UPRS sodba in sklep U 2393/2007

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določila 3(2) člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L 50/8, z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba) in 40.a člena Zakona o azilu, odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za azil, saj bo imenovani predan Republiki Poljski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za azil. Tožena stranka se sklicuje na določili 3. člena, 9(2) člena Dublinske uredbe in pravi, da je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije ob vložitvi tožnikove prošnje za pridobilo podatek, da je v Republiko Poljsko vstopil z veljavno vizo. Glede na pridobljeni podatek je pristojni organ Republike Slovenije Republiki Poljski dne 24. 10. 2007, v skladu z 9(a) členom Dublinske uredbe, posredoval prošnjo (v obliki standardnega obrazca) za določitev države članice, pristojne za obravnavanje prošnje za azil. Pristojni organ je dne 30. 10. 2007 od pristojnega poljskega organa prejel dopis št. ..., iz katerega izhaja, da je Poljska v skladu z 9(2) členom Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za azil in za njegov sprejem. Tožena stranka še navaja, da se je Ministrstvo za notranje zadeve v skladu z določilom 19(3) člena Dublinske uredbe s pristojnim organom dogovorilo o sprejemu tožnika. Če prosilec za azil pristojnim organom Republike Poljske ne bo predan v roku, določenem 19(4) členu, bo prošnjo za azil obravnavala Republika Slovenija.

V tožbi tožnik pravi, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države in da se ima pravico kadarkoli premisliti, v kateri državi bo zaprosil za azil, pri tem pa poudarja, da nikoli in nikdar ni bil na Poljskem, saj je Slovenija njegova prva država, ki jo je obiskal, po tem, ko je zapustil svojo matično državo. Ta dejstva bo tožnik lahko potrdil pred sodiščem in predlaga, da ga le-ta zasliši. Predlaga razveljavitev sklepa in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bil tožniku ob nastanitvi v Azilni dom, s strani policije predložen dokument št. ... - ilegalni prehod državne meje, dokument ... - ilegalni prehod - dopolnilo depeše in zapisnik o predaji, prevzemu oseb na državni meji iz katerega je razvidno, da je imenovani ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Poljske preko Republike Madžarske. Navaja tudi, da je tožnik pri podaji prošnje za azil izjavil, da je v Republiko Slovenijo pripotoval iz Republike Poljske.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in navaja, da je bil tožnik prisiljen pobegniti iz matične države in ponavlja navedbe iz tožbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi ni bistveno, ali je tožnik v Slovenijo pripotoval iz Poljske ali ne, ker določilo 9(2) člena Dublinske uredbe te situacije ne ureja, ampak je bistveno, ali je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik poseduje veljavni vizum, in če je tista država, ki je vizum izdala, sprejela odgovornost za sprejem tožnika in obravnavo njegove prošnje za azil. Med strankama ni sporno oziroma tožnik v tožbi dejstva, da je Poljska sprejela odgovornost po Dublinski uredbi, ne prereka. Zato dejstvo, da v spisu ni prevoda akta, s katerim je pristojni organ Poljske sprejel odgovornost po Dublinski uredbi, v konkretnem primeru ne more vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče pa je moralo preizkusiti tudi, ali je tožena stranka pravilno štela, da tožnik poseduje veljavni vizum. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka res ob vložitvi prošnje za azil pridobila podatek, da je tožnik v Republiko Poljsko vstopil z veljavno vizo, kajti v prošnji za azil je tožnik navedel, da je "v Turčijo prišel z vizo in da je bila tudi viza za Poljsko prava." Vprašanje v zvezi z razlago Dublinske uredbe pa je, kako je treba razlagati pojem "posedovanje" vize, kajti tožnik, ko je prišel v Slovenijo, po podatkih, ki jih je tožena stranka dobila ob podaji prošnje za azil, ni več posedoval potnega lista, ker mu ga je vzel posrednik pri prevozu na Poljskem. Pojem "posedovanje" po presoji sodišča brez dvoma ne pomeni tega, da mora prosilec za azil vizo dejansko posedovati, tako da ima ustrezno listino pri sebi, kajti v tem primeru bi prosilec za azil že z zavrženjem oziroma fizičnim uničenjem vize preprečil uresničevanje določila 9(2) člena Dublinske uredbe. Namen predmetne določbe v kontekstu cilja celotne Dublinske uredbe, ki je glavna metoda interpretacije predpisa EU (sodba Sodišča Evropske skupnosti v zadevi 283/81 z dne 6. 10. 1982, Cilfit, odst. 20), jasno torej govori za takšno interpretacijo. Poleg tega pa je sodišče pri tej interpretaciji, skladno s standardom Sodišča evropske skupnosti (SES) v zvezi z avtonomijo interpretiranja sekundarnega pravnega vira s strani nacionalnih sodišč, upoštevalo več jezikovnih različic Dublinske uredbe (sodbi Sodišča Evropske skupnosti v zadevah 283/81 z dne 6. 10. 1982, Cilfit, odst. 18 in C-257/00 z dne 9. 1. 2003, Givane, odst. 37). Angleška različica Dublinske uredbe, ki pravi, /.../"where the asylum seeker is in possession /.../", se terminološko ujema s slovensko različico besedila. Francoska različica Dublinske uredbe pa pravi, /.../" si le demandeur est titulaire d'un visa" /.../, kar pa pomeni, da prosilec ima izdano veljavno vizo in enako velja tudi za italijansko različico, ki se povsem ujema s francosko različico (/.../ "se il richiedente asilo e titolare di un visto" /.../). Sodišče je štelo, da je razumno pričakovati, da bi to določilo na enak način interpretirala vsaka država članica EU, ki jo veže Dublinska uredba (sodbi Sodišča Evropske skupnosti v zadevah 283/81 z dne 6. 10. 1982, Cilfit, odst. 16 in C-495/03 z dne 15. 9. 2005, odst. 39 in 45). To pomeni, da prosilec za azil vizo poseduje v smislu 9(2) člena Dublinske uredbe tudi, če pristojni organ na podlagi komunikacije z drugo državo članico Evropske unije, ki jo veže Dublinska uredba, ugotovi, da je bila prosilcu za azil izdana veljavna viza v drugi državi članici, četudi listine z vizo prosilec nima dejansko pri sebi. Ta okoliščina je v predmetni zadevi izkazana, tožnik ji ne oporeka in zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ne drži namreč tožbeni argument, da si tožnik lahko izbere, v kateri državi bo zaprosil za azil, če steče postopek po 9. členu Dublinske uredbe iz razloga, ker je prosilcu za azil bila izdana viza v eni od držav članic Evropske unije, ki jo veže Dublinska uredba. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavke 39. člena ZAzil). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je tožnikov predlog za zaslišanje pavšalen, to pomeni, da ni z ničemer tehtno utemeljen v smeri, kako bi lahko to dokazno sredstvo vplivalo na odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je v drugi točki izreka, ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve), glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.