaracije dovoli sprostitev v promet tiste količine blaga kot je navedena na carinski deklaraciji, količino na dovoljenju AGRIM povečali za celotno dovoljeno toleranco. Tožeča stranka je prvostopni organ opozorila, da količine zaradi povečevanja za dovoljeno toleranco nepravilno odpisuje, vendar pa je od prvostopnega organa dobila odgovor, da je edino tak način obračunavanja kot ga izvaja carinski organ pravilen, pri čemer so bili odpisi količin tudi dejansko izvedeni v skladu z navedenim, to je z dodatno količino v okviru 5 % tolerance. Tožeča stranka ni imela nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko preprečila ravnanje carinskega organa. Odpisov na uvoznem dovoljenju AGRIM, s katerim so bile določene količine, odpisane v okviru 5 % tolerance torej ni predlagala tožeča stranka, temveč so jih samovoljno vpisali carinski delavci na podlagi Navodila o ravnanju z uvoznimi dovoljenji za kmetijske proizvode. S tem so carinski delavci Carinskega urada A., za pravilnost in strokovnost ravnanja katerih pa v celoti odgovarja njihov delodajalec, ravnali v nasprotju z jasno izraženo voljo tožeče stranke ter njenega mandanta A. d.o.o. C.. Takšno ravnanje carinskih delavcev brez dovoljenja tožeče stranke je pomenilo samovoljno spremembo zahtevka za izvedbo carinskega postopka, ki ga je postavila tožeča stranka s predložitvijo uvoznega dovoljenja, za kar pa prvostopni organ oziroma njegovi delavci niso bili pooblaščeni. V zvezi s tem tožeča stranka predlaga izvedbo zaslišanja dveh predstavnikov prvostopnega carinskega urada. Prvostopni carinski organ je tako že v prvem uvozu količino na vsakem uvoznem dovoljenju AGRIM takoj povečal za dovoljeno toleranco in to kljub dejstvu, da je tožeča stranka jasno in nedvoumno zahtevala preferencialno obravnavo za celotno količino uvoženega blaga, s tem pa je bila nedvomno izražena njena volja, da naj ji carinski organ dovoli sprostitev v promet za tisto količino sladkorja, za katero tožeča stranka uveljavlja preferencialno carinsko stopnjo. V obravnavanem upravnem sporu je treba uporabiti teleološko (namensko) razlago določbe pododstavka b) 2. odstavka 220. člena CZS. Namen te določbe je, da se ne more na stranko prevaliti breme nepravilnega ravnanja carinskega organa, ki ga stranka ni mogla preprečiti. V obravnavanem primeru pa je prišlo ravno do takšne situacije, saj je tožeča stranka zahtevala, da se za celotno količino uporabi preferencialna carinska stopnja, carinski organ pa je samovoljno količine obračunal drugače ter zatrjeval, da je njegov obračun pravilen. Zaradi takšnega ravnanja je mandant tožeče stranke, družba A. d.o.o. utrpela še dodatno škodo, saj je zaradi neizkoriščenih uvoznih dovoljenj, ki so ostala odprta zaradi prevelikih ter samovoljno s strani carinskih organov določenih odpisov na predhodnih uvoznih dovoljenjih, Agencija za kmetijske trge zadržala varščino, ki jo je moral uvoznik vplačati za pridobitev uvoznih dovoljenj, kar še dodatno izkazuje neutemeljenost odločbe o naložitvi dodatnih dajatev. Uvozniku so namreč v okviru kvote za preferencialno obravnavo ostale neizrabljene količine uvoznih dovoljenj; za blago, ki ga je uvozil ter je bilo sproščeno v promet na podlagi deklaracij, potrjenih s strani Carinskega urada A., pa se od tožeče stranke zahteva plačilo dodatnih carinskih dajatev kljub temu, da je uvoznik imel na razpolago še dovolj uvoznih dovoljenj. Nelogično bi bilo, da bi tožeča stranka oziroma njen mandant zahtevala odpisovanje količin v okviru tolerance, ko pa uvozna dovoljenja za preferencialno obravnavo niso bila v celoti izkoriščena. Tožeča stranka tudi meni, da so ji popolnoma neupravičeno v plačilo naložene tudi zamudne obresti, saj ni mogoče obračunati in zahtevati plačila obresti, če tožeča stranka pred izdajo odločbe prve stopnje ni bila seznanjena z obstojem kakršnekoli dodatne obveznosti, niti z njeno višino in bi šlo lahko kvečjemu za tako imenovano nečisto denarno obveznost. