VSRS Sklep II Ips 194/2007

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Tožniku je bila v letu 1995 izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 1994, na podlagi katere je plačal davek. Po obnovljenem postopku odmere dohodnine je DURS v odločbi z dne 5. 7. 2002 ugotovil, da je bilo preplačila za 390.151 SIT, kar je bilo tožniku vrnjeno 12. 7. 2002. Tožnik s tožbo zahteva, da mu toženka od preveč plačanega zneska 390.151 SIT plača zakonske zamudnih obresti od dne plačila 2. 11. 1995 do dne vrnitve preveč plačane dohodnine, kar po njegovih izračunih znaša 1.388.697 SIT.

2Sodišče prve stopnje je odločilo, da za odločanje v zadevi ni pristojno, opravljena pravdna dejanja je razveljavilo in tožbo zavrglo.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4Tožnik je zoper to odločitev vložil revizijo, v kateri uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Plačilo obresti od preveč plačane dohodnine uveljavlja še v dveh upravnih sporih. V prvem je zadeva na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča, ki o pritožbi toženke z dne 16. 6. 2004 do 21. 12. 2006 še ni odločilo. Ker ne ve, kakšna bo dokončna odločitev v upravnem sporu, obstaja pa možnost, da bo v njem dokončno odločeno, da je za odločanje o zahtevku pristojno sodišče in ne upravni organ, tožnik iz previdnosti uveljavlja svoje pravice v tem pravdnem postopku. Pravna podlaga terjatve je odločba Ustavnega sodišča z dne 8. 4. 2004. Poleg tega navaja, da se po drugem odstavku 46. člena Zakona o ustavnem sodišču sprememba oziroma odprava posamičnega akta zahteva le, če od vročitve akta ni preteklo več kot eno leto. Ker je tožnik zahtevo vložil kasneje, uporaba te določbe ni možna, zato tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi četrtega odstavka 46. člena Zakona o ustavnem sodišču. Meni, da je za odločanje pristojno pravdno sodišče.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Zmotno je stališče tožnika, da je v tej pravdi postavil odškodninski zahtevek na podlagi četrtega odstavka 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994, v nadaljevanju ZUstS), ki daje upravičeni osebi pravico, da zahteva odškodnino pred sodiščem, če posledic ni mogoče odpraviti po prejšnjih odstavkih. Tožnik namreč v tožbi ni navedel ničesar, s čimer bi konkretiziral odškodninsko podlago zahtevka (ni postavil trditev o predpostavkah odškodninskega delikta), temveč je uveljavljal obogatitveni zahtevek za plačilo 2.679.091,53 SIT, ki ga je kasneje skrčil na 1.388.697 SIT in ki pomeni zakonske zamudne obresti od preveč plačanega zneska dohodnine od dne plačila dohodnine do dne vračila preveč plačane dohodnine.

8Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je izpolnjena procesna predpostavka, da je za odločanje v zadevi pristojno sodišče v pravdnem postopku. Vrhovno sodišče je v podobnem primeru enkrat že odločilo (sklep VS RS II Ips 127/2002 z dne 14. 11. 2002). Pojasnilo je, da je pravna podlaga za vrnitev preveč plačane dohodnine in za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti od davčnih preplačil urejena v 114. členu Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93) in od 1.1.1997 dalje v 95. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS št. 28/96). Podrobna določila navedenih predpisov o vračilu davka in o plačilu obresti pomenijo specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih, ob tem pa je tudi odločanje o zahtevkih iz 114. člena ZDoh oziroma iz 95. člena ZDavP pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo Zakon o upravnem postopku oziroma zakon, ki ureja davčni postopek (4. člen Zakona o davčni službi; ZDS, Ur. l. RS, št. 18/96, prej Zakon o davčni službi; ZDS, Ur. l. RS, št. 14/92). Ker je po posebnem zakonu specialno urejena pristojnost drugega (davčnega) organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katero velja sodna pristojnost rednega sodišča. Zato je pravilna odločitev in utemeljitev nižjih sodišč, da pristojnost rednega sodišča ni podana, pravilna pa je tudi posledična odločitev o zavrženju tožbe (drugi odstavek 18. člena ZPP). Morebitno sodno varstvo je po opravljenem upravnem postopku zagotovljeno v upravnem sporu. Vse navedeno pomeni, da je revizija neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).