UPRS sklep U 416/2004

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kandidatki AA zavrnila predlog za napredovanje v naziv višja svetovalka. Predlog za napredovanje v naziv imenovane kandidatke je podala tožeča stranka, pri kateri je kandidatka zaposlena. Tožena stranka je na podlagi predloženih dokazil ugotovila, da je predlogu za napredovanje v višji naziv predloženo dokazilo o že pridobljenem nazivu samostojna svetovalka, ki je bil kandidatki podeljen dne 1. 1. 2001, skladno z določbo 5. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Ur. l. RS, št. 107/2000; v nadaljevanju: Pravilnik) pa lahko v naziv višji svetovalec napreduje strokovni sodelavec, ki ima visokošolsko izobrazbo, ter izpolnjuje pogoj, da je imel najmanj štiri leta naziv samostojni svetovalec. Ker torej kandidatka ne izpolnjuje prej navedenega pogoja za napredovanje v višji naziv, je tožena stranka predlog zavrnila.

Tožbo zoper odločbo tožene stranke o zavrnitvi predloga za napredovanje v naziv je vložil Center za socialno delo A, ki je podal predlog za napredovanje v naziv za delavko AA. V tožbi navaja, da je tožena stranka v identičnih zadevah odločila drugače in kandidatkama BB iz Centra za socialno delo B in CC iz Centra za socialno delo C priznala naziv višja svetovalka. Ker je komisija različno obravnavala kandidatke z enakimi pogoji za napredovanje, je s tem kršila pravico do enakosti pred zakonom. Predlaga, da sodišče njenemu predlogu za napredovanje v naziv za kandidatko AA ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da kandidatka ne izpolnjuje pogoja 1. alinee drugega odstavka 5. člena Pravilnika. Prav tako je v vseh podobnih primerih komisija za podelitev nazivov oblikovala predloge na enak način in ni kršila načela enakosti pred zakonom. Kolikor pa bo naknadno ugotovljeno, da je bil z izdano odločbo prekršen materialni zakon, bodo začeli postopek razveljavitve po nadzorstveni pravici.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00; v nadaljevanju: ZUS) v 4. členu določa, da je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ali da upravni akt ni bil izdan in mu ni bil vročen v predpisanem roku. Upravni akt torej lahko izpodbija le tisti, ki lahko izkaže, da je z izdanim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Ker je pravna korist neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist, so pri izkazovanju pravnega interesa pravno relevantne le tiste pravice ali pravne koristi, ki so neposredno oprte na predpis.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje v naziv višja svetovalka za kandidatko AA, dipl. socialno delavko, ki je zaposlena pri tožeči stranki. Napredovanje v nazive zaposlenih na področju socialnega varstva ureja Pravilnik, ki določa pogoje za napredovanje v nazive in postopek. Po določbi 17. člena Pravilnika lahko predlog pri komisiji za podelitev nazivov vloži tudi strokovni vodja ali direktor delodajalca ter strokovni svet delodajalca. Vendar se v teh postopkih odloča izključno le o pravicah strokovnih delavcev v zvezi z njihovim napredovanjem v nazive. V obravnavanem primeru se tako v postopku ni odločalo o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke, niti ni le-ta na podlagi okoliščine, da je podala predlog za napredovanje kandidatke v naziv, pridobila statusa stranke v postopku. Takšen status ima le delavec, o katerega pravicah se odloča v konkretnem postopku, ne pa tudi njegov delodajalec. Zaradi navedenega tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper odločitev tožene stranke, zato je sodišče njeno tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.