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odpravi obe odločbi upravnih organov oziroma podredno, da odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje in da toženi stranki naloži plačilo zneska 3.966,01 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 4. 2007 do plačila ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. V zvezi z tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na nepravilno ravnanje carinskega organa tožena stranka pojasni, da je imela tožeča stranka ob sestavi in vložitvi carinske deklaracije možnost, ki pa je z vpisom obeh dovoljenj v polje 44 prve postavke ni izkoristila, da bi celotno količino predloženega sladkorja razdelila v dve postavki carinske deklaracije tako, da bi z vpisom spornega dovoljenja AGRIM št. A001525 v polje 44 prve postavke sprostila v prost promet 11.470 kg sladkorja, z vpisom dovoljenja AGRIM št. A001526 v polje 44 druge postavke pa preostalo količino (od skupaj sproščenih 24.000 kg) 12.530 kg. Ne more pa tožeča stranka četudi bi to zahtevala navedenega zahtevati v postopku naknadnega preverjanja pravilnosti obračunanih dajatev. Ob tem tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na definicijo carinske deklaracije v 17. točki 4. člena CZS in na 62. člen istega zakona, ki določa obliko in vsebino carinske deklaracije. Da bi se bremenitev spornega uvoznega dovoljenja AGRIM št. A001525 zmanjšala za 8.250 kg, bi bilo po pojasnjenem treba spremeniti podatke v polju 44 carinske deklaracije, kar pa je mogoče doseči le na način in pod pogoji, ki jih določa 65. člen CZS. Tak poseg v vsebino carinske deklaracije pa je časovno omejen (c) točka 2. pododstavka 65. člena CZS). V zvezi z ugovorom neupravičene naložitve plačila zamudnih obresti tožena stranka odgovori, da je bila tožeča stranka z vročitvijo ugotovitvenega zapisnika natančno seznanjena z višino premalo obračunanih uvoznih dajatev. V 95. členu ZDavP-2 je določeno, da se obresti po medbančni obrestni meri za ročnost obračunajo od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe in torej ob izdaji ugotovitvenega zapisnika iz objektivnih razlogov njihova višina še ni mogla biti določena. Sklepno sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo nasprotuje vsem navedbam in meni, da je tožena stranka sama izrecno navedla, da je carinski organ ravnal v nasprotju s predpisi (navedbe na strani 5 drugostopne odločbe), ko je samovoljno vpisal kot razpoložljivo količino odobreno količino iz polja 17 oziroma 18, povečano za 5 % toleranco, iz česar je mogoče zaključiti, da je nepravilnost ravnanja carinskega organa nesporna. Navedbe tožene stranke, da bi morala tožeča stranka celotno količino predloženega sladkorja razdeliti v dve postavki carinskih deklaracij, ter da je spreminjanje deklaracije na zahtevo deklaranta v postopku njenega naknadnega preverjanja ni več mogoče, so zavajajoče in poskuša tožena stranka z njimi po mnenju tožeče stranke breme nepravilnega ravnanja carinskega organa v celoti prevaliti na tožečo stranko, ki je jasno izrazila, da naj se celotna količina blaga obravnava po preferencialni stopnji. Sodišču predlaga, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke tožena stranka glede navedb na 5 strani drugostopne odločbe opozarja na določbo 4. odstavka 24. člena Uredbe 1291/2000/ES, s katerim je carinskim organom dano pooblastilo, da lahko v primeru, če uvožena količina ne ustreza količini, navedeni na dovoljenju ali potrdilu, vnos na dovoljenju ali potrdilu popravi na količino, ki se dejansko uvaža v mejah količine, za katero je bilo dovoljenje ali potrdilo izdano. Kot je tožeči stranki dobro poznano gre zgolj za popravek količine uvoza blaga v okviru dovoljene 5 % tolerance, ne pa tudi za povečanje kvote, ki je merodajnega pomena za obračun višine carinskega dolga, zato očitano nepravilno ravnanje carinskega organa ne pomeni napake v smislu pododstavka b) 2. odstavka 220. člena CZS, saj carinski organ s popravkom dovoljene količine uvoza ni aktivno posegel v obračunano višino carinskega dolga, ki jo je v carinski deklaraciji opravila sama tožeča stranka.

