UPRS sodba U 1939/2007

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil: v 1. točki izreka: da se v korist Republike Slovenije dovoli razlastitev nepremičnin (zemljišč) parc. št. 1914/25 k. o. A., njiva v izmeri 79 m2, in parc. št. 2513/5 k. o. A., njiva v izmeri 186 m2, vpisanih v vl. št. 1578 k. o. A., pri kateri je vknjižena lastninska pravica za A.A. in B.B. - tožnika, za vsakega do 1/2; v 2. točki izreka: da je razlastitveni upravičenec dolžan začeti z gradnjo ceste, zaradi katere je bila razlastitev predlagana, do konca leta 2008; če razlastitveni upravičenec v navedenem roku ne zagotovi začetka gradnje, lahko razlastitveni zavezanec zahteva vrnitev nepremičnine; v 3. točki izreka: da razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah z vročitvijo te odločbe; v 4. točki izreka: da se po vročitve te odločbe v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v B. zaznamuje izbris sklepa o začetku razlastitvenega postopka pri razlaščenih nepremičninah in vknjiži lastninska pravica pri tej nepremičnini na Republiko Slovenijo; v 5. točki izreka: da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti; v 6. točki izreka: da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je predlagateljica Republika Slovenija dne 5. 12. 2003 vložila zahtevo za razlastitev dela zemljišča parc. št. 1914/11 k. o. A., v izmeri 74 m2 in dela zemljišča parc. št. 2513/3 k. o. A., v izmeri 192 m2, zaradi izgradnje ceste na relaciji obvoznice C., ki bo potekala po predmetnih zemljiščih, pri katerih je vknjižena lastninska pravica za A.A. in B.B. - tožnika, za vsakega do 1/2. Zahtevi za razlastitev so bila priložena ustrezna dokazila. Predlagan je bil nujni razlastitveni postopek, kar je v razlastitvenem elaboratu tudi dodatno obrazloženo in utemeljeno. Upravni organ je na podlagi 104. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002, 8/2003-pop. in 58/2003) odločil, da se konkretni razlastitveni postopek obravnava kot nujni postopek, ker gre za razlastitev zaradi izgradnje ceste, ki terja hitro pridobitev nepremičnin. Upravni organ je zato o zadevi odločal prednostno, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži prenosa lastninske pravice. Upravni organ je izdal odločbo, št. ... z dne 23. 2. 2004, o začetku razlastitvenega postopka in dne 29. 3. 2004 sklep o popravi pomote s popravo pravilne navedbe datuma vložitve zahteve za razlastitev. Pritožbo tožnikov zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo ..., tožbo tožnikov zoper navedeno odločbo Ministrstva ... pa Upravno sodišče s sodbo opr. št. U 931/2004. Upravni organ prve stopnje je z odločbo, št. ... z dne 14. 1. 2005, dovolil izvedbo postopka parcelacije zemljišč, ki so predmet razlastitvenega postopka, s sklepom z dne 31. 1. 2005 pa popravil pomoto v navedeni odločbi s popravo pravilne navedbe datuma vložitve zahteve za razlastitev. Pritožbo tožnikov zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo ..., tožbo tožnikov zoper navedeno odločbo Ministrstva ... pa Upravno sodišče s sodbo opr. št. U 777/2005. Upravni organ je ugotovil, da je razlastitveni upravičenec priložil zahtevi za razlastitev vse potrebne dokumente skladno z 98. členom ZUreP-1. Iz odločbe Območne geodetske uprave B. št. ... z dne 8. 8. 2005 o parcelaciji parc. št. 1914/11 in 2513/3 k. o. A. izhaja, da so iz navedenih zemljišč nastale štiri parcele in sicer: parc. št. 1914/24 in 1914/25 ter 2513/4 in 2513/5 k. o. A. ter da sta predmet razlastitvenega postopka parc. št. 1914/25 in 2513/5 k. o. A.. Upravni organ je v zadevi opravil ustno obravnavo, razlastitvena zavezanca - tožnika pa sta predlagala, da se razlastitveni postopek prekine do odločitve Vrhovnega sodišča, ker je zoper v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča vložena pritožba, o kateri še ni odločeno. Upravni organ navedeni zahtevi tožnikov ni ugodil. Glede ugovora tožnikov, da zahteva za razlastitev ni bila podana v zakonitem roku, je bilo tožnikoma pojasnjeno, da je bila zahteva vložena pri upravnem organu 5. 12. 2003, Odlok o lokacijskem načrtu za obvoznico C. pa je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 10. 11. 1999, z rokom uveljavitve 8 dni od dneva objave, na podlagi prehodnih določb ZUreP-1 pa prenehajo veljati prostorski akti občin z dnem uveljavitve prostorskega reda občin, zato upravni organ ugotavlja, da je bil zahtevek vložen pravočasno, kar izhaja tudi iz odločitev vseh organov. Upravni organ je po opravljenem ugotovitvenem postopku zaključil, da je javna korist predmetne razlastitve na podlagi 93. člena ZUreP-1 izkazana z Odlokom o lokacijskem načrtu obvoznice C. (Uradni list RS, št. 91/1999), saj gre za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, ki je opredeljena v občinskem lokacijskem načrtu. S tem je izpolnjen pogoj iz 92. člena ZUreP-1, skladno z določili 102. člena ZUreP-1 pa mora upravni organ z odločbo o razlastitvi določiti tudi roke, v katerih je razlastitveni upravičenec dolžan pričeti z gradnjo. Ker gre za nujni postopek, ki terja hitro pridobitev nepremičnin, skladno s 104. členom ZUreP-1 pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitev prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti. Upravni organ zaključuje, da je bila zahteva razlastitvene upravičenke za razlastitev nepremičnin, ki so predmet tega postopka, vložena v smislu 95. člena ZUreP-1 pravočasno, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 931/2004 z dne 20. 1. 2005, iz katere izhaja, da je rok za vložitev zahteve pričel teči z uveljavitvijo ZUreP-1 in da do vložitve zahteve še ni potekel. Pritožbo tožnikov zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo ... z odločbo, št. ... z dne 20. 8. 2007.

