VSRS Sklep X Ips 275/2004

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6. 8. 2002, s katero je bila zavrnjena kot neutemeljena njena pritožba proti odločbi Posebnega davčnega urada z dne 20. 5. 2002. Z njo je bilo v ponovnem postopku odločeno, da se tožničina zahteva za odlog izvršbe po odločbi z dne 31. 3. 2000, oziroma vračilo zaseženih sredstev v zvezi s sklepom o prisilni izterjavi dolga iz denarnih sredstev dolžnika na njegovem računu z dne 18. 5. 2000, zavrne kot neutemeljena. Z omenjenim sklepom o prisilni izterjavi dolga iz denarnih sredstev dolžnika na njegovem računu je bilo ugotovljeno, da je postala odločba Posebnega davčnega urada z dne 31. 3. 2000 ( z njo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo premalo plačanega davka na dodano vrednost za mesec oktober 1999 v znesku 13.780.765,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), prisilno izvršljiva 4. 5. 2000 (prva točka izreka) ter dovoljena izvršba z rubežem sredstev na žiro računu davčnega zavezanca pri Agenciji RS za plačilni promet ter prenosom zarubljenih sredstev na ustrezne vplačilne račune, saj davčna zavezanka ni sama izvršila obveznosti iz omenjene odločbe.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu. Začetega postopka prisilne izterjave po sklepu o prisilni izterjavi dolga iz denarnih sredstev dolžnika na njegovem računu namreč ni mogoče odložiti, ker zato ni izpolnjen zakonski pogoj, določen v drugem odstavku 45. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP), saj pristojni davčni organ prve stopnje ni ocenil, da bi bilo pritožbi zoper omenjeni sklep mogoče ugoditi.

3Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, odpravi odločbo tožene stranke ter toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sklicuje se na odločbo tožene stranke z dne 15. 4. 2002, iz katere naj bi izhajalo, da gre v obravnavanem primeru za zahtevek za povrnitev zarubljenih sredstev. Uveljavlja stroške revizijskega postopka.

4Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5Revizija ni dovoljena.

6S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1 v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka (tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) izkazovati pravni interes oziroma prvovarstveno potrebo, kar pomeni, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogel doseči.

8V obravnavani zadevi gre (glede na podatke sodnega ter upravnih spisov) za odločanje o odložitvi začetega postopka prisilne izterjave v smislu drugega odstavka 45. člena ZDavP. Po navedeni zakonski določbi pritožba ne odloži začetega postopka prisilne izterjave, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. S sklepom o prisilni izterjavi dolga iz denarnih sredstev dolžnika na njegovem računu z dne 18.5.2000, s katerim je bila ugotovljena izvršljivost odločbe Posebnega davčnega urada z dne 31. 3. 2000 (z njo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo premalo plačanega davka na dodano vrednost s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), je bila dovoljena izvršba z rubežem denarnih sredstev dolžnika na njegovem računu, saj tožeča stranka kot davčna zavezanka ni sama izvršila obveznosti iz omenjene odločbe. Ker je ocenil, da pritožbi zoper omenjeni sklep ne bo mogoče ugoditi, je davčni organ prve stopnje zavrnil tožničino zahtevo za odložitev začetega postopka prisilne izterjave. Iz obrazložitve njegove odločbe z dne 20. 5 .2002 o zavrnitvi zahteve za odlog izvršbe pa tudi izhaja, da je bil sklep o prisilni izterjavi dne 24. 5. 2000 pravilno izvršen že preko Agencije RS za plačilni promet. To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da si tožeča stranka tudi v primeru, da bi bilo v tem postopku njeni reviziji ugodeno, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja; sklep o prisilni izterjavi, s katerim je bila dovoljena izvršba z rubežem njenih denarnih sredstev na njenem računu, je bil namreč že izvršen. Odločanje o odlogu začetega postopka prisilne izterjave je zato postalo brezpredmetno. Predmet tega postopka (glede na tožničino vlogo z dne 30. 5. 2000) ni odločanje o vračilu zaseženih sredstev. Če pa bo ugotovljeno, da je tožeča stranka na račun davka plačala več kot je bila dolžna plačati po odločbi z dne 31. 3. 2000, ji bo preveč plačani znesek davka vrnjen ali po uradni dolžnosti ali na njeno zahtevo.

9Revizija po določbi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Zato je glede na navedeno Vrhovno sodišče nedovoljeno revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.

10Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).