VSRS Sodba Kp 1/2009

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.
II. Obtoženec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo K 13/2000 z dne 25.5.2000 spoznalo Š.M. za krivega kaznivega dejanja umora (oškodovanke Z.R.) po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 1. izreka), za katero mu določilo kazen 10 let zapora, kaznivega dejanja poskusa umora (oškodovanec I.R.) po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in drugim odstavkom 16. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 2.a), za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 4 leta zapora, kaznivega dejanja poskusa umora (oškodovanec R.R.) po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in drugim odstavkom 16. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 2.b), za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 4 leta zapora in kaznivega dejanja poskusa umora (oškodovanec V.T.) po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 22. členom KZ (dejanje je opisano po točko 2.c), za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 4 leta zapora; za tem pa mu je po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 20 let zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 22.9.1999 dalje. Oprostilo pa je obtoženca plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 824/2000 z dne 19.10.2000 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sodbo Kp 1/2001 z dne 14.12.2001 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov postopka. S sodbo I Ips 237/2002 z dne 15.4.2004 pa je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti.

2Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku odločanja o ustavni pritožbi obsojenčevega zagovornika z odločbo, opr. št. Up 849/05 z dne 18.10.2007, sodbo Vrhovnega sodišča z dne 15.4.2004, sodbo Vrhovnega sodišča z dne 14.12.2001, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.10.2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 25.5.2000 razveljavilo v delu, ki se nanaša na točko 2.a izreka sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje; v ostalem pa ustavno pritožbo zoper navedene sodbe zavrnilo.

3Okrožno sodišče v Novem mestu je v ponovljenem postopku s sodbo K 11/2008 z dne 21.5.2008 spoznalo Š.M. za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora (oškodovanec I.R.) po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 22. členom KZ ter mu z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 4 leta zapora; za tem pa mu je po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ, upoštevajoč določene kazni 10 let zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 127. člena KZ, 4 leta zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in 4 leta zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, določene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu K 13/2000 z dne 25.5.2000 v zvezi s sodbami Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 824/2000 z dne 19.10.2000 in Vrhovnega sodišča RS Kp 1/20001 z dne 14.12.2001, izreklo enotno kazen 20 let zapora. V izrečeno enotno kazen je obtožencu vštelo pripor od 22.9.1999 dalje in del že prestane kazni. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 950/2008 z dne 7.10.2008 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obtoženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obtoženčev zagovornik dne 22.12.2008 vložil pritožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta na prvi stopnji sodila sodnika, ki bi morala biti izločena iz razlogov po 4. in 6. točki 39. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbo, da bi sodišče moralo ob pravilnem tehtanju dokazov dejanje obtoženca opredeliti kot kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim sredstvom po 137. členu KZ in ne kot poskus umora, ter da je nepravilna odločitev sodišča o uporabi 122. člena KZ. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, ki bi pripomogli k objektivizaciji dogajanja razloga vstopa v hišo, sta sodišči prve in druge stopnje kršili načelo materialne resnice iz 17. člena ZKP in določilo drugega odstavka 299. člena ZKP, ker nista popolno in vsestransko razčistili in dognali resnice ter kršili drugi odstavek 371. člena ZKP, kar je ključno vplivalo na izdajo nepravilne sodbe. Izpodbija tudi odločbo o kazni.

5Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v predlogu, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, dne 26.1.2009, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča druge stopnje. Predlog državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku.

B.1

6Glede na navedbe v pritožbah Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje:

- da je sojenje na tretji stopnji izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP, to je, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali kazen 30 let (v času vložitve pritožbe je bila ta dopustna, če je bila izrečena kazen zapora 20 let) ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1.), če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo (točka 2.) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe, in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3.); če je pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje vložena iz razloga po 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP, sodišče tretje stopnje (Vrhovno sodišče) presoja pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje;

- da po prvem odstavku 395. člena ZKP (ki se skladno z določbo 398. člena ZKP uporablja tudi pred sodiščem tretje stopnje) pritožbeno sodišče presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti,

- da Ustava Republike Slovenije vsakomur zagotavlja pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen Ustave);

