UPRS sklep U 2133/2003

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za investicijo Sanacije sistema za preskrbo s pitno vodo v občini A z dne 15. 5. 2003 za zbiranje predlogov za pripravo in izvedbo Programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture varstva okolja iz proračuna Republike Slovenije za obdobje 2004 - 2006. Tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prijavo na javni razpis za pripravo in izvedbo Programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture varstva okolja za obdobje 2004 - 2006 za področje: 4b oskrba s pitno vodo - izgradnja objektov in naprav za črpanje in primarni razvod s ciljem sanacija ali nadomestitve oporečnih vodnih virov za investicijo: sanacija sistema za preskrbo s pitno vodo v občini A. Strokovna komisija za izvedbo postopka javnega razpisa za pripravo in izvedbo Programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture varstva okolja za obdobje 2004 - 2006 je na odpiranju prejetih vlog ugotovila, da tožnikova vloga ni predmet javnega razpisa. V objavi javnega razpisa (Uradni list RS, št. 13/03) je v točki I predmet javnega razpisa v 8. alinei 4. točke določeno, da niso predmet javnega razpisa tiste investicije, za katere investicijska dokumentacija ni izdelana v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja za objekte in naprave javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 115/02). Nadalje tožena stranka še navaja, da je bilo ugotovljeno, da investicijska dokumentacija ni izdelana v skladu z 8. in 10. členom citirane Uredbe, ker ne vsebuje vseh podatkov, ki jih mora investicija vsebovati, in sicer v poglavjih na podlagi 8. člena, in sicer analiza sedanjega stanja z najmanj osnovnimi podatki o obstoječem sistemu in sistemih, v katere je možna vključitev kot na primer po številu prebivalcev in drugih uporabnikih o kvantiteti in kvaliteti pitne ali odpadne vode ali odpadkov, o tehničnih karakteristikah, prav tako ne vsebuje ugotovitve različnih variant, vendar najmanj minimalne variante oziroma variante brez investicije in variante z investicijo in ne vsebuje opredelitve vrste investicije, določitve vrednosti investicije po stalnih cenah (če je možno na podlagi analize že izvedenih investicij) in potrebne investicijske dokumentacije. Na podlagi 10. člena pa ne vsebuje kratkega opisa upoštevanih variant ter izbor optimalne variante in analize obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja s prikazom potreb, ki jih bo zadovoljevala predmetna investicija, z upoštevanjem demografskih napovedi in ocen gospodarskih gibanj.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da predložena investicijska dokumentacija ne vsebuje določenih podatkov in s tem se tožnik ne strinja. V zvezi z investicijskim programom, ki naj ne bi vseboval analize sedanjega stanja tožnik navaja, da so ti podatki vsebovani na 14., 15., 16. in 17. strani predloženega investicijskega programa, kjer je podan opis z analizo vseh bistvenih obstoječih vodnih sistemov, navedene so njihove karakteristike ter tudi število prebivalcev, ki iz teh sistemov uporabljajo pitno vodo. V zvezi z očitkom, da investicijski program ne vsebuje ugotovitve različnih variant pa tožnik navaja, da je na strani 33 podan izračun variante brez investicij in variante z investicijo, hkrati je na strani 6 investicijskega programa v točki D nedvomno navedeno, katero varianto je investitor že v fazi DIIP izbral kot najoptimalnejšo možno rešitev. Prav tako ni upravičen očitek, da investicijski program ne vsebuje opredelitve vrste investicije, določitve vrednosti investicije po stalnih cenah in potrebne investicijske dokumentacije, vendar je te podatke izdelala družba AAA, d.o.o. B v maju 2003 in je tako v poglavju V - tehnično tehnološki del v zadostni meri opredeljena vrsta investicije, v poglavju VII - ocena vlaganj, o stalnih in tekočih cenah pa je tudi podana ocena investicije po stalnih cenah. Tožena stranka tudi očita, da investicijski program ne vsebuje kratkega opisa upoštevanih variant ter izbor optimalne variante, vendar je to vsebovano na strani 6, kjer je določeno, da so bile preučene tri različne variante in kot optimalna varianta je bila izbrana varianta "delna sanacija zajetja M. in povečanje preskrbe iz dveh drugih lokacij ter saniranega vodovoda Š.". Prav tako je naveden očitek, da investicijski program ne vsebuje analize obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja in s prikazom potreb, v zvezi s tem pa je tožnik prepričan, da so glede na značaj investicije v investicijskem programu v zadostni meri opisane ustrezne variante z analizo stanja z vidika potreb, ki jih bo investicija zadovoljevala. Tu gre za podatke na strani 17 investicijskega programa in tako očitek o pomanjkljivosti investicijskega programa ne vzdrži pravne presoje. Tožnik predlaga, da se sklep tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje in mu povrnejo stroški postopka. Tožnik hkrati predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi 69. člena Zakona o upravnem sporu, da se iz sredstev, ki jih ima na razpolago tožena stranka po javnem razpisu za pripravo in izvedbo Programa sofinanciranja in izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture na področju varstva okolja za obdobje 2004 - 2006, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 13/2003, prepove toženi stranki razpolagati z zneskom 120,395.359,00 SIT, kolikor znaša zahtevek tožnika za pridobitev nepovratnih sredstev za izvedbo prijavljene investicije na javni razpis po investicijskem programu Sanacija sistema za preskrbo s pitno vodo v občini A. V obrazložitvi k zahtevi za izdajo začasne odredbe pa tožnik navaja, da postopki pred sodiščem trajajo dlje časa in zato obstaja velika verjetnost nastanka hujše škodljive posledice za tožnika, saj bodo verjetno vsa sredstva iz javnega razpisa pred rešitvijo te zadeve že razdeljena in porabljena. Tožniku bi nastala nenadomestljiva škoda, saj investicije v predvidenem roku ne bi mogel izvesti. Zaradi tega bi bilo ogroženo tudi zdravje velikega števila prebivalcev občine A, saj gre za sanacijo sistema za preskrbo s pitno vodo, ki je oporečna. S tem bi nastale hujše škodljive posledice. Tožnik meni, da je podana velika verjetnost utemeljenosti njegovega zahteva, saj iz vsebine tožbe in investicijskega programa nedvomno izhaja, da je bilo ravnanje in s tem odločitev tožene stranke o zavrženju vloge za prijavo na javni razpis neutemeljeno.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da niso izpolnjeni pogoji za začasno odredbo po 69. členu v povezavi z 2. odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu. Tožniku tudi ne grozi težko popravljiva škoda, ker mu je z Zakonom o izvrševanju proračuna RS za leti 2003 in 2004 zagotovljeno poplačilo v primeru utemeljenosti njegove tožbe. Tožena stranka se pri tem sklicuje na 21. člen citiranega zakona.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Tožnik ni izrecno opredelil pravne podlage pri zahtevi za izdajo začasne odredbe. Iz vsebine izpodbijanega upravnega akta tožene stranke je razvidno, da predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ki določa, da lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožnik mora že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati dejansko možnost nastanka hujših škodljivih posledic. Na strani tožnika je tako dokazno breme, da vsaj verjetno izkaže hujše škodljive posledice, zato mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti in verjetno izkazati vse pogoje za izdajo takšne odredbe.