Sodišče je na podlagi 13. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po sodniku posamezniku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu tožnik zatrjuje, da mu je bila neupravičeno izdana odločba o naknadnem obračunu carine, DDV in obresti, saj kot zatrjuje, se zakonsko dolgovani znesek dajatev ni vknjižil zaradi napake carinskih organov. Po presoji sodišča pa je odločitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe prvostopnega carinskega organa pravilna in na zakonu utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje ali blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji, izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo, ki jo je tožnik zahteval. V zadevi ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za blago, za katerega je potrebno uvozno dovoljenje (AGRIM). V zadevi tudi ni sporna količina blaga, ki je bila po v tej zadevi obravnavani deklaraciji, sproščena v prost promet. Sporno pa je ali je bila sproščena v prost promet tudi količina, ki presega kvote na spornem uvoznem dovoljenju oz. natančneje ali gre za količine, ki so bile odpisane v okviru dovoljene tolerance, saj je od tega odvisno ali je tožniku utemeljeno naloženo naknadno (do) plačilo uvoznih dajatev po 220. členu CZS (naknadna vknjižba).

Podrobna pravila za uporabo sistema uvoznih dovoljenj so določena z Uredbo 1291/2000/ES. Uredba določa skupna podrobna pravila za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode, ki upoštevajoč mednarodno trgovinsko prakso za obravnavane proizvode ali blago, določa, da je treba dovoliti določeno toleranco za količino uvoženih ali izvoženih proizvodov, glede na količino navedeno v dovoljenju ali potrdilu (točka 6 Preambule). Po navedeni uredbi daje uvozno oz. izvozno dovoljenje pravico do uvoza ali izvoza in ga je potrebno predložiti ob sprejemu uvozne ali izvozne deklaracije (točka 15 preambule). Če se uvozno dovoljenje, ki zajema določen kmetijski proizvod, uporablja tudi za določanje tarifne kvote, za katero veljajo preferencialni režimi, se takšni preferencialni režimi za uvoznike uporabljajo na podlagi dovoljenja ali potrdila, ki ga mora v nekaterih primerih spremljati dokumenti iz tretje države. Da bi preprečili prekoračitev kvote, se preferencialni režimi uporabljajo do količine, za katero je bilo izdano dovoljenje ali potrdilo. Da pa bi olajšali uvoz, se dovoli toleranca določena v členu 8(4) navedene uredbe, če je hkrati določeno, da se količina, ki presega tisto, ki je navedena na dovoljenju ali na potrdilu, vendar je v mejah tolerance, ne uvršča v preferencialne režime in se zanjo ob uvozu plačajo polne dajatve (točka 32 Preambule). V določbi člena 8(4) navedene uredbe, je določeno, da če uvožena ali izvožena količina za največ 5 % presega količino, navedeno v dovoljenju ali potrdilu, se šteje, da je bil uvoz ali izvoz opravljen na podlagi takšnega dovoljenja ali potrdila. Glede postopka uporabe uvoznih dovoljenj je pomembna še določba 24. člena navedene uredbe, po katerem se izvod št. 1 dovoljenja predloži carinskemu organu, ki je sprejel deklaracijo o sprostitvi v prost promet ob sprejetju deklaracije; ko urad vnese dodeljene količine in zaznamek na izvod št. 1 dovoljenja, se dokument vrne. Po 4. odstavku 24. člena navedene uredbe, se v primeru, če uvožena ali izvožena količina ne ustreza količini, navedeni na dovoljenju ali potrdilu, vnos na dovoljenju ali potrdilu popravi na količino, ki se dejansko uvaža ali izvaža, v mejah količine, za katero je bilo dovoljenje ali potrdilo dano.

