VSM sklep II Kp 472/2009

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 16.2.2009 zoper obd. M.B. in obd. M.G. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj vsak zase storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 208. člena KZ ter posledično po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke in iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjuje proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo je odgovoril zagovornik obd. M.G., ki nasprotuje pritožbeni obrazložitvi in predlogu, zaradi česar naj pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbeno obrazložitvijo, ki v jedru ugotavlja, da Kazenski zakonik z veljavnostjo od 1.11.2008 (KZ-1) za nobenega izmed obdolženih ni milejši in da je treba pri tovrstni presoji upoštevati zakon kot celoto in ne njegove posamezne dele.

Opustitev delitve na relativno in absolutno zastaranje kazenskega pregona ter spremenjena ureditev njegovega pretrganja sami zase ne utemeljujeta sklepa, da je KZ-1 za oba obdolženca milejši. Še zlasti, ker je za obravnavano kaznivo dejanje odslej predpisan enotni rok dvajsetih let za zastaranje kazenskega pregona (3. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), ki je po dolžini enak nekdanjemu absolutnemu roku, po nastopu katerega kazenski pregon v vsakem primeru (se pravi ne oziraje se na pretrganje) ni bil več dovoljen. V tem smislu je KZ-1 celo strožji, saj v četrtem odstavku 91. člena predpisuje pretrganje kazenskega pregona, če storilec v času, ko teče zastaralni rok stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, kar objektivno ne pomeni drugega kot podaljšanje tega roka.

Razen nekaterih izjemnih situacij, ki v obravnavnem primeru ni podana, je odločitev o milejšem zakonu, sledeč načelu alternativnosti enoznačna (Ambrož A., Časovna veljavnost kazenskega zakona in ugotavljanje, kateri od zakonov je milejši, Zbornik 1. konference kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Portorož 2008, str. 129). Uporabiti je torej mogoče le eden ali drugi zakon, ker v nasprotnem hkrati uporabljamo zakon, ki je in ni veljal v času storitve kaznivega dejanja, kar pa je z ozirom na besedilo 3. člena KZ in (prvi in drugi odstavek) 7. člena KZ-1 ter predvsem z ozirom na načelo določnosti kot sestavnim delom načela zakonitosti iz 28. člena Ustave R Slovenije, nedopustno.

Po obrazloženem se izkaže, da kazenski pregon zoper obd. M.B. in M.G. ni zastaran, pritožničina prizadevanja v smeri kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP pa za uspešna.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev kazenskega zakona odpravilo tako, da bo zadevo vsebinsko in celovito obravnavalo.