Tožnika se s tako odločitvijo upravnega organa ne strinjata in v tožbi uveljavljata tožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe ter neuporabe materialnega zakona. Zatrjujeta, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji glede zakonitega časovnega roka kot bistvenega pogoja, da se uvede postopek razlastitve nepremičnin tožnikov. Zahteva za razlastitev tožnikovih nepremičnin je bila vložena 5. 12. 2003. Iz Odloka o lokacijskem načrtu obvoznice C., št. ... z dne 30. 9. 1999, ki je bil objavljen v Uradnem listu 10. 11. 1999, izhaja, da je začel veljati 18. 11. 1999. ZUreP-1 pa v 2. odstavku 95. člena zavezuje razlastitvenega upravičenca, da mora vložiti zahtevo za razlastitev nepremičnin najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev nepremičnin. Zakoniti časovni rok za vložitev zahteve za razlastitev nepremičnin je tako potekel 18. 11. 2003, vlagatelj zahteve za razlastitev je zahtevo tako vložil 16 dni po izteku 4 letnega zakonitega časovnega roka, določenega v 2. odstavku 95. člena ZUreP-1 od uveljavitve prostorskega akta iz 93. člena ZUreP-1. Tožnika zato navajata, da je razlastitveni upravičenec zamudil materialni zakonsko predpisani rok za vložitev zahteve za uvedbo razlastitvenega postopka. Pri tem se sklicujeta na določila Ustave Republike Slovenije in sicer: 69. člen, ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji pod pogoji, ki jih določa zakon; 1. odstavek 153. člena, ki določa, da morajo biti splošni akti v skladu z ustavo ter 4. odstavek 153. člena, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Tožnika predlagata: da sodišče v zadevi opravi glavno obravnavo; ugotovi, ali je izpodbijana odločba zakonita; ugotovi dejanja tožene stranke, s katerimi le-ta posega v ustavno pravico tožnikov; izvede vse v tožbi predložene dokaze; zasliši tožnika; ugotovi, da je bilo v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je bil narejen napačen sklep o dejanskem stanju ter da odpravi izpodbijano odločbo. Tožnika predlagata, da sodišče o navedeni tožbi odloča šele po tem, ko bo odločeno o tožbi v zvezi s predhodno izdano odločbo, ki se nanaša na dovolitev postopka parcelacije. Tožnika predlagata, da sodišče v navedeni zadevi odloči s sodbo, s katero ugotovi, da gre v konkretnem primeru za nezakonito razlastitev nepremičnin v lasti tožnikov, zaradi česar naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter hkrati odloči, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Prizadeta stranka v tem postopku Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek B., na tožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je upravni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo dovolil razlastitev nepremičnin (zemljišč) parc. št. 1914/25, njiva, v izmeri 79 m2 in parc. št. 2513/5, njiva, v izmeri 186 m2, vpisanih v vl. št. 1578 k. o. A., ki sta v lasti tožnikov. Upravni organ je v zadevi odločil na podlagi 102. člena in 104. člena ZUreP-1. Na podlagi 104. člena ZUreP-1 gre v zadevi za nujni postopek, zaradi katerega je odločba izvršljiva pred pravnomočnostjo.

Sodišče ocenjuje odločitev upravnega organa prve stopnje kot pravilno, pri čemer se sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedel upravni organ (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja:

Tožnika predmetno odločbo o dovolitvi razlastitve izpodbijata, ker menita, da je nezakonita iz razloga, ker naj bi razlastitveni upravičenec vložil zahtevo za razlastitev po poteku zakonskega roka, ki ga določa 95. člena ZUreP-1.

