UPRS sodba U 455/2005

1. Tožba se zavrže.
2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožeča stranka je dne 10. 3. 2003 vložila tožbo v upravnem sporu, ker tožena stranka v predpisanem roku ni odločila o njeni pritožbi zoper sklep Davčnega urada A., Izpostave A., št. ... z dne 10. 3. 2003, o prisilni izterjavi dolga iz sredstev dolžnice na njenih računih in ker o pritožbi tudi ni odločila v naknadnem sedemdnevnem roku po pozivu tožnice z dne 31. 1. 2005. Predmet izterjave po izpodbijanem sklepu je znesek 29.422.979,10 SIT po stanju glavnice na dan 10. 3. 2003 in stanju obresti na dan 28. 2. 2003, prisilna izterjava pa se opravi na sredstva tožeče stranke na njenih računih pri B. banki, C. banki in D. banki. Sklep o prisilni izterjavi z obširno obrazložitvijo izpodbija kot nezakonit in, ker je tožena stranka s svojim molkom pritožbo zavrnila, izpodbija iz istih razlogov tudi njeno odločitev. Predlaga, da sodišče sklep o prisilni izterjavi razveljavi, izvršilni postopek ustavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek ter odloči, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki 12.971.658,67 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prejema vsakega posameznega plačila pa do vrnitve, v roku 8 dni po izdaji sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ji pritožba tožeče stranke zoper navedeni sklep o prisilni izterjavi sploh ni bila odstopljena v pristojno reševanje, ker je organ prve stopnje pritožbo rešil v lastni pristojnosti in sicer tako, da je izdal nadomestni sklep št. ... z dne 21. 8. 2003 na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Nadomestni sklep je bil tožeči stranki vročen po 87. členu ZUP dne 11. 9. 2003 na naslov ... ulica št. ..., A. To je naslov, ki ga je tožeča stranka navedla v pritožbi in je po podatkih davčnega registra njeno stalno prebivališče že od leta 2001 dalje. O izdaji navedenega sklepa je bila tožeča stranka še naknadno obveščena s strani organa prve stopnje z dopisom št. ... z dne 17. 2. 2005, ki ji je bil vročen 28. 2. 2005. Nadomestni sklep je bil tožeči stranki pravilno vročen, vendar se nanj ni pritožila. O pritožbi je bilo torej odločeno s strani davčnega organa prve stopnje, kar pomeni, da ni bilo pogojev za odstop pritožbe v reševanje toženi stranki po 245. členu ZUP, to pa nadalje pomeni, da do molka tožene stranke v smislu 26. člena ZUS ni prišlo. Glede na navedeno predlaga zavrnitev tožbe. Odgovoru na tožbo prilaga tudi prvostopni upravni spis.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo in navaja, da ji nadomestni sklep z dne 21. 8. 2003 ni bil nikoli vročen. Tožnica je iz obvestila D. Banke ugotovila, da je predmet prisilne izterjave prvostopni sklep z dne 21. 8. 2003 za 29.150.352,10 SIT, ki je nadomestil sklep z dne 10. 3. 2003 za 29.422.979,10 SIT. Sklep z dne 21. 8. 2003 ji do danes ni bil vročen. Pri tem davčni organ ni upošteval, da je potrebno pisanja vročati na naslov sedeža odvetniške pisarne. Tožnica pa tudi sicer šteje, da nadomestni sklep z dne 21. 8. 2003 ne predstavlja sklepa, s katerim je davčni organ ugodil pritožbi, saj ostaja dejansko znesek nespremenjen, specifikacija terjatev je ista, njeni bančni računi pa so blokirani na podlagi obeh sklepov. Zato šteje, da njena pritožba ni bila ugodno rešena in je zato njena pritožba zoper sklep z dne 10. 3. 2003 v celoti utemeljena, odgovor tožene stranke na vloženo tožbo pa predstavlja sprenevedanje in zavestno povzročanje škode, ki jo tožeča stranka zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke trpi že od 10. 3. 2003. Sodišče naj o zadevi odloči skladno z zakonom. Pri tem naj upošteva odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 3. 2006 o odpravi sklepa Davčnega urada A. št. ... z dne 23. 9. 2003, ki se nanaša na znesek 29.964.303,72 SIT, torej na drugačen znesek obveznosti, kot se izterjuje s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora. Iz obrazložitve je mogoče ugotoviti, da gre za isto terjatev, za isti postopek izterjave s popolnoma neurejeno evidenco davčnega organa. Iz navedene odločbe izhaja, da je pritožba tožeče stranke utemeljena v celoti, pritožba tožnice pa je dejansko pritožba proti odločbi, izdani 10. 3. 2003. Iz same obrazložitve izhaja, da gre za pretežno poplačano obveznost. Izterjava pa je, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča o teku zamudnih obresti, nezakonita. Tožnica opozarja še na ravnanje tožene stranke, ki je pritožbi tožeče stranke proti odločbi o prisilni izterjavi zneska 4.176.562,90 SIT iz naslova glavnice in 978.597,60 SIT iz naslova obračunanih obresti 19. 10. 1999 ugodila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Kljub taki odločitvi prvostopni organ vse do danes ni izdal ustrezne odločbe v ponovljenem postopku, celotni znesek iz naslova glavnice in obresti pa je bil prisilno izterjan. Gre za šikaniranje, s katerim se tožeči stranki zavestno povzroča škoda. - Tožeča stranka zato glede na določbo 37. člena ZUS tožbo razširja na odločbo (prav: sklep) Davčnega urada A., Izpostava A., št. ... z dne 21. 8. 2003, ki tožeči stranki nikoli ni bil vročen, na podlagi katerega pa v zvezi z odločbo (prav: sklepom) z dne 10. 3. 2003 teče postopek prisilne izterjave, ker ta sklep ne pomeni, da je bilo pritožbi tožeče stranke ugodeno. - Ker tožeči stranki iz že navedenih razlogov nastaja nenadomestljiva škoda, predlaga, da sodišče izda naslednjo začasno odredbo: Računa tožnice J.J., ... ulica št. ..., pri C. banki d.d. št. ... in pri D. banki d.d. št. ..., blokirana zaradi prisilne izterjave 29.964.303,72 SIT, se deblokirata in o deblokadi obvestita obe banki.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v postopku priglasilo z vlogo št. ... z dne 14. 3. 2005.

