UPRS sklep U 2253/2003

Predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje se ne ugodi.
Tožba se zavrže.

Dne 25. 11. 2003 je tožena stranka Upravnemu sodišču RS odstopila v reševanje predlog za vrnitev v prejšnje stanje, katerega je dne 17. 11. 2003 vložil tožnik zaradi zamude roka za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke, z dne 15. 4. 2002, v predlogu pa hkrati izpodbija tudi odločbo tožene stranke, saj je po njegovem mnenju odškodnina določena prenizko. Sodišče je tožnika z dopisom dne 1. 12. 2003, ki ga je prejel 10. 12. 2003 pozvalo, da v roku osmih dni od prejema dopolni tožbo v skladu z določbo 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tako, da razloži, zakaj toži, ter predlaga, kako in v čem naj se upravni akt odpravi, tožbi pa mora priložiti tudi prepis ali kopijo upravnega akta, hkrati ga je opozorilo na posledice neupoštevanja zahteve sodišča (29. člen ZUS). Tožnik je dne 15. 12. 2003 dopolnil tožbo, ker ni priložil izpodbijanega akta, ga je sodišče pridobilo od tožene stranke. Tožnika je sodišče z dopisom 20. 1. 2004, ki ga je prejel 23. 1. 2004 pozvalo, naj v roku deset dni od prejema poziva verjetno izkaže okoliščine, na katere se v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sklicuje, sicer bo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločalo na podlagi podatkov v spisu. Tožnik je 29. 1. 2004 sodišču odgovoril, da je njegova zdravstvena dokumentacija pri zdravniški komisiji zaradi ugotovitve stopnje invalidnosti, zato je prosil za podaljšanje roka.

Sodišče predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ni ugodilo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje le, če je iz opravičenega vzroka zamudila rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Okoliščine za utemeljitev predloga mora stranka verjetno izkazati ob vložitvi predloga ali v postopku odločanja o njem. V roku za vložitev predloga mora opraviti tudi zamujeno dejanje (3. odstavek 22. člena ZUS). Zakon pojma "opravičen razlog" ni natančneje opredelil. Gre za pravno nedoločen pojem (pravni standard), ki je del materialnopravne podlage sodne odločbe. Presoja, ali je opravičen razlog v danem primeru podan, je zato del materialnopravnega preizkusa. Tožnik v predlogu navaja, da mu svojci, ki so prejeli odločbo, slednje niso pravočasno vročili, zato je zamudil rok. Ker tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni natančno navedel, kdo je namesto njega podpisal povratnico o prejemu odločbe, kdaj mu je bila vročena oziroma kdaj je zanjo izvedel ter kje se je takrat zaradi obolenja nahajal, ga je sodišče pozvalo, naj svoje trditve iz predloga konkretizira in verjetno izkaže. Tožnik pomanjkljivosti ni odpravil, sodišču je le sporočil, da se njegova zdravstvena dokumentacija nahaja pri zdravniški komisiji, zato prosi za podaljšanje roka. Sodišče tožnikove trditve, da je zamudil rok zaradi prepozne vročitve odločbe s strani svojcev, ki je ni z ničemer verjetno izkazal, ni štelo za opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato tudi predložitev zdravstvene dokumentacije, ki se nahaja pri zdravniški komisiji zaradi ugotovitve stopnje invalidnosti tožnika (zaradi česar tožnik predlaga podaljšanje roka), ne bi vplivala na odločitev sodišča. Ker je sodišče ocenilo, da opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje ni podan, predlogu tožnika ni moglo ugoditi.

Sodišče je tožbo zavrglo, ker je bila vložena prepozno.

Iz odločbe, pridobljene pri toženi stranki in priložene povratnice izhaja, da je prejem odločbe podpisal tožnik dne 16. 4. 2002. Izpodbijana odločba vsebuje pravilen pravni pouk, da se tožba lahko vloži v roku 30 dni od njenega prejema pri Upravnem sodišču RS, priporočeno po pošti ali neposredno. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je torej iztekel dne 16. 5. 2002, tožnik pa je tožbo (skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje) vložil šele 17. 11. 2003, torej očitno prepozno. Druga točka 1. odstavka 34. člena ZUS določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prepozno. Ker je tožnik v obravnavanem primeru, kot izhaja iz gornjih navedb, očitno zamudil tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, je sodišče tožbo zavrglo.