- da je eden najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki zagotavljajo pravico do nepristranskega sojenja, v kazenskem postopku institut izločitve sodnika (39. člen ZKP). V 1. do 5. točki 39. člena ZKP so taksativno navedeni izključitveni razlogi. Pri teh razlogih gre za neizpodbojno zakonsko domnevo, da vplivajo na nepristranskost sodnika, zato nasprotno dokazovanje ni dopustno. Domneva pa je izpodbojna, če obstaja odklonitveni razlog, ki je v 6. točki 39. člena ZKP naveden z generalno klavzulo, to je, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti;

- da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi U-I-92/96 z dne 21.3.2002 presodilo, da pri zagotovitvi zahteve po nepristranskem sojenju ni mogoče uporabiti določbe 6. točke 39. člena ZKP, pri kateri je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje dvom v nepristranskost, saj mora obdolžencu tak položaj v kazenskem postopku zagotoviti že zakonodajalec in da je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zadevi ne bo mogel odločati nepristransko;

- da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-149/99 z dne 3.4.2003 (s katero je razveljavilo drugi odstavek 41. člena ZKP) presodilo, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer: odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu nepristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem kazenskem postopku in da mora zakonska ureditev obdolžencu med drugim omogočati, da učinkovito izpodbija domnevo o sodnikovi nepristranskosti s trditvijo in dokazom o obstoju odklonitvenega razloga: ni dovolj, da sodišče v kazenskem postopku ravna in odloča nepristransko, sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbudile dvom o njegovi nepristranskosti (ni dovolj, da se pravično razsodi, temveč mora biti tudi ustvarjen vtis, da se je razsodilo pravično);

- da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi I Ips 160/2007 z dne 10.1.2008, opirajoč se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP (sodba Piersack v. Belgija z dne 1.10.1982, sodba De Cubber v. Belgija z dne 26. 10.1984) in Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba U-I-92/96), presodilo, da je vprašanje nepristranskosti sodišča treba presojati v skladu s kriteriji subjektivnega in zlasti objektivnega testa; ključno merilo, ki ga je v zvezi z objektivnim testom potrebno uporabiti, je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti sodnika v konkretni zadevi, ter je v tem pogledu pomemben tudi vtis, ki si ga o sojenju ustvari obsojenec. Vendar pa ta vtis ni nujno odločilen; odločilno je, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljeni (sodba Hauschildt v. Danska z dne 24.5.1989);

- da mora stranka po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP zahtevati izločitev sodnika, brž ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ko sodnik zve, da je zahtevana njegova izločitev, mora prenehati z vsakim nadaljnjim delom v zadevi; če gre za izločitev iz 6. točke 39. člena ZKP, pa sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati (43. člen ZKP). O zahtevi stranke za izločitev sodnika odloči predsednik sodišča (prvi odstavek 42. člena ZKP), če pa je zahtevana izločitev predsednika sodišča in sodnika, odloči o izločitvi predsednik neposredno višjega sodišča (drugi odstavek 42. člena ZKP). Sklep s katerim se zahteva za izločitev zavrne se lahko izpodbija s posebno pritožbo; če je bil tak sklep izdan po vložitvi obtožbe pa samo v pritožbi zoper sodbo (četrti odstavek 42. člena ZKP). Če je stranka ravnala v nasprotju z določbami drugega do petega odstavka 41. člena ZKP ali če je iz vsebine razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, se zahteva v celoti ali deloma zavrže. Sklep, s katerim se zahtevo zavrže, izda preiskovalni sodnik oziroma sodnik ali senat, ki postopa v zadevi. Pri odločanju lahko sodeluje sodnik ali predsednik sodišča, katerega izločitev se zahteva. Zoper sklep s katerim se zahteva zavrže ni pritožbe (peti odstavek 42. člena ZKP).