Tožnik v zahtevi navaja, da bi nastala nenadomestljiva škoda, ker investicije v predvidenem roku ne bi mogel izvesti in tako bi bilo ogroženo zdravje velikega števila prebivalcev občine A, ker gre pri tem za sanacijo sistema za preskrbo s pitno vodo, ki je oporečna. Po presoji sodišča pa v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnik ne navaja nobenih podrobnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi izkazoval verjeten nastanek hujših škodljivih posledic. Tožnik zatrjevano škodo sicer opisuje in navaja, da bi bilo ogroženo zdravje velikega števila prebivalcev občine, vendar v zvezi s tem ne navaja nobene konkretne podrobnosti oziroma okoliščine in tudi ne prilaga nobenega dokaza. Po presoji sodišča bi moral tožnik pri zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti tista dejstva in okoliščine, s katerimi bi dokazoval verjeten nastanek hujših škodljivih posledic in tudi za to ponuditi dokaze, vendar tega tožnik ni storil in ni ponudil dokazov, ki bi morali biti konkretizirani na določene realeno izkazane posledice, ki jih je mogoče materialno ovrednotiti.

Tožnik je zgolj sodeloval na javnem razpisu. Po naravi stvari je izid takega razpisa za vsakega izmed udeležencev negotov in tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel kakšno zagotovilo, da bo izbran in da bodo sredstva njemu dodeljena, ko se je javil na razpis. Po oceni sodišča zato samo sodelovanje pri javnem razpisu za dodelitev sredstev za bodoče obdobje in zavrženje tožnikove vloge ne more predstavljati nastanka hujših škodljivih posledic, ker te niso v ničemer konkretizirane in v zvezi s tem tožnik tudi ne predlaga nobenega dokaza. To velja tudi za zatrjevanje tožnika, da postopki pred sodiščem trajajo dlje časa in da zato obstaja velika verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic za tožnika. Tožnik samo z zatrjevanjem, da postopki pred sodiščem trajajo dlje časa, še ni izkazal verjetnega nastanka hujših škodljivih posledic, ker teh ni z ničemer konkretiziral.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS.