UPRS sklep U 415/2004

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog strokovnega sveta Centra za socialno delo A za napredovanje AA, dipl. socialne delavke, v naziv višja svetovalka. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje z ugotovitvijo, da je bilo predlogu za napredovanje priloženo dokazilo o že pridobljenem nazivu samostojna svetovalka, ki je bil kandidatki podeljen dne 1. 7. 2001. Po prvi alinei drugega odstavka 5. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih delavcev na področju socialnega varstva v nazive (Uradni list RS, št. 107/00, 31/00 in 88/01, v nadaljevanju: Pravilnik) pa lahko napreduje strokovni delavec oz. strokovni delavec, ki ima visokošolsko izobrazbo v naziv višji svetovalec, če izpolnjuje tudi pogoj, da je imel najmanj štiri leta naziv samostojni svetovalec. Komisija je na podlagi navedenega ugotovila, da kandidatka ne izpolnjuje navedenega pogoja.

Tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke, ker meni, da je tožena stranka v konkretno navedenih primerih odločala drugače in nekaterim kandidatom podelila naziv višji svetovalec. Predlaga, da se predlogu za napredovanje ugodi oziroma podrejeno odpravi izpodbijani akt in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja ugotovitve iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z v tožbi navedenima primeroma, ki naj bi jih komisija obravnavala drugače navaja, da bodo v primeru, da bodo ugotovili, da je bil z že izdanima odločbama prekršen materialni zakon, začeli postopek razveljavitve po nadzorstveni pravici.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

Odločitev o zavrženju je sodišče sprejelo ob predhodnem preizkusu tožbe, v okviru katerega ugotavlja, ali so izpolnjeni procesni pogoji, ki jih določa zakon. Šele po izpolnitvi procesnih pogojev je mogoče vsebinsko odločati o zahtevku, ki se s tožbo uveljavlja. Po Zakonu o upravnem sporu (ZUS, Uradni list Rs, št. 50/97 in 70/00) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti proti odločitvam in dejanjem upravnih oz. v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon (1.člen ZUS). Po 18. členu ZUS ima položaj tožeče stranke vsak posameznik oz. vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb ali drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Gre torej za pravico do sodnega varstva oz. pravico do meritorne odločitve sodišča, ki pa jo ima le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic. Izkazan mora biti torej pravni interes, ki bi ob morebitnem uspehu tožniku zagotavljal neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Ker tožeča stranka v obravnavani zadevi napada odločitev tožene stranke, ki se nanaša na zavrnitev predloga za napredovanje v naziv višja svetovalka za AA, strokovno delavko zaposleno pri tožeči stranki (odločba št. 15036/04?24 z dne 13. 9. 2004), se s tem po presoji sodišča ne posega v pravice in na zakon oprte neposredne koristi tožeče stranke. Z izpodbijano odločbo je bilo po presoji sodišča poseženo zgolj v na zakon oprte materialne pravice in koristi imenovane strokovne delavke, medtem ko dejstvo, da ima tožeča stranka po Pravilniku možnost in pravico da svojo delavko predlaga v napredovanje, za izkazovanje legitimacije za sprožitev upravnega spora ni dovolj. Iz navedenega razloga je moralo sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS zavreči.