B.2

7Zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena z navedbami, da sta na prvi stopnji sodila sodnika (predsednik senata F.K. in sodnik M.F.), ki bi morala biti izločena iz razlogov po 4. in 6. točki 39. člena ZKP. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po pritožnikovem mnenju sodišče druge stopnje, ki je pritožbo zavrnilo, ni upoštevalo standardov nepristranskosti, ki veljajo v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ter je podalo materialno obrazložitev, ki oži postavljene standarde, saj je kot utemeljene razloge po 4. točki sprejelo samo taksativno naštete primere, kar je v povezavi s 6. točko in glede na sodno prakso ESČP ter pomen posameznih procesnih situacij nesprejemljivo. Oba sodnika sta si v prvostopenjski sodbi oblikovala predstavo o obtoženčevi krivdi, ki je bila podana vnaprej vsa leta do sojenja v letu 2008, in je v obdobju 7 let vnaprej oblikovala miselni vzorec in predstavo o načinu izvršitve kaznivega dejanja in krivdi, zato ni bilo mogoče zagotoviti njune objektivne nepristranskosti, zato je po mnenju pritožnika podan razlog iz 4. v povezavi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP za izločitev obeh sodnikov. Miselni vzorec in predstava se je kazala tudi skozi kontakte predsednika senata, ko je v nasprotju z določbami ZKP o razpisu glavne obravnave na lastno iniciativo kontaktiral s strankami v postopku, pričama in oškodovancem ter pisal na veleposlaništvo, ne da bi o tem seznanil obrambo; v komunikaciji s pričami, njunim svojcem in veleposlaništvom pa podajal zasebne podatke in podrobnosti iz pravnomočne kazenske sodbe zoper obtoženca. S temi ravnanji je sodnik (predsednik senata) izkazal svoj odnos do obtoženca in odločenost uspešno odločiti o zadevi samo z obsodilno sodbo, zato iz razloga po 6. toči 39. člena ZKP, zaradi dvoma v njegovo nepristranskost, ne bi smel v zadevi soditi.

8Po določbi 4. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal preiskovana dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. člena ZKP, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. Pri tem izločitvenem razlogu, gre za izključitveni razlog, torej razlog zaradi katerega sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti ter gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen. Po določbi 6. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Ta izločitveni razlog se lahko v pritožbi uveljavlja le kot relativna kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

9Sodišče druge stopnje je pritožbo zagovornika v zvezi z (ne)izločitvijo sodnikov zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje (stran 4 do 6 sodbe sodišča druge stopnje), da je senat sodišča prve stopnje pravilno ocenil, da izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP pri sodnikih F.K. in M.F. ni bil podan, ker med taksativno naštetimi izločitvenimi razlogi iz 4. točke 39. člena ZKP ni izločitvenega razloga, ki ga obramba uveljavljala tudi v pritožbi: da je sodnik sodeloval pri izdaji odločbe, ki je bila kasneje razveljavljena, ter je zato sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zahteva za izločitev sodnikov v tem delu očitno neutemeljena. Zakon in Sodni red določata način dodeljevanja zadev sodnikom; ob (delni) razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se zadeva dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva (163. člen Sodnega reda). Skladno z navedeno določbo je bila konkretna zadeva ob delni razveljavitvi pravnomočne sodbe z odločbo Ustavnega sodišča dodeljena istemu predsedniku senata oziroma sodniku. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so na Ustavo in zakon; so tehnično usposobljeni za obravnavanje določene zadeve. Zgolj odločanje istega (istih) sodnikov v zadevi v ponovljenem postopku videza nepristranskosti sodišča oziroma sodnikov v ponovljenem sojenju ne more okrniti. Tudi obramba v postopku nikoli ni nakazovala, še manj pa zatrjevala, da bi bil sodnik v kakršnem koli razmerju s strankama v zadevi, zaradi česar bi ne bil ohranjen videz objektivne nepristranskosti sodišča (ko je kot kršitev konvencije ESČP ugotovilo v zadevah De Cubberr proti Belgiji in Piersack proti Belgiji, na kateri se v pritožbi sklicuje zagovornik, ko je bil preiskovalni sodnik in sodnik na obravnavi ena in ista oseba; oziroma, ko je bil predsednik sodišča, preden je postal predsednik sodišča, državni tožilec v zadevi v odločanju). Zato tudi po presoji Vrhovega sodišča v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10Glede izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP, ki ga je zagovornikova zahteva za izločitev po presoji sodišča druge stopnje uveljavljala le za predsednika senata sodišča prve stopnje (sodnika F.K.) zaradi vodenja postopka pred pričetkom glavne obravnave (vabljenje oškodovanca in prič), je sodišče druge stopnje zaključilo, da je senat sodišča prve stopnje v petem odstavku 42. člena ZKP imel podlago za oceno, da je zahteva za izločitev sodnika podana z namenom spodkopavanja avtoritete sodišča, kakor tudi z namenom zavlačevanja postopka, ker bi morali priči na novo glavno obravnavo ponovno pripotovati iz tuje države in bi potrebovali dovoljenje za vstop v našo državo in s tem, ko je senat sodišča prve stopnje zavrgel zahtevo za izločitev F.K. iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ni kršil določb ZKP, enako tudi ne z zavrženjem zagovornikove zahteve za izločitev sodnika M.F. iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, saj zagovornikova zahteva za izločitev v tem delu ni navajala nobenih konkretnih razlogov, iz katerih bi lahko izhajal dvom o njuni nepristranskosti.

11Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da postopek in ravnanje predsednika senata v postopku vabljenja oškodovanca in priče na glavno obravnavo 21.5.2008 ni bil takšen, da bi lahko pri povprečnem človeku vzbudil dvom v nepristranskost predsednika senata, ter zato ni podan izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP (sodba sodišča druge stopnje, stran 7 do 9).

12Vsak način delovanja sodnika v kazenskem postopku sam po sebi še ne pomeni, da o obtožbi ni odločalo nepristransko sodišče. O tem je treba presoditi na podlagi okoliščin posameznega primera in upoštevati: vlogo sodnika v zadevi; naravo vprašanj, o katerih sodnik odloča; odsotnost posebnih okoliščin, ki bi vendarle – izjemoma - narekovale bojazen pristranskega odločanja.

13Okrožno sodišče v Novem mestu je odločbo Ustavnega sodišča z dne 18.10.2007 prejelo dne 28.1.2008. Aktivnost predsednika senata, ki je dne 27.3.2008 poslal oškodovancu in priči (oškodovančevi materi) v Srbijo vabilo na glavno obravnavo dne 21.5.2008, s telefonskim klicem na dom oškodovanca dne 16.4.2008 preveril, da je vabilo prejel in da se bo obravnave udeležil, če bo dobil vstopni vizum, o čemer je predsednik senata sestavil uradni zaznamek ter istega dne tudi odredil razpis glavne obravnave za 21.5.2008 (vabilo za glavno obravnavo je bilo obtožencu vročeno 22.4.2008, njegovemu zagovorniku in državnemu tožilcu pa 23.4.2008) ter poslal zaprosilo veleposlaništvu Republike Slovenije v Beograd za izdajo vizuma za prihod oškodovanca in njegove matere na glavno obravnavo 21.5.2008, tudi po presoji Vrhovega sodišča, upoštevaje tudi vsebino sodnikovih pisanj oškodovancu oziroma veleposlaništvu, ni bila takšna, da bi lahko vzbudila dvom v sodnikovo nepristranskost. Obtoženec in zagovornik sta vabili za glavno obravnavo prejela mesec dni pred glavno obravnavo. Z vročitvijo vabil sta bila tudi seznanjena z imenom predsednika senata, šele dva dni pred glavno obravnavo (dne 19.5.2008) je zagovornik s pisno vlogo predlagal izločitev predsednika senata iz razloga 6. točke 39. člena ZKP. S tem, ko je predsednik senata glavno obravnavo razpisal šele po tem, ko se je prepričal, da bosta nanjo pristopili priči, katerih bivališče je v tujini in ki ju je bilo potrebno na glavni obravnavi zaslišati zaradi uveljavitve obtoženčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič (zaradi kršitve točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bila namreč pravnomočna sodba v postopku pred Ustavnim sodiščem delno razveljavljena) in brez katerih glavne obravnave ni bilo mogoče zaključiti, ne da bi bila obtožencu pravica do zaslišanja obremenilnih prič (ponovno) kršena, je tudi po presoji Vrhovega sodišča predsednik senata ravnal skladno z načelom ekonomičnosti vodenja kazenskega postopka, varoval pa tudi obtoženčevo pravico do sojenja v razumnem roku. Zato opisanega ravnanja predsednika senata v pripravah na glavno obravnavo, ki je v skladu z zahtevo iz 15. člena ZKP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja, ni mogoče opredeliti kot ravnanje, ki bi pri vsakem razumnem človeku povzročilo sklepanje, da obtoženec ne bo deležen nepristranskega sojenja.

