VSK sklep I Cp 1306/2005

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i

ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da:

-obstaja za potrebe vodovodnega omrežja, ki ga upravlja Vodovod d.o.o. v korist vsakokratnega upravljalca tega omrežja služnostna pravica napeljave vodovodnega omrežja in dostopa do vodovodnega omrežja in vzdrževanja navedenega omrežja po obstoječi trasi, ki je razvidna in priložene skice, in sicer po parc. št. 1794/4 in 1794/3 ter delu parcele 1794/7 vse k.o. J., vse nepremičnine last E.S.,

-je E.S. dolžna v roku 15 dni izstaviti družbi Vodovod d.o.o. za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe vodovodnega omrežja kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice napeljave vodovodnega omrežja in dostopa do tega omrežja in vzdrževanja vodovodnega omrežja po obstoječi trasi, v breme nepremičnine parc. št. 1794/3, 1794/4 in dela parc. št. 1794/7, vse vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 310 k.o. J., kot služni stvari, da ne bo izvršbe,

-se toženi stranki prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico vpisano v prvi točki izreka sodbe, da ne bo izvršbe,

-je tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki po sodišču odmerjene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 82.774,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do dneva plačila.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo v celoti spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oz. da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter obenem zavrne v celoti stroškovni zahtevek tožene stranke. Navaja, da po določilih 54. člena ZTLR (v zvezi z 266. členom SPZ) zadošča za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem že dvajsetletno dobroverno izvrševanje služnosti. Privolitev lastnikov služeče stvari ni potrebna. Bistveno je, da lastnik služeče stvari služnosti ni nasprotoval v tem 20-letnem obdobju. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik skupaj s svojimi pravnimi predniki izvrševal služnost več kot dvajset let. Napačno pa je ugotovilo, da ni izpolnjen drugi pogoj, to je, da lastnik služeče stvari – toženka ni nasprotovala služnosti. Glede na to, da je bila sporna napeljava po toženkinih parcelah zgrajena že leta 1979, je bila stvarna služnost priposestvovana že z iztekom leta 1999. V tem času toženka še ni bila lastnica služečega zemljišča ampak je bil takrat lastnik njen pravni prednik – brat toženke, ki v 20-letni priposestvovali dobi ni nasprotoval služnosti. Ugotovitev, da brat toženke tam dejansko ni živel, ni pomembna, pomembno je, da je bil v tej dobi lastnik služečega zemljišča in da izvrševanju služnosti ni nasprotoval. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj v času, ki je bil potreben za priposestvovanje, toženka še ni bila lastnica in je ugotovitev sodišča, da toženka do danes ni vedela za služnost, v tem primeru nepomembna. Napačna je tudi ocena sodišča, da glede na dejstvo, da toženka za svojo hišo nikoli ni imela vodovodnega priključka, nima nikakršne povezave s služnostno pravico oz. ne pomeni, da je nasprotovala izvrševanju služnosti. Pri izgradnji vodovodnega omrežja se niso vedno vsi krajani odločali za pridobitev vodovodnega priključka, saj so nekateri posamezniki še vedno imeli vodnjake (tako kot toženka), nekaterim pa je pomenila pridobitev vodovodnega priključka tudi strošek. Celotna vodovodna napeljava v vasi J. se je gradila po takrat veljavnih predpisih in običajih ter je cela vas vedela za izgradnjo vodovodnega omrežja, saj je bila večina vaščanov vključenih v izgradnjo. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje zaradi napačne uporabe materialnega prava, saj ni ugotavljalo ali je toženka oz. njen pravni prednik v 20-letni dobi priposestvovanja, na kakršenkoli način nasprotoval izvrševanju služnosti. Prvostopenjsko sodišče je zgolj ocenjevalo ali je toženka vedela za vodovodno napeljavo ali ne in to v času od leta 2001 dalje, ko je postala lastnica služečih nepremičnin in ko je priposestvovalna doba že potekla.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka sicer nima prav, ko meni, da tožnica v letu 1979, ko je bil vodovod zgrajen do izteka dobe, potrebne za priposestvovanje stvarne služnosti ni bila lastnica spornih nepremičnin. Na podlagi dedovanja je bila namreč v spornem obdobju solastnica z bratom, v letu 2002 pa sta si solastnika to solastnino samo razdelila. Zato je pravilno materialno pravno izhodišče prvostopnega sodišča, da je v tej pravdi ob nespornem poteku priposestvovalne dobe odločilna okoliščina, ali je tožnica za vodovodne cevi v svojih nepremičninah vedela. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da glede na izvedeni dokazni postopek toženka za sporno vodovodno napeljavo do leta 2003 sploh ni vedela in da zato izvrševanju služnosti tudi ni mogla nasprotovati. Hkrati sodišče prve stopnje meni, da mora lastnik služne stvari zaznati izvrševanje sporne služnosti, da se lahko šteje skladno z določbami 1. odstavka 54. člena ZTLR, da izvrševanju služnosti ni nasprotoval, ter da je dokazno breme o tem, da naj bi toženka vedela za sporno vodovodno napeljavo v konkretnem primeru na strani tožeče stranke, ki zatrjuje priposestvovanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka za sporno vodovodno napeljavo do leta 2003 sploh ni vedela, ni prepričljiv. Sodišče prve stopnje je takšno svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedi prič J.C., S.K. in O.Č. Tako je glede izpovedi J.C. ugotovilo, da je le pavšalno izpovedal, da misli, da so v vasi pridobili soglasja lastnikov za nepeljavo vodovodne napeljave preko njihovih zemljišč ter da je ista priča tudi izpovedala, da toženka pri kopanju za sporno vodovodno napeljavo ni sodelovala, glede ostalih dveh prič pa je navedlo, da prav tako nista vedela konkretno izpovedati o sami izgradnji sporne vodovodne napeljave. Vendar pa sodišče prve stopnje izpovedi navedenih prič ni ocenjevalo glede na druge dejanske okoliščine (da so bile sporne cevi speljane po dvorišču tožničine hiše) in v luči potrebne minimalne skrbnosti v pravnem prometu (ki velja tudi za toženko). V razlogih sodbe v zvezi s tem ni ugotavljalo na kakšen način so bila dela v letu 1979 izvedena ter kako pogosto je bila toženka v spornem obdobju na svojih nepremičninah. Navedlo je le, da toženka v spornem obdobju v J. ni živela, prav tako, da tam tudi ni živel njen brat, kar pa samo po sebi še ne privede do zaključka, da nobeden od njiju v J. v vsem navedenem obdobju ni prihajal. Če se npr. izkaže, da je šlo za strojna dela na dvorišču tožničine hiše, tožnica pa je vsaj občasno prihajala do svoje nepremičnine, je zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica za napeljavo cevi ob upoštevanju izpovedi prič ni vedela, malo verjeten. Ker ob sicer pravilnem materialno pravnem izhodišču prvostopno sodišče vseh dejstev ni ugotovilo, je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti v novo odločanje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče po potrebi ponovno zaslišati stranke in priče in ugotoviti vsa zgoraj omenjena dejstva in ob upoštevanju vseh tako ugotovljenih dejstev ponovno odločiti, ali je tožnica za obstoj vodovodne napeljave po svojih parcelah v času priposestvovalne dobe vedela.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.