VSK sklep Cpg 161/2007

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v celoti r a z v e l j a v i

in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je senat prvostopnega sodišča odločil, da se stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom zaključi, pri čemer se določene terjatve dolžnika do njegovih dolžnikov (D. d.o.o. v višini 1.645.000,00 SIT s pp; A. d.o.o. v višini 140.000,00 SIT in L. v višini 50.000,00 SIT) prenesejo na upnika H. s.p.a.

Proti temu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik H. s.p.a. po svojem pooblaščencu in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je stečajni upravitelj stečajnega dolžnika v svojem poročilu z dne 23.5.2006 sicer ugotovil, da so podane okoliščine za odškodninsko odgovornost poslovodstva stečajnega dolžnika, vendar je kljub temu predlagal zaključek stečaja, pri čemer pred tem ni vložil ustrezne odškodninske tožbe. Upnik je v tej zvezi stečajnega upravitelja z dopisom z dne 1.6.2006 opozoril, da je dolžan sprožiti odškodninske postopke po 19. oz. 20. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Zahtevek po teh določbah mora namreč vložiti stečajni upravitelj, pri čemer stečajni upravitelj ne more predlagati zaključka stečaja, četudi stečajni dolžnik nima nobenega premoženja. Pravda se lahko financira iz sredstev, ki jih založijo upniki (smiselna uporaba 152. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sicer pa glede na okoliščino oprostitve plačila sodne takse za tožbo ni videti nobenih drugih stroškov v zvezi z vložitvijo tožbe.

Odgovor na pritožbo sta podala tako stečajni upravitelj kot pooblaščenec stečajnega dolžnika. Oba sta predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo upnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so z vidika materialnega prava pravilna pravna naziranja v pritožbi, da ima stečajni upravitelj po določilu 1. odst. 22. člena ZFPPod procesno legitimacijo za vložitev ustreznih odškodninskih zahtevkov po 19. oz. 20. členu tega zakona. Zahtevke na plačilo odškodnine vloži na račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase. To pa pomeni, da imajo upniki možnost, da dobijo v stečajnem postopku poplačane odškodninske terjatve od poslovodstva ali družbenikov stečajnega dolžnika samo pod pogojem, da se stečajni postopek izvede in da se tudi ne zaključi. Vodenje stečajnega postopka je v tem primeru procesna predpostavka, ki omogoča vložitev ustrezne odškodninske tožbe. Res je sicer, da takšno tožbo lahko vloži tudi posamezen upnik, toda samo na račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase stečajnega dolžnika. Posamezen upnik tako ne more zahtevati plačila odškodnine njemu osebno, marveč lahko zahteva, da tožena stranka (poslovodstvo, družbeniki stečajnega dolžnika) plača odškodnino v stečajno maso podjetja v stečaju (2. in 3. odst. 22. člena ZFPPod). Iz tega sledi, da se stečajni postopek ne more zaključiti, sicer se izgubi možnost vložiti odškodninsko tožbo po 22. členu ZFPPod.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaključilo, da so podani pogoji za zaključek stečaja po 170. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL); ker so torej koristi upnikov z nadaljnjim vnovčevanjem dolžnikovega premoženja manjše od stroškov nadaljnjega postopka. V tej zvezi je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da je uveljavljanje zahtevkov za plačilo odškodnine po 19. oz. 20. členu ZFPPod povezano s pravdnimi stroški, za kar pa stečajni dolžnik nima nobenih finančnih sredstev ali virov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo (vodenje stečajnega postopka kot procesna predpostavka za vložitev odškodninskih zahtevkov po 22. členu ZFPPod), spričo česar je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi (člen 355 ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodni odločbi namreč ni opredelilo do bistvenega vprašanja, ki ga izpostavlja upnikova pritožba, ali so bili stečajni upniki sploh pozvani na plačilo predujma za kritje stroškov stečaja. O tem pravno relevantnem dejstvu tudi v sodnem spisu ni natančnih podatkov, dočim so si stališča upnika (izražena v pritožbi) in dolžnika (izražena v odgovoru na pritožbo) v tej zvezi precej nasprotujoča. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje sicer lahko zaključi stečaj, če ugotovi, da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške stečaja ali da je neznatne vrednosti (2. odst. 99. člena ZPPSL), vendar je dolžno pred tem (če obstaja konkretna podlaga za uveljavljanje zahtevkov na plačilo odškodnine po 19. oz. 20.čl. ZFPPod) zahtevati od upnikov, ki so prijavili terjatev v stečajno maso, plačilo primernega predujma za kritje vseh stroškov izvedbe stečajnega postopka (smiselna uporaba člena 100/2 ZPPSL). Če v takem primeru nobeden od upnikov predujma ne plača, ni več ovire, da se stečajni postopek, ki se vendarle vodi zaradi interesa upnikov, zaključi.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje (če ponovno oceni, da stečajni dolžnik nima relevantnega premoženja) na primeren in transparenten način izvede postopek v zvezi s predujmom za kritje stroškov stečaja ob smiselni uporabi določbe 2. odst. 100. člena ZPPSL, nakar naj (glede na izid tega postopanja) o nadaljnji izvedbi predmetnega stečajnega postopka sprejme pravilno in zakonito odločitev.