14Neutemeljeno zagovornik v pritožbi uveljavlja kršitev določbe 122. člena KZ z navedbo, da bi moralo sodišče obtožencu soditi po Kazenskem zakoniku po kraju dogodka (Kazenski zakon Republike Srbije) in zato, ker je zanj milejši.

15Po določbi 122. člena KZ Kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije tudi, če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje (poleg kaznivih dejanja iz 249. člena KZ ter iz 348. do 362. člena KZ), če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije ali če se ji izroči. Obtoženec je državljan Republike Slovenije, ki je očitano mu kaznivo dejanje storil v tujini (Republiki Srbiji). Ker pa je obtoženec neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja (15.9.1999) ozemlje Srbije zapustil in bil dne 22.9.1999 prijet na ozemlju Republike Slovenije, s čimer se je kazenskemu pregonu zaradi storjenega kaznivega dejanja v tuji državi izognil, je sodišče pravilno in skladno z 122. členom KZ uporabilo Kazenski zakonik Republike Slovenije.

16Neutemeljeno zagovornik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve in druge stopnje moralo ob pravilnem tehtanju dokazov po načelu in dubio pro reo zaključiti, da je poškodba oškodovanca posledica sekundarnega odboja dela zidu ter dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim sredstvom po 137. členu KZ.

17Sodišče prve stopnje je opirajoč se na izpovedbi oškodovanca I.R. in (očividke) L.R. na glavni obravnavi dne 21.5.2008, listinske dokumentacije (odpustnice oškodovanca iz bolnice v Šabcu, kjer je bil na zdravljenju od 15.9. do 20.9.1999 zaradi prestrelne rane levega komolca) zaključilo, da je obtoženec kritičnega dne poskusil vzeti življenje oškodovancu, ko je v kuhinji s pištolo najmanj enkrat ustrelil proti oškodovancu, ga s strelom ranil v komolec, dejanja pa ni uspel dokončati, ker je oškodovancu uspelo pobegniti iz hiše. Tem razlogom je ob zavrniti po vsebini enakih pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje, da je obtoženec streljal v oškodovanca in ga s strelom iz pištole zadel v levi komolec, navedbe zagovornika v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, da je izvedenec dr. D. v dopolnitvi mnenja na obravnavi 5.4.2000 dopustil možnost, da je oškodovanec poškodbo komolca lahko dobil na primer z odkruškom zidu po odboju krogle, po presoji Vrhovega sodišča zato ne morejo omajati. Sodišče mora po drugem odstavku 355. člena ZKP vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje narediti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano. Takšna presoja pa tudi po oceni Vrhovega sodišča kaže, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno.

18Zagovornik v pritožbi (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje z opustitvijo izvedbe dokazov – zaslišanjem prič – zidarjev, kriminalista MNP Šabac in komandirja PP Prnjavor, ter vpogledom v spis Občinskega in Okrožnega sodišča v Šabcu, kršili načelo materialne resnice iz 17. člena ZKP in določbo drugega odstavka 299. člena ZKP, kar je ključno vplivalo na izdajo nepravilne sodbe. Zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje s tem v zvezi navaja, da bi šele z izvedbo dokazov, katere je predlagal, dopolnjen postopek pripomogel k objektivizaciji dogajanja okoli vstopa v hišo: ali strelski obračun ali vstop na način, kot izhaja iz obtožbe; oškodovanec I.R. je poškodbo utrpel takoj za pokojno Z., zato povezanosti strelskega obračuna, morebitne ogroženosti in srečanja obtoženca z I., ko se je lovil z M.R., ni mogoče izključiti.

