VSL sodba II Cp 1715/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin, to je parc. št. 117/3 in 98/6, in da so mu toženci dolžni nerazdelno izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta navedeni parceli odpisali od dosedanjega vl. št. 6, da se bo zanju odprl nov vložek, pri katerem se bo dovolila vknjižba lastninske pravice na tožnikovo ime do celote, sicer bo tako listino nadomestila sodba, v 15 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan tožencem povrniti 892,62 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je v času sklenitve dogovora veljal Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je v 73. členu določal, da je pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, veljavna, čeprav ni sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen, če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana ne izhaja kaj drugega. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je zaslišan dne 22. 1. 2009 izpovedal, da mu je brat I. Z. podaril „štalo“ in parcelo nad „štalo“ ter da „štale“ ni obnavljal, je pa, kadar je prišel, kaj postavil nazaj, kolikor je smel. Tožnik je povedal, da bi rad delal, vendar čaka na odločitev sodišča. Glede na navedeno je očitno, da je tožnik nastopil posest na podlagi sklenjene pogodbe. Obstoj dogovora je potrdil tudi, kot priča zaslišan J. R. A. A. se je z dogovorom strinjala in ga odobrila. Glede priposestvovanja sodišče zmotno meni, da dokazni postopek ni potrdil tožbenih navedb, da naj bi tožnik nastopil posest spornih nepremičnin. Toženci so zainteresirani za izid postopka in je treba njihove izpovedbe presojati celovito, upoštevaje druge izvedene dokaze. Do vložitve tožbe je minilo 30 let in je tožnik lahko pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, ker so bili toženci v slabi veri. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik je nadalje vložil tudi laično dopolnitev pritožbe (list. št. 92), ki pa je sodišče druge stopnje, glede na to, da je bila vložena po izteku 15 dnevnega prekluzivnega pritožbenega roka, ni upoštevalo (1. odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s drugim odstavkom 343. člena ZPP).

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, s stroškovno posledico. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel s potrebno stopnjo prepričanja, ki se za odločitev v pravdnem postopku zahteva, dokazati, da je nastopil in imel posest spornih nepremičnin in sprejema razloge sodišča prve stopnje kot pravilne ter se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanje v celoti sklicuje (stran 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem delu je sodišče prve stopnje namreč povsem utemeljeno oprlo dokazno oceno na skladne izpovedbe tožencev, saj je njihove izpovedbe potrdil tudi kot priča zaslišan V. Z., ki ni v nobenem razmerju s pravdnima strankama in tako ni zainteresiran za izid postopka. Sicer pa tožnik svojih zatrjevanj o posesti ni uspel prepričljivo dokazati niti s svojo izpovedbo, saj je zaslišan kot stranka izpovedal le, da bi rad delal, vendar ni mogel, ker čaka na pravilno odločitev sodišča; da je kdaj kaj postavil nazaj; da na „štali“ ni delal, travnika ni kosil niti ni naročal nobenemu drugemu, da bi kosil. Prav tako njegovih navedb ni potrdila izpovedba njegove žene. Dokazne ocene ne uspejo omajati niti nasprotne pritožbene navedbe.

Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je bilo o tožnikovem tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločeno. Ker darilna pogodba v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki bi se v danem primeru še uporabljal glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni bila urejena, se je treba opreti na pravna pravila določb Obče državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Po ODZ in po sodni praksi, ki se je izoblikovala na njegovi podlagi, je darilna pogodba realni kontrakt, kar pomeni, da za njeno veljavnost ne zadošča le soglasje pogodbenih strank, temveč mora biti darilo obdarjencu tudi izročeno v posest (primerjaj paragraf 938 ODZ). Darilna pogodba v danem primeru tako ni bila veljavno sklenjena, ker tožnik ni dokazal, da bi bila realizirana z izročitvijo. In ker ni bila realizirana tudi o konvalidaciji ustno sklenjene pogodbe ne moremo govoriti. Če do izročitve ne pride, gre lahko le za darilno obljubo, za iztožljivost katere je določena stroga obličnost. V 2. odstavku paragrafa 943 ODZ je v zvezi z obliko predvidena »pismena listina«, za katero pa se je s pravnimi pravili, ki so veljali obenem z določili ODZ, zahteval notarski zapis, torej o obljubi darila oziroma kasneje, ko so notarske posle prevzela sodišča, je morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik, sicer pa je tudi sodna praksa v zvezi z darilno obljubo ustaljeno zahtevala, da je izpolnjena predpostavka stroge oblike. Nobenega dvoma ni, da ta predpostavka pri sklepanju sporazuma, da bo tožnik dobil „štalo“ in parcelo „nad štalo“ med tožnikom in njegovim bratom I. (prvotnim prvim tožencem) ni izpolnjena, saj sta se pogodbenika le ustno dogovarjala. To pomeni, da tožnik zaradi obličnostnih pomanjkljivosti v zvezi z darilno obljubo ni pridobil tožbene pravice, četudi se je brat I. neoblično zavezal k daritvi. Ker ni uspel dokazati niti, da bi imel sporne nepremičnine v posesti, pa ni mogel pridobiti lastninske pravice na temelju priposestvovanja (primerjaj 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), kot je to pravilno ugotovilo že sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje glede deleža A. A. (stran 5 obrazložitve). Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).