VDSS sodba Pdp 516/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke, opr. št. 100-855/2007/8 z dne 14. 6. 2007 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, opr. št. 10051-705/2007/2, z dne 1. 8. 2007. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico tudi za čas po 17. 10. 2007 ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, tako kot da do prenehanja delovnega razmerja sploh ne bi prišlo. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča glede tožnikovega ugovora, da je tožena stranka zamudila rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podatke DURS je tožena stranka prejela 16. 4. 2007, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podala šele 14. 6. 2007, kar je več kot 30 dni po seznanitvi z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede navedb tožnika, da je tožena stranka nezakonito uporabila podatke, pridobljene pri DURS. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006) v 24. členu določa, kdaj in komu lahko davčni organ razkrije davčne podatke davčnega zavezanca, ki predstavljajo davčno tajnost. Tožena stranka je sicer res državni organ, vendar je v konkretnem primeru nastopala kot delodajalec, ta pa nima pravice do pridobitve davčnih podatkov, ki predstavlja davčno tajnost. Tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza za svoj očitek, da naj bi tožnik svoje storitve oglaševal v Salamonovem oglasniku. Sodišče prve stopnje glede na dokaze, ki jih je izvedlo v tem postopku, ni moglo zaključiti, da je tožnik tržil proizvode. Tak zaključek sodišče prve stopnje izpelje iz obrazca – poročila DDV, ki pa nikoli ni bil strukturiran tako, da bi bil iz njega razviden promet blaga oziroma promet storitev. V obrazcu so zgolj podatki o višini osnove za obračun davka na dodano vrednost, ne glede na vrsto prometa. Tako iz obrazca ni mogoče zaključiti, da je šlo za trženje blaga, temveč le, da je tožnik v okviru dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika opravil določen obseg obdavčljivega prometa. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je v okviru dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika opravljal storitve. Opravljenih storitev pa z odredbo o delih, ki jih policist ne sme opravljati (Ur. l. RS, št. 79/2000, v nadaljevanju odredba), ni prepovedano. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da je opravljal storitev svetovanja kako zmanjšati porabo goriva. Tako v primeru, ko se je naročnik zadovoljil s svetovanjem brez tehničnih pripomočkov, kot tudi v primeru, ko je svetovanje vsebovalo tudi tehnične pripomočke, gre za opravljanje storitev. Zakon o davku na dodatno vrednosti (ZDDV-1, Ur. l. RS št. 117/2006) jasno razmejuje med opravljanjem storitev in dobavo blaga. Kadar trgovec proda okno, se to šteje za dobavo blaga, če pa isto okno proda in hkrati tudi vgradi v stanovanjsko hišo, se to šteje za opravljanje gradbene storitve in je v obeh primerih različna tudi stopnja davka na dodano vrednost. Glede na navedeno in ob upoštevanju izvedenih dokazov tožniku ni mogoče očitati prodaje blaga. Odredba je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-1, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006). Pravice in obveznosti se lahko določajo le z zakonom in ne z podzakonskim predpisom. Tako bi se dela, ki jih policisti ne smejo opravljati, morala določiti z zakonom. Navedeno potrjuje že dejstvo, da sta dva ministra za notranje zadeve v letu 2000 imela različna stališča o tem, ali poučevanje v avtošolah in poučevanje v rokovanju z orožjem, policiste ovira pri opravljanju njihovega dela. Sodišče prve stopnje se do teh navedb v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Prav tako prvostopenjsko sodišče niti ni ugotavljalo, ali so storitve oziroma dejavnosti, ki jih je opravljal tožnik, tega kakorkoli ovirale pri opravljanju njegovega policijskega dela, čeprav bi glede na določbo 83. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98, 66/98, 79/2003, 50/2004, 53/2005, 98/2005, 78/2006) to moralo storiti. Tožnik s svojim ravnanjem ni škodil moralnim ali materialnim interesom tožene stranke in tožena stranka kaj takšnega med postopkom niti ni zatrjevala. Zgolj višina obdavčenega prometa ne more predstavljati materialne ali moralne škode, povzročene delodajalcu. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, čeprav pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sicer uveljavlja. Iz pritožbenih navedb pa smiselno izhaja, da tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugimi vselej podana tudi takrat, kadar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožnik tako navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede njegovega ugovora, da je tožena stranka zamudila rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je pričel teči 16. 4. 2007, ko je tožena stranka dobila dopis Davčnega urada X o tem, da tožnik nadaljuje z dejavnostjo samostojnega podjetnika. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo, saj je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala na podlagi kršitev, ki jih je ugotovila iz dokumenta davčnega urada z dne 25. 5. 2007 (priloga B/7), za katerega tožena v izpodbijani redni odpovedi tudi navaja, da ga je prejela 1. 6. 2007. Navedeno pomeni, da je 30-dnevni prekluzivni rok iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02, 103/07), v katerem mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, začel teči 1. 6. 2007, kar pomeni, da dne 14. 6. 2007 podana odpoved ni prepozna.