Sodišče je tožbo moralo zavreči.

Po določbi 2. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, v primeru če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh.

V obravnavanem primeru pa iz predloženih upravnih spisov sledi, da procesne predpostavke, ki jih določa zakon, ob vložitvi tožbe niso bile izpolnjene.

Iz spisov namreč sledi, da je Davčni urad A. v zvezi z vloženo pritožbo tožeče stranke, pred vložitvijo tožbe zaradi molka tožene stranke, s sklepom št. ... z dne 21. 8. 2003 nadomestil sklep z dne 10. 3. 2003. Iz spisov sledi, da je bil sklep izdan po dopolnitvi ugotovitvenega postopka, ki se ga je osebno udeležila tudi tožeča stranka, da ji je bil sklep po določbi 87. člena ZUP vročen 11. 9. 2003 in da je bila tožeča stranka o njegovi izdaji, v zvezi z naknadno zahtevo toženi stranki za izdajo odločbe o pritožbi z dne 31. 5. 2005, obveščena z (osebno vročenim) dopisom prvostopnega organa z dne 17. 2. 2005. Pritožba tožeče stranke je po navedenem bila rešena z izdajo nadomestnega sklepa z dne 21. 8. 2003 in s tem pred vložitvijo tožbe. Ker procesne predpostavke iz 2. odstavka 26. člena ob vložitvi tožbe niso bile izpolnjene, razširitev tožbe po določbah 37. členu ZUS ni dopustna. Sodišče dodaja še, da bi ta po določbi 4. odstavka 37. člena v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali pa jo je vložila prepozno, ne bila dopustna tudi v primeru izpolnitve prepisanih procesnih predpostavk, saj je o pritožbi odločil davčni organ prve stopnje.

Odločitev sodišča temelji na določbi 2. in 5. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Na isti podlagi temelji tudi odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi z vloženo tožbo.

Ker je sodišče ugotovilo, da procesne predpostavke za vložitev tožbe niso izpolnjene, vsebinskih tožbenih ugovorov ni presojalo.