Po v tej zadevi sporni carinski deklaraciji je bila uvožena pošiljka kristalnega sladkorja, za katerega je tožnik, ki je vpisan v polje 14 carinske deklaracije kot deklarant in posredni zastopnik prejemnika - družbe A. d.o.o. iz C., zahteval z deklaracijo sprostitev blaga v prost promet za celotno pošiljko belega kristalnega sladkorja, pri čemer je skladno z Uredbo 1291/2000/ES priložil dvoje uvoznih dovoljenj (AGRIM), priloženo pa je bilo tudi potrdilo o poreklu blaga EUR.1. Šlo je torej za uvoz blaga, pri katerem je bilo potrebno predložiti uvozno dovoljenje, saj so za tovrstno blago določene kvote, istočasno pa je tožnik priložil tudi potrdilo o poreklu blaga, ki pa je podlaga za preferencialno uporabo carinske stopnje. Tožnikovo zatrjevanje o napaki carinskega organa izhaja iz dejstva, da je carinski delavec pri prvem vpisu dodeljene količine na uvozno dovoljenje 5 % toleranco upošteval tako, da je dovoljeno količino uvoza povečal za 5 % namesto, da bi toleranco upošteval v okviru dovoljene količine. Vendar pa po presoji sodišča ne gre za napako carinskega delavca, saj je ravnal skladno z določbo člena 8(4) in tega ravnanja carinskega delavca ni mogoče razumeti v smislu b. točke 2. odstavka 220. člena CZS. Tožnik - carinski deklarant je profesionalno usposobljena oseba za carinske postopke in je po uvoznem dovoljenju AGRIM A001525 opravil že sedem uvozov pošiljk kristalnega sladkorja. Seznanjen je bil s 50. členom Uredbe 1291/2000/ES, ki določa, da v primeru, ko je treba pokazati uvozno dovoljenje in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, količine uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino, navedeno na uvoznem dovoljenju, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Zato tožnik ne more zatrjevati, da gre za napako carinskega delavca, ki je ni mogel odkriti in je ravnal v dobri veri ter upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, ki so predvidene v veljavni zakonodaji (točka b. 2. odstavka 220. člena CZS) in da se zato naknadna vknjižba ne opravi. Ni resnično zatrjevanje tožeče stranke, da je z zahtevo (carinsko deklaracijo) za preferencialno obravnavo zahtevala, da se ne uporabi dovoljena toleranca, saj kot je pojasnil prvostopni organ in s čimer se strinja tudi pritožbeni organ, je bila carinska deklaracija sestavljena na način, iz katerega je bilo razvidno, da je tožnik zahteval preferencialno obravnavo za celotno količino uvoženega sladkorja po sporni carinski deklaraciji. Zato tudi ni res, da je carinski delavec brez dovoljenja tožeče stranke samovoljno spremenil zahtevek za izvedbo carinskega postopka. V tožbi si tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, saj po eni strani navaja, da je zahteval, da se ne uporabi dovoljena toleranca za preferencialno obravnavo (druga stran tožbe), medtem ko v nadaljevanju zatrjuje, da je tožeča stranka zahtevala, da se za celotno količino uporabi preferencialna carinska stopnja, carinski organ pa naj bi samovoljno količine obračunal drugače (tretja stran tožbe). Iz 17. točke 4. člena CZS izhaja, da carinska deklaracija pomeni dejanje, s katerim oseba v predpisani obliki in na predpisan način izrazi voljo dati blago v določen carinski postopek. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik brez dvoma s predložitvijo dveh uvoznih dovoljenj in potrdila o poreklu blaga (EUR.1) uveljavljal carinski postopek sprostitve v prost promet za celotno količino, to je 24.000 kg, pri čemer se naj bi na podlagi predloženega potrdila o poreklu blaga uporabila preferencialna carinska stopnja "prosto". Jasno je, da na podlagi točke 32 Preambule in določbe 50. člena Uredbe 1991/2000/ES, se za količine, uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino, navedeno na uvoznem dovoljenju, v primeru da je ob uvozu proizvoda treba pokazati uvozno dovoljenje, in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, ta količina ne izpolnjuje pogojev za preferencialne režime.

Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št., 105/06, v nadaljevanju ZUS-1.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, upoštevajoč 2. odstavek 59. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.