UPRS sklep U 263/2006

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski upravni organ zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 27. 3. 2002. S to odločbo je Upravna enota A. kot prvostopenjski upravni organ v postopku odločanja o izdaji uporabnega dovoljenja za investitorja B. d.o.o. in objekt C. odločila, da je pred izdajo uporabnega dovoljenja za gostinski objekt pod hotelskim kompleksom D. treba odpraviti tam navedene pomanjkljivosti.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da je nedopustno izdati uporabno dovoljenje za objekt, za katerega je pravnomočno določena dolžnost odstranitve. Okrožno sodišče v E. je namreč s sodbo opr. št. P …/2000 z dne 28. 6. 2004 razsodilo, da je F.F., družbenik iz sodnega registra izbrisane družbe B. d.o.o., dolžan odstraniti objekte, ki so predmet postopka izdaje uporabnega dovoljenja in izročiti tožeči stranki prosto zemljišče v posest. Sodbo je potrdilo tudi Višje sodišče v E., torej je pravnomočna. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker je bila stranka v upravnem postopku, družba B. d.o.o., izbrisana iz sodnega registra še pred izdajo izpodbijane odločbe. S tem je stranka v upravnem postopku prenehala obstajati, pravnega naslednika pa nima, zato bi bilo potrebno upravni postopek ustaviti. Stališče tožene stranke, da ima ta družba pravnega naslednika na podlagi 35. člena ZFPPod je napačno, saj ta zakon določa le odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, ne pa pravnega nasledstva glede premoženja. Pri izdaji izpodbijane odločbe je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo, saj bi bilo potrebno upoštevati dejansko stanje stvari. Gradbeno dovoljenje je bilo namreč izdano že v letu 1992, v času veljavnosti vprašljive zakupne pogodbe, ki je prenehala veljati že v letu 1994, tako da najkasneje od tedaj investitor ne razpolaga niti z zemljiščem, niti z objektom, saj ni ne lastnik, ne najemnik. Pravni naslednik investitorja je pravnomočno dolžan objekte odstraniti. Tudi sicer ZGO v 70. členu daje podlago, da se v postopku izdaje uporabnega dovoljenja ugotavlja tudi razpolaganje z zemljiščem in objektom. S tehničnim pregledom je namreč potrebno ugotoviti, ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, in če upravni organ ugotovi, da investitor objekta ni več lastnik zemljišča in da ne razpolaga več z objektom, gotovo ni podlage, da bi se izdalo uporabno dovoljenje. Razlaga predpisov, ki bi to omogočala, je pravno nevzdržna. Upravni organ si ne sme zatiskati oči pred dejanskimi okoliščinami, temveč jih mora upoštevati pri uporabi materialnih pravnih predpisov in izdaji odločbe. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 1. 2007 začel veljati novi Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za upravne postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe prejšnjega Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 56/97 in 70/00, dalje ZUS), kolikor ni v členih 105. do 107 ZUS-1 določeno drugače.

Po določbi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da (med drugim) upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. To pomeni, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Povedano drugače: tožnik mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Po 2. odstavku 34. člena ZUS mora sodišče na obstoj pravnega interesa paziti po uradni dolžnosti.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, izdana v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Vendar s to odločbo uporabno dovoljenje ni bilo izdano, temveč je prvostopenjski upravni organ v njej le ugotovil pomanjkljivosti objekta, ki preprečujejo izdajo takega dovoljenja. Ne prvostopenjska, ne izpodbijana odločba zato ne moreta v ničemer posegati v pravni interes tožeče stranke. Tožeča stranka namreč celo sama, z izrecnimi tožbenimi navedbami, svoj pravni interes utemeljuje izključno v zvezi z lastništvom zemljišča in izdajo uporabnega dovoljenja za objekt na tem zemljišču. Z odločitvijo prvostopenjskega upravnega organa, ki je predmet izpodbijane upravne odločbe, ni bilo odločeno ne o lastništvu zemljišča ali o vplivu tega lastništva na izdajo uporabnega dovoljenja, ne o izdaji uporabnega dovoljenja. Ta odločba torej ni z ničemer posegla v pravni položaj tožeče stranke.

Kot je bilo že navedeno, je merilo za obstoj pravnega interesa odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožeča stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoj pravni položaj. Kot je bilo obrazloženo, izpodbijana odločba v pravni položaj tožeče stranke ne posega, zato morebitni uspeh v upravnem sporu tega položaja ne bi v ničemer izboljšal. To pomeni, da tožeča stranka že ob vložitvi tožbe ni izkazovala pravnega interesa, zato je sodišče moralo, na podlagi navedene določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, tožbo zavreči.