19Na glavni obravnavi dne 21.5.2008 je zagovornik predlagal, da se zaslišijo zidarji L.B., M.M., P.S. kot neprizadete priče o prepiru med M. in Š. ter kriminalist D.P., ki je zbiral obvestila od M. in L., vpogleda naj se sklep Okrožnega sodišča v Šabcu z dne 4.4.2002 o ustavitvi kazenske preiskave zoper obtoženca. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo kot nepotrebno ter svojo odločitev v sodbi tudi obrazložilo (stran 4). Ocenilo je, da spor obtoženca s sorodniki družine R. izhaja že iz opisa dejanja ter dodatno dokazovanje tega dejstva ni potrebno. Glede prič (zidarjev) pa je ocenilo, da glede dejanja na škodo I.R. ne bi mogli ničesar povedati, ker so se nahajali v obtoženčevi hiši in ne v hiši, kjer je obtoženec streljal na oškodovanca. Tem razlogom je v svoji sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ob zavrnitvi zagovornikovih pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje zidarjev in kriminalista, (stran 3 sodbe), ki je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo. Ker je sodišče prve stopnje že v pravnomočni sodbi z dne 25.5.2000 zaključilo, da je obtoženec vsa kazniva dejanja dne 19.5.1999 izvršil po sporu s sorodniki iz družine R., je v ponovljenem postopku pravilno to okoliščino štelo kot dokazano, ne glede na to, da v ponovljenem postopku zaslišani priči o sporu nista vedeli nič povedati. Glede v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlaganih dokazov za zaslišanje komandirja PP Prnjavor in vpogled v spise Občinskega in Okrožnega sodišča v Šabcu, katerih izvedba naj bi po navedbah pritožnika pripomogla k objektivizaciji dogajanja, pa je presodilo, da zagovornik v ponovljenem postopku ni konkretno navedel, kaj naj bi te osebe vedele povedati o samem dogodku in na kakšen način bi to lahko razbremenilo obtoženca.

20Iz načela iskanja resnice, izraženega v 17. členu ZKP, izhaja tako imenovana instrukcijska maksima, po kateri je sodišče upravičeno in dolžno izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog strank. Dejstva, ki morajo biti v postopku ugotovljena po resnici in popolnoma, morajo biti pravno pomembna, torej bistvena za izdajo sodbe v konkretni zadevi. Pomembna pa so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja, kazensko odgovornost storilca ali ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. Ta dejstva pa je po presoji Vrhovega sodišča sodišče tudi ob oceni obtoženčevega zagovora v izpodbijanih sodbah pravilno ugotovilo in skladno z določbo šestega odstavka 364. člena ZKP tudi obrazložilo.

21Zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje glede kazenske sankcije navaja (enako je zagovornik navajal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje), da je izrečena kazen in enotna kazen previsoka. Sodišče pri odmeri kazni in izreku enotne kazni ni dovolj upoštevalo, da je bil očitek obtožencu o najmanj trikratnem strelu proti oškodovancu spremenjen v očitek najmanj enega strela, da sodišče ni dalo potrebne teže namenu obtoženčeve zaposlitve, ki izhaja iz potrdila o hrambi delovne knjižice, ne pomenu družine, ki je z dvema mladoletnima otrokoma prišla v Slovenijo.

22Sodišče prve stopnje je obtožencu za kaznivo dejanje poskusa umora določilo kazen štiri leta zapora, zatem pa mu ob upoštevanju že določenih kazni izreklo enotno kazen dvajset let zapora. Kot obteževalno okoliščino je upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja ter okoliščine dejanja, kot olajševalno okoliščino pa, da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, obtoženčevo neugodno otroštvo ter njegovo skrb za dva mladoletna otroka. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri posamične kazni in izreku enotne kazni pravilno ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Glede na težo dejanja sprememba števila proti oškodovancu izstreljenih strelov in obtoženčev namen zaposlitve po izvršenem kaznivem dejanju v letu 1999 ter družinske razmere, tudi po presoji Vrhovega sodišča nista takšni, da bi lahko vplivali na izrek kazni, ki jo je sodišče obtožencu izreklo z uporabo omilitvenih določil.

C.

23Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, ki jih je zagovornik v pritožbi uveljavljal, niso podane, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, obtožencu pa je za storjeno dejanje določena primerna kazen in tudi izrečena primerna enotna kazen. Zato je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča druge stopnje potrdilo (391. člen v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP).

24Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Čeprav zagovornik s pritožbo ni uspel, je sodišče obtoženca glede na njegove premoženjske razmere oprostilo plačila sodne takse.