UPRS sklep U 1705/2004

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožeča stranka je 14. 9. 2004 vložila tožbo, ker tožena stranka ni odločila o njeni pritožbi zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 30. 4. 2003, s katero se tožeči stranki nalaga v plačilo posebna akontacija davka od dobička za leto 2000, davek od dobička pravnih oseb za leto 2000, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, zamudne obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička za leto 2001, obračunane od zapadlosti akontacij do 31. 3. 2002, davek od dobička pravnih oseb za leto 2001 z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in zamudne obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 2002, obračunane od zapadlosti akontacij do 31. 3. 2003.

Po odločitvi o pritožbi tožbo razširja na zavrnilni del odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 8. 2006, s katero je tožena stranka pritožbi delno ugodila, prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v točkah I/1, 2 in 4 spremenila skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 tako, da se zamudne obresti obračunajo in plačajo za čas od izvršljivosti odločbe do plačila, ukrepa pod točkama I/3 in I/5 pa na isti podlagi odpravila v celoti, v ostalem pa pritožbo zavrnila. Dne 4. 12. 2006 je tožeča stranka pri tem sodišču vložila predlog za odlog izvršitve odločbe, s sklicevanjem na določbo 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Po obvestilu tožeče stranke, da je pri vložitvi predloga prišlo do pomote, je sodišče predlog odstopilo v reševanje Davčnemu uradu A. Ker je s 1. 1. 2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ki v prehodni določbi 105. člena med drugim določa, da se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na začasno odredbo, je Davčni urad A. predlog, ker o njem še ni bilo odločeno, odstopil v reševanje sodišču, skupaj z dopolnitvijo predloga, ki jo je na poziv organa vložila tožeča stranka.

Predlog za izdajo začasne odredbe tožeča stranka utemeljuje z verjetno izkazano utemeljenostjo tožbe. Z izvršitvijo akta bi ji nastala škoda, saj se ji z njim nalaga davek, za katerega je jasno, da ga skladno z mednarodnim sporazumom, sklenjenim s Kraljevino Nizozemsko, ni dolžna plačati, ni pa jasno, ali bo lahko uveljavljala vračilo razlike med naloženo 15% davčno stopnjo in skladno s sporazumom plačano 5% davčno stopnjo. Meni, da je davčne prepise uporabila pravilno in da je pravilno ugotovila svoj davčni dolg. Zato se boji, da bi lahko v primeru plačila naložene obveznosti izgubila pravico do vračila razlike med 15 % in 5% davčno stopnjo, s čemer bi ji nedvomno nastala velika nepopravljiva škoda. Zato je na Ministrstvo za finance naslovila poziv za izdajo uradnega pojasnila oziroma zagotovila, da bo vračilo navedene razlike lahko uveljavljala. V dopolnitvi predloga dodaja še, da gre za zadevo, ki je vsebinsko nejasna in ustvarja za davčnega zavezanca nepotrebno dodatno davčno breme. Pojasnila Ministrstva za finance ni prejela, kar dokazuje nejasnost zadeve. Zato dolga ne želi poravnati, ker bi v primeru, če bi se izkazalo, da je ravnala pravilno, ne imela pravne podlage za vračilo preveč plačanega davka in bi tako bila prisiljena plačati nekaj, česar glede na veljavne predpise ni dolžna plačati. Opozarja še na napačen izračun zamudnih obresti v obvestilu o neplačanem davku. Na navedeni podlagi predlaga odložitev izvršitve izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve sodišča.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ki se po določbi 105. člena istega zakona uporablja v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, odloži sodišče na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Glede na opisano zakonsko ureditev je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. V obravnavanem primeru tožnik težko popravljive škode, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, ni (verjetno) izkazal. Z izdajo začasne odredbe se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi. Kolikor se bo v postopku izkazalo, da je izpodbijani akt nezakonit (da je tožnik ravnal pravilno), pa ni dvoma o obstoju pravne podlage za vračilo zatrjevano preplačanega davka po določbah Zakona o davčnem postopku.

Po presoji sodišča je v primerih davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec s tem, ko je v 20. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01) predpisal, da pritožba zoper odločbo prve stopnje ne zadrži izvršitve odločbe. To pomeni, da odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja.

Ker pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, je sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.