Iz 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 izhaja, da mora razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi prostorskega akta iz tretjega odstavka 93. člena tega zakona, ki je podlaga za razlastitev.

V predmetni zadevi ni sporno, da je prostorski akt iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, kot podlaga, iz katere izhaja javna korist za razlastitev predmetnih nepremičnin, Odlok o lokacijskem načrtu obvoznice C., ki je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 10. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 91/99), ki je začel veljati osmi dan po objavi (18. 11. 1999). Sporno pa je, ali je razlastitvena upravičenka, ki je zahtevo za razlastitev predmetnih nepremičnin pri upravnem organu vložila 5. 12. 2003, navedeno zahtevo vložila v zakonskem štiri letnem roku, kot ga določa 95. člen ZUreP-1.

Sodišče ugotavlja, da tožbeni ugovori tožnikov, da zahteva za razlastitev ni bila vložena v zakonskem roku, kot ga določa 95. člen ZUureP-1, niso utemeljeni.

Iz upravnih spisov v predmetni zadevi je razvidno, da je upravni organ prve stopnje - Upravna enota B. z odločbo, št. ... z dne 23. 2. 2004, odločil, da se začne predmetni razlastitveni postopek, pritožbo tožnikov zoper navedeno odločbo pa je zavrnilo Ministrstvo ...z odločbo, št. ... z dne 25. 3. 2004. Slednja je bila presojana v upravnem sporu, Upravno sodišče RS je s sodbo, opr. št. U 931/2004-19 z dne 20. 1. 2005, tožbo tožnikov zavrnilo. V navedenem postopku - o uvedbi postopka razlastitve je bil tožbeni ugovor tožnikov, da naj bi razlastitveni upravičenec predlog za razlastitev vložil prepozno, že presojan. Iz navedene sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je sodišče v zadevi presodilo, da je v takih primerih, kot je tudi navedena zadeva, začel teči rok za vložitev zahteve za razlastitev (2. odstavek 95. člena ZUreP-1) od uveljavitve zakona, ne pa od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta. Pritožbo tožnikov zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča RS je zavrnilo Vrhovno sodišče s sodbo, opr. št. I Up 306/2005 z dne 12. 7. 2007.

Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da mora v skladu z določbo 95. člena ZUreP-1 razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi prostorskega izvedbenega akta iz 93. člena tega zakona. Presodilo pa je, da navedene določbe ni mogoče uporabiti na način, kot to zatrjujeta tožnika, ki menita, da je štiri letni rok od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta potekel, s tem pa tudi rok za vložitev zahteve za razlastitev. Lokacijski načrt (Uradni list RS, št. 91/99) je bil res sprejet 30. 9. 1999 in uveljavljen v mesecu novembru 1999. Vendar ZUreP-1 v prehodnih določbah nikjer ne določa, kako je treba postopati v primerih, ko je bil prostorski izvedbeni akt, ki je hkrati tudi podlaga za ugotovitev javnega interesa za gradnjo gospodarske infrastrukture (93. člen ZUreP-1), sprejet pred uveljavitvijo navedenega zakona, navedeni akti pa tudi niso bili razveljavljeni. Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), ki je bil podlaga za razlastitev v času, ko je bil uveljavljen lokacijski načrt, ni vezal vložitve zahteve za razlastitev na rok uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, kot to velja za sedanjo ureditev po določbi 2. odstavka 95. člena ZUreP-1. Toda to še ne pomeni, da bi bilo potrebno zahtevo razlastitvenega upravičenca zavrniti, ker je razlastitev predlagal prepozno. Ob navedenem pravnem in dejanskem stanju je tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedeno določbo možno razlagati le tako, da je rok za vložitev zahteve za razlastitev (2. odstavek 95. člena ZUreP-1) začel teči od uveljavitve zakona, ne pa od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta.

Tožnika izpodbijano odločbo o dovolitvi razlastitve torej izpodbijata iz razloga, ki sta ga neuspešno uveljavljala že v postopku uvedbe razlastitve, ker menita, da razlastitvena upravičenka zahteve za razlastitev predmetnih nepremičnin ni podala v zakonskem roku, kar je pogoj za uvedbo postopka razlastitve. Kot povedano, je o uvedbi postopka razlastitve pravnomočno odločeno, in v okviru tega postopka že presojan ugovor tožnikov glede navedenega roka, zaradi česar tožnika v tem postopku (druga faza postopka - dovolitev razlastitve), tega ugovora ne moreta več uspešno uveljavljati. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnikov na napačno uporabo zakona (ZUreP-1), kot tudi na določila Ustave.

V zvezi s predlogom tožnikov, da naj sodišče v zadevi s predmetno odločitvijo počaka do odločitve glede parcelacije predmetnih zemljišč, ki je bila predhodno izvedena, in ki sta jo tožnika prav tako izpodbijala s tožbo, