VSRS Sodba X Ips 780/2005

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odločba US in 45/06 – odločba US) delno zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 12. 5. 2003, s katero je bila njena pritožba zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 30. 7. 1997, izdano v ponovnem postopku pregleda poslovnih knjig za leto 1996, zavrnjena kot neutemeljena. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora plačati davek od prometa proizvodov v znesku 3.680.997,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je upravni odločbi odpravilo glede začetka teka zamudnih obresti in je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila.

2V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da odmera prometnega davka ni zastarala, saj je bila prvostopna odmerna odločba izdana v okviru petletnega zastaralnega roka. Kršitve določb upravnega postopka niso vplivale na zakonitost odločitve. Tožeči stranki sta davčna organa prve in druge stopnje zakonito naložila, da mora doplačati premalo plačan prometni davek od izdanih računov, saj niso bili izpolnjeni pogoji za obračun prometnega davka po znižani davčni stopnji iz 10. člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Ur. l. RS, št. 4/92, 5/92, 14/92, 12/93 - odločba US, 13/93, 71/93, 35/94 - odločba US, 16/96, 18/96-ZDavP, 18/96 in 75/96 – odločba US). Odmera davka od motornega kolesa pa temelji na določbi drugega odstavka 11. člena ZPD, kajti tožeča stranka ga je nabavila po znižani davčni stopnji ter ga je prej kot v dveh letih od nabave uporabljala izven svoje dejavnosti, torej nenamensko.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo, sedaj revizijo, zoper zavrnilni del sodbe iz vseh razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. V obrazložitvi pravnega sredstva navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo brez oprave glavne obravnave, ne da bi bila za to izpolnjeni pogoji, saj je tožeča stranka vložila tožbo tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predmet prodaje po spornih računih je bilo nedvomno poslovna oprema in ni šlo za pisarniško opremo. Izpolnjeni so bili tudi vsi ostali pogoji za uporabo pogojne znižane davčne stopnje, zato je bil dodatni prometni davek tožeči stranki obračunan nezakonito. Motorno kolo je tožeča stranka uporabljala tudi za poslovne potrebe in edini razlog, da ni smela obračunavati amortizacije, je v tem, da za namene dejavnosti ni bilo prevoženih več kot 70 odstotkov kilometrov.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni opravilo glavne obravnave. Čeprav je tožeča stranka v tožbi res uveljavljala tudi tožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, prvostopenjsko sodišče pa ni opravilo glavne obravnave, to še ne pomeni, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. ZUS-1 med revizijskimi razlogi neizvedbe glavne obravnave ne opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zato je moralo Vrhovno sodišče presoditi, ali je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča izvedba glavne obravnave ne bi vplivala na drugačno odločitev, ker je v obravnavanem primeru tožeča stranka napadala zgolj zastaranje odmere prometnega davka in izpolnjevanje pogojev za uporabo znižane davčne stopnje, kar sodi v okvir zmotne uporabe materialnega prava; poleg tega pa še procesne kršitve glede neobrazložitve odločb davčnega organa prve in druge stopnje. V prvem odstavku 59. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči na seji, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, ni sporno. Pavšalnega in neobrazloženega uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tožbi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati kot spornega.

9Za odločitev o tem, ali je bilo blago, dobavljeno na podlagi računov 18/96 in 98/96, takšne narave, da bi tožeča stranka lahko obračunala znižano davčno stopnjo, je odločilno opredeliti pojem obratovalno pohištvo, ki po določbi drugega odstavka 10. člena ZPD sodi med opremo in ga je treba ločiti od pisarniškega pohištva, ki ga določba tretjega odstavka 10. člena ZPD iz opreme izloča. Teh dveh pojmov ZPD in Pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku (Ur. l. RS, št. 6/92, 8/92, 29/92, 39/93, 37/95 - odločba US, 65/95 - odločba US in 5/97 - odločba US, v nadaljevanju Pravilnik) nista izrecno opredelila. Po presoji Vrhovnega sodišča je obratovalno tisto pohištvo, ki je namenjeno za uporabo v proizvodnih obratih, pisarniško pa tisto, ki je namenjeno za uporabo v pisarnah. Pojem obrat ni izrecno opredeljen v ZPD in Pravilniku, vendar pa je iz tretjega odstavka 6. člena ZPD, ki je določal, da se za proizvodno dejavnost šteje tudi opravljanje te dejavnosti v proizvodnih obratih in proizvodnih delovnih enotah, predvidenih v statutu ali drugem aktu neproizvodnih pravnih oseb oziroma dovoljenju za opravljanje dejavnosti pri zasebnikih, ter opravljanje dejavnosti v laboratorijih, poskusnih delavnicah ali obratih za zboljševanje proizvodnje, ki so pri fakultetah, znanstvenoraziskovalnih ali raziskovalno - razvojnih inštitutih ali zavodih, pod pogojem, da vodijo evidenco o nabavi in porabi reprodukcijskega materiala in proizvodov, mogoče ugotoviti, da je obrat prostor, v katerem se v celoti ali vsaj v pretežni meri opravlja neadministrativna dejavnost. To smiselno izhaja tudi iz drugega odstavka 23. člena Pravilnika, ki določa, da so s pisarnami in drugimi upravnimi prostori po tretjem odstavku 10. člena ZPD mišljeni: prostori bank, zavarovalnic, upravnih organov; pisarne in podobni prostori, kjer se opravlja administrativna dejavnost tako v gospodarstvu kot v negospodarstvu. Glede na te ugotovitve je pravilna odločitev upravnih organov in sodišča prve stopnje, da pohištvo za poslovalnice sodi med pisarniško pohištvo, ki se po določbi tretjega odstavka 10. člena ZPD ne uvršča med opremo. Ker je Pravilnik v sedmem odstavku 16. člena določal, da prodajalec ne sme prodati kupcu proizvodov brez obračunanega prometnega davka oziroma z davkom po znižani stopnji, če je po zakonu očitno, da ti proizvodi za takega kupca nimajo narave, da bi jih lahko nabavil brez plačila prometnega davka oziroma s plačilom po znižani davčni stopnji, ne glede na to, da je kupec dal formalno pravilno pisno izjavo, je bil tožeči stranki pravilno odmerjen premalo obračunan in plačan davek od prometa proizvodov, kajti glede na določbe ZPD in Pravilnika je povsem očitno, da pohištvo, ki ga je izdelala tožeča stranka, ne sodi med opremo po ZPD, ne glede na to, da se tudi pisarniško pohištvo uporablja za opravljanje dejavnosti.

10Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene tudi revizijske navedbe glede odmere davka od prometa proizvodov za motorno kolo. Po določbi drugega odstavka 11. člena ZPD mora davčni zavezanec, ki nenamensko uporabi opremo, ki jo je nabavil po znižani davčni stopnji, prej kot v dveh letih po nabavi, plačati razliko med davkom po znižani in davkom po polni davčni stopnji s pripadajočimi obrestmi. Tožeča stranka je v inšpekcijskem postopku navedla, da je motorno kolo uporabljala tudi v zasebne namene. S tem pa je po presoji Vrhovnega sodišča sama priznala nenamensko uporabo opreme, kar pomeni, da ji je bil glede na določbo drugega odstavka 11. člena ZPD utemeljeno odmerjeno plačilo razlike davka od prometa proizvodov. ZPD ne določa, da bi morala nenamenska uporaba preseči določen odstotek, zato po presoji Vrhovnega sodišča (vsaka) nenamenska uporaba opreme povzroči odmero in plačilo razlike davka.

11Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bila revizija tožeče stranke zavrnjena na podlagi 92. člena ZUS-1.