V kolikor pritožba z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede nezakonite pridobitve podatkov pri DURS smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je potrebno pojasniti, da gre pri tem vprašanju za problem pravilne uporabe materialnega prava in ne za vprašanje dejanskega stanja in s tem za ugotavljanje odločilnih dejstev. Naloge policije, kakor so določene v 3. členu Zakona o policiji (ZPol-UPB2, Ur. l. RS, št. 102/2004) prav gotovo policiji dajejo pravico, da zbira osebne in druge podatke, tudi glede policistov in sicer v okviru pooblastila, ki ga daje 54. člen ZPol-UPB2. Ta namreč določa, da policija zbira osebne in druge podatke zaradi opravljanja z zakonom določenih nalog. Ravno zaradi pooblastil, ki jih imajo policisti, ima policija kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da pridobi ustrezne podatke, če je podan sum, da se policist ukvarja z dejavnostjo, ki ni združljiva z opravljanjem policijskega dela. V tem okviru je potrebno gledati tudi na določbo prvega odstavka 83. člen Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98), na podlagi katere je bila izdana sporna odredba.

Tudi pri navedbi, da izpodbijana sodba nima razlogov glede tega, da bi omejitev pri opravljanju dela morala biti urejene v zakonu in ne v odredbi ter da izpodbijana sodba nima razlogov glede tega, da sta dva ministra za notranje zadeve imela različna stališča o delih, ki jih policist ne sme opravljati, gre le za navidezno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri prvem vprašanju gre za vprašanje protiustavnosti odredbe oziroma za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, drugo vprašanje pa ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Odločitev v tem sporu namreč ne more biti odvisna od vprašanja, ali policist lahko poučuje v avtošoli oziroma ali lahko poučuje o rokovanju z orožjem.

Zmotno je tožnikovo stališče, da je odredba v nasprotju z ustavo, ker bi omejitve, ki jih vsebuje, morale biti določene z zakonom. Odredba je bila izdana na podlagi pooblastila drugega odstavka 80. člena takrat veljavnega ZPol. Ta je določal, da minister določi dela, ki jih policist ne sme opravljati. Z odredbo je to minister tudi storil. Glede na pooblastila, ki jih imajo policisti in glede na dejstvo, da je bila policistom za vrednotenje prepovedi in omejitev iz citiranega 83. člena ZPol povečana osnovna plača, ni mogoče trditi, da je bila ureditev omejitev z odredbo nezakonita oziroma protiustavna.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo še posebej ugotavljati, ali je opravljanje dodatnega dela tožnika oviralo pri opravljanju policijskih del. Na podlagi 1. člena odredbe se šteje, da vsa v tem členu našteta dela policista ovirajo pri opravljanju policijskih nalog. 1. člen odredbe namreč določa, da policist ne sme poleg svojega dela opravljati naštetih del, ker bi ga ovirala pri opravljanju policijskih nalog.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti tožnikovi konstrukciji, da ni kršil prepovedi iz 2. alineje 1. člena odredbe, ker ni opravljal prodaje in trženja blaga, temveč je prodajal in tržil storitev. Res je, da davčni predpisi ločujejo promet blaga in storitev, vendar to ločevanje ne pride v poštev glede prepovedi iz odredbe. To bi bilo tako, kot če bi trdili, da prepoved prodaje alkohola mladoletnikom ne vsebuje tudi prepovedi opravljanja gostinske storitve točenja alkoholnih pijač mladoletnim osebam v gostinskem lokalu, češ da je prepovedana le prodaja, ne pa tudi opravljanje storitev. Sicer pa je tudi iz zagovora tožnika razvidno, da je ta prodajal naprave, ki naj bi vplivale na manjšo porabo goriva, ni mogoče šteti, da tožnik ni kršil prepovedi iz 1. alineje 1. člena odredbe, ker naj bi te naprave uporabnikom prodal v okviru svetovanja, kako zmanjšati porabo goriva.

Glede na to, da je dokazano, da je tožnik opravljal prodajo blaga, niti ni bistveno, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov za domnevno tožnikovo oglaševanje te dejavnosti v Salamonovem oglasniku. Tožnik je obveznosti iz delovnega razmerja kršil s tem, da je prodajal blago in ne s tem, da naj bi to oglaševal v Salamonovem oglasniku.

Tožnik je z opravljanjem dejavnosti, ki mu je bila kot policistu prepovedana s citirano določbo odredbe prav gotovo kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, zato mu je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno opravljanje dejavnosti, ki je tožniku na podlagi odredbe, ki je izdana na podlagi zakona, izrecno prepovedana, je resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. odstavka 88. člena ZDR. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnika v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR tudi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.