VDSS Pdp 1107/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači in dodatek za težje delovne pogoje v višini 3.342.931,52 SIT bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto znesek v višini 2.239.764,12 SIT skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov, razvidnih iz izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 11.200,00 SIT, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pri zavrnitvi zahtevka se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnik prejemal plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, to je za IV. zahtevnostno skupino in da ni upravičen do dodatka, saj v KP dodatek ni predviden. Tožnik se s tem ne strinja, saj je vseskozi zatrjeval, da je v spornem obdobju opravljal dela in naloge, ki so opredeljena za V. zahtevnostno skupino in na tej podlagi uveljavlja razlike v plači. Podlaga za vtoževanje razlike je dejansko opravljeno delo. Primarna naloga tožnika je bila izdaja materiala, kar je tipična naloga V. zahtevnostne skupine, skladno z opisom delovnega mesta ekonom I in 87. členom kolektivne pogodbe, ki opredeljuje tipična delovna mesta za posamezno zahtevnostno skupino. V zvezi z dodatkom k plači za težje delovne pogoje se je sodišče postavilo na stališče, da sta stranki sklenili aneks KP z dne 20.2.2001, v katerem sta v zvezi z dodatkom za težje delovne pogodbe ugotovili, da pri toženi stranki takšnih delovnih mest ni. V KP je v 49. členu opredeljeno delo težjih delovnih pogojev. Tožnik je opravljal delo v ekonomatu, to so kletni prostori, ki nimajo vgrajenih oken, brez dnevne svetlobe, pravega zračenja in v bližini kurilnice in stranišča. Zrak je bil zadušljiv in neprijeten za delo. Meni, da je upravičen do dodatka za pogoje, v katerih je delo opravljal.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, ker naj bi tožnik opravljal dela, ki spadajo v V. zahtevnostno skupino. Iz izvedenega dokaznega postopka kaj takega ne izhaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za IV. zahtevnostno skupino, za plačilni razred IV/9 s koeficientom 2,15 in da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju tudi izplačevala plačo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Zmotno je stališče tožnika, da bi moral biti razvrščen v V. zahtevnostno skupino iz razloga, ker je izdajal material in je to tipična naloga V. zahtevnostne skupine. Kot je pravilno že obrazložilo sodišče prve stopnje, je v pristojnosti delodajalca, da organizira delovni proces in sprejme sistemizacijo delovnih mest z opisom delovnih mest, seveda vse v skladu s kolektivno pogodbo, kar je tožena stranka izpolnila. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ekonom II, ki je bila razvrščena v IV. zahtevnostno skupino in za katerega se je zahtevala IV. stopnja izobrazbe, ki jo je imel tožnik. Tožnik je tudi opravljal delo po opisu del in nalog, dejstvo, da kolektivna pogodba določa, kot tipično delo V. zahtevnostne skupine navaja tudi izdajo materiala, pa ne pomeni, da bi morala tožena stranka delovno mesto ekonom II, ki je imelo v opisu tudi izdajo materiala, razvrstiti v V. tarifni razred, kot se to zmotno zavzema tožnik. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med plačilom za IV. zahtevnostno skupino in V. zahtevnostno skupino, kot je to uveljavljal tožnik.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo tožniku priznati za delo v težjih delovnih pogojih dodatek. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 98/99) in tudi Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/98 in naslednji) prepuščajo urejanje oziroma določitev višine dodatka podjetniškim kolektivnim pogodbam. Kolektivna pogodba tožene stranke dodatkov zaradi vpliva okolja ni določila in so tudi predstavniki delavcev in delodajalca ugotovili, da pri toženi stranki takih delovnih mest ni in jih zato tudi ni potrebno opredeliti v kolektivni pogodbi. Taka pravica do dodatka pa tudi ni bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi s tožnikom. Zato tožnik do tega dodatka ni upravičen. Zmotno pa je njegovo stališče, da bi moral biti do njega upravičen avtomatično zato, ker opravlja delo v kleti. Kaj takega ni predvideno v nobeni od kolektivnih pogodb, kot je bilo že ugotovljeno, zato za dodatek ni pravne podlage. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.