UPRS sklep U 1794/2004

1. Tožba se zavrže. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil) in hkrati odločila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik je vložil tožbo, oddano priporočeno na pošto 10. 9. 2004 in v njej predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, hkrati pa predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Iz vpisnika tukajšnjega sodišča izhaja, da je mladoletni tožnik, ki ga zastopa zakonita zastopnica mati AA po odvetniku BB vložil tožbo proti odločbi tožene stranke št. 1822-07/236-505/2004/1 z dne 17. 6. 2004. Sodišče je s sodbo opr. št. U 1635/2004 z dne 8. 9. 2004 odločilo in tožbo zavrnilo. S sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1245/2004 z dne 10. 11. 2004 pa je bila pritožba tožnika zavrnjena in potrjena sodba opr. št. U 1635/2004.

Sodišče je odvetnika CC opozorilo z dopisom z dne 14. 9. 2004, da že obravnava tožbo tožnika in ga pozvalo, da sporoči ali vztraja pri vloženi tožbi, kar je odvetnik potrdil.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je bilo o isti zadevi v upravnem sporu že pravnomočno odločeno, in sicer s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. U 1635/2004 z dne 8. 9. 2004, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1245/2004 z dne 10. 11. 2004.

K 2. točki izreka:

Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status.