VDSS sodba Psp 455/2005

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek tožnika, da se odločbi tožene stranke z dne 18.7.2002 in z dne 25.3.2003 razveljavita, se zavrne.“

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 18.7.2002 in z dne 25.3.2003 ter razsodilo, da ima tožnik na podlagi dosežene pokojninske dobe pri toženi stranki 37 let, 8 mesecev in 18 dni pravico do predčasne pokojnine v navedeni višini od 5.4.2002 dalje ter toženki naložilo, da tožniku v roku 8 dni odmeri predčasno pokojnino ter razliko med sorazmernim delom predčasne pokojnine ter predčasno pokojnino, priznano s sodbo v istem roku tožniku tudi izplača.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bil tožnik v času od 12.6.1978 do 31.3.1993 zavarovan na območju Republike Hrvaške, kamor so bili plačani prispevki in ne gre za pokojninsko dobo v breme slovenskega nosilca pokojninskega zavarovanja ter je tako potrebno pri odmeri pokojnine pri tožniku uporabiti kot pravno podlago 187. člen ZPIZ-1 in 22. člen ter 2. in 4. odstavek 35. člena Sporazuma o socialni varnosti z Republiko Hrvaško.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da dejansko stanje med strankama ni sporno, temveč je sporno zgolj vprašanje uporabe materialnega prava. Za sporno obdobje so bili prispevki za tožnika plačani Hrvaški, kar je v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi. To je bilo urejeno z zakonom o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks, v katerem je bilo v 12. členu določeno, da se prispevki iz osebnih dohodkov plačujejo v korist tiste samoupravne interesne skupnosti, ki je na območju družbenopolitične skupnosti, na kateri ima delavec kraj stalne zaposlitve oziroma na katerem občan trajno opravlja dejavnost. Takšna enaka obveznost izhaja tudi iz določila 15. člena Zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizije med republiškimi oz. pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks ter tudi iz Zakona o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 36/2004 – v nadaljevanju ZPP-UPB2), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pri tem sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in da ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo ter je v posledici tega bilo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP-UPB2 potrebno spremeniti sodbo sodišča prve stopnje.

Iz upravnega spisa in dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da je tožnik pri toženki dne 22.2.2002 podal zahtevo za priznanje predčasne pokojnine in mu je na podlagi tega toženka s prvostopno odločbo z dne 18.7.2002 priznala pravico do sorazmernega dela predčasne pokojnine od 5.4.2002 dalje. Toženka je tožniku pravico priznala ob upoštevanju določb 22. in 25. člena Sporazuma o socialni varnosti z Republiko Hrvaško (Ur. l. RS št. 21/1997 – v nadaljevanju BHRSSZ), ker je tožnik do dneva pridobitve pravice dopolnil v Sloveniji 22 let, 10 mesecev in 29 dni pokojninske dobe, v Hrvaški pa 14 let, 9 mesecev in 19 dni pokojninske dobe. Tožnik se s takšno odločitvijo toženke ni strinjal in je v pritožbi navajal, da je v času 12.6.1978 do 31.3.1993 imel sklenjeno delovno razmerje s podjetjem S. Iz O., vendar je v tem obdobju delo opravljal v Ljubljani, kjer je imel delodajalec sedež poslovne enote in bi moral delodajalec v skladu s tedaj veljavnimi predpisi prispevke plačevati v Sloveniji. Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila. Ta je pravočasno zahteval sodno varstvo.

Kakor je navedlo že sodišče prve stopnje, je sporno vprašanje v danem primeru, ali se tožnikova zavarovalna doba za čas od 12.6.1978 do 13.3.1993, ko je tožnik bil zaposlen v podjetju S. O., ki je imelo sedež na Hrvaškem, delo pa je opravljal v podružnici tega podjetja v Sloveniji, šteje kot doba, dopolnjena v Sloveniji, upoštevajoč pri tem, da je delodajalec tožnika prijavil v zavarovanje pri Hrvaškem Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tudi prispevke iz tega naslova odvajal hrvaškemu zavodu.

V zvezi s presojo pokojninske in zavarovalne dobe je potrebno uporabiti določbo 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1), v zvezi s 191. členom ZPIZ-1. Tožnik je vložil zahtevek za priznanje pravice do predčasne pokojnine 22.2.2002, zato je potrebno uporabiti tudi sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je začel veljati s 1.2.1998. Odločilnega pomena v predmetni zadevi, da dobimo odgovor na vprašanje, ali je tožnik sporno obdobje dopolnil z zavarovalno dobo v Sloveniji ali na Hrvaškem, je, da je iz spisne dokumentacije zavarovančeve delovne knjižice št. 652942 in še posebej prepisa prijave z dne 15.6.1978 in odjave zavarovanja z dne 2.4.1993, ki jih je toženi stranki 23.10.2002 poslal Hrvatski zavod za mirovinsko osiguranje, Središna služba v Zagrebu razvidno, da je bil tožnik v tem obdobju zavarovan na območju Republike Hrvaške, kamor so se tudi plačevali prispevki. Ker je bil v spornem obdobju tožnik zavarovan na območju Republike Hrvaške in so se tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje plačevali v blagajno hrvaškega zavoda za pokojninsko zavarovanje, je obdobje od 12.6.1978 do 31.3.1993 šteti kot pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dosegel na območju Republike Hrvaške in ta doba ne gre v breme slovenskega nosilca pokojninskega zavarovanja. Po mnenju pritožbenega sodišča je torej odločilno dejstvo, da se prispevki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja niso plačevali v Sloveniji, temveč hrvaškemu zavodu, kjer je bil tožnik tudi prijavljen. Tega ne spremeni to, da je z Zakonom o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ št. 36/75 s spremembo), določeno, da se prispevki iz plač delavcev tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačujejo tistemu zavodu, na katerem ima delavec kraj stalne zaposlitve, saj je nespoštovanje tega predpisa pomenilo prekršek in je bilo kaznovano z denarno kaznijo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 238/2003 z dne 14.9.2004 zavzelo stališče, da je vprašanje, pri katerem zavodu je dopolnjena zavarovalna doba odvisna od obvezne ureditve plačevanja prispevkov. Citirana sodba vrhovnega sodišča se nanaša na popolnoma drugačno dejansko stanje in tudi iz njene obrazložitve izhaja, da dejstvo, da so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali v kraju dejanskega opravljanja dela, pomeni, da se šteje,da je zavarovanec sporno obdobje dopolnil v zavarovanju pri zavodu. Vrhovno sodišče tako svojo odločitev, pri katerem zavodu je nekdo zavarovan, veže na dejstvo, kam so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ob tem, da je dejansko stanje pravilno ugotovilo, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.