UPRS sodba U 2450/2002

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. ... z dne ... kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo št. ... z dne ..., ki jo je izdal Davčni urad A, Izpostava A, s katero je bilo tožeči stranki za leto 2002 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih površin v Pesnici pri Mariboru v skupnem znesku 500.247,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da prvostopna odločba temelji na določilih Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84, 32/85 in 33/89 ter Uradni list RS 44/97, v nadaljevanju: ZSZ) in na določilih Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini B (Medobčinski uradni vestnik št. 2/98, v nadaljevanju: Odlok). Po določbi 58. člena ZSZ se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo, območje, na katerem se plačuje, pa določi občina. Skladno z določbo 61. člena ZSZ nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo med drugim opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je glede na opredelitev v zakonu o stavbnih zemljiščih vrsta obvezne dajatve, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnih zemljišč. Nadomestilo so dolžni plačevati v zakonu navedeni neposredni uporabniki stavbnega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Občinski svet Občine B je dne 28. 1. 1998 sprejel odlok o nadomestilu z uporabo stavbnega zemljišča v občini B, davčni organ pa je na določila Odloka vezan. Tožniku je bilo nadomestilo odmerjeno v skladu z določili Odloka, odločba pa tudi ni v nasprotju z določbami Zakona o javnih cestah in ZSZ. Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju: ZJC), na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik, je za javne ceste, kot kategorijo javnega dobra specialni predpis, ki določa, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Po 4. odstavku 2. člena ZJC pa je na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste in na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu, mogoče pridobiti posebno pravico uporabe. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se ne plačuje za zemljišča, na katerih so objekti, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, torej za zemljišča, na katerih je javna infrastruktura. Po določbi 3. člena ZSZ so infrastruktura objekti in omrežja, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb na področju komunalnega in vodnega gospodarstva, varstva okolja, energetike, prometa in zvez ter drugi objekti, če je tako določeno z zakonom. Po določbi 4. člena ZSZ so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro, na grajenem javnem dobru pa lastninske pravice ni mogoče priposestvovati. Nepremičnina pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega ali državnega pomena z odločbo, ki jo izda občinska uprava ali pristojno ministrstvo. Grajeno javno dobro se vpiše v zemljiško knjigo na podlagi odločbe. V 2. odstavku 13. člena ZJC je določeno, da se za sestavni del ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. Javna cesta, ki jo določa 2. odstavek 13. člena mora biti vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti države oziroma občine. Tožniku je bilo odmerjeno nadomestilo od nepokritih skladišč, parkirišč in delavnic na prostem ter poslovnih prostorov. Nadomestilo je bilo odmerjeno na podlagi odloka za poslovne prostore in za stavbna zemljišča, ki se uporabljajo za dejavnosti ob avtocesti, zato je po presoji tožene stranke prvostopna odločba pravilna.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev materialno pravnih predpisov. Sklicuje se na Uredbo o ustanovitvi Javnega podjetja za vzdrževanje avtocest d.o.o. in na določbo 8. člena ZJC, ki določa, da je vzdrževanje cest obvezna gospodarska javna služba. Neumestno je, da bi država sama sebi plačevala davke, dajatve in nadomestila. Drugi odstavek 13. člena ZJC določa, da se kot sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja cest ali za spremljajoče dejavnosti ob cesti. V skladu z 8. členom ZJC je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba, za razliko od obnovitvenih del, ki se oddajajo na podlagi javnega razpisa.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

ZSZ v 1. členu opredeljuje stavbna zemljišča, javno gospodarsko infrastrukturo in grajeno javno dobro ter pogoje za gospodarjenje z zemljišči. Nadalje v 1. odstavku 3. člena določa, da so javna infrastruktura objekti in omrežja, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb na področju komunalnega in vodnega gospodarstva, varstva okolja, energetike, prometa in zvez ter drugi objekti, če je tako določeno z zakonom. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZSZ so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, javno dobro, skladno z določbo iz 5. člena tega zakona pa tovrstna nepremičnina pridobi status javnega grajenega dobra z odločbo pristojnega organa. V 56. členu ZSZ je določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona med drugim preneha veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84, 33/89 in Uradni list RS 24/93), razen določb prve in tretje alinee 41. člena in določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Tako je poglavje o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki obsega člene od 58 do 63, ostalo v celoti v veljavi in predstavlja podlago za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V 58. členu tega dela ZSZ je določeno, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo. Nadomestilo se plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Pri tem območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina, kar je v obravnavanem primeru storila Občina Pesnica s sprejemom Odloka. Po določbi 62. člena tega dela ZSZ mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice), kar tožnik, kot izhaja iz upravnih spisov, nesporno je. Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika. Ugotovitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da so po določbah ZJC javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste, na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu, pa je mogoče pridobiti posebno pravico uporabe, je tudi po presoji sodišča pravilna. Ker je tožnik izključni uporabnik zemljišča, je zato zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz tega razloga sodišče kot pravno irelevantne zavrača tudi (sicer neizkazane) tožbene trditve, da ima zemljišče, v izključni rabi tožnika, status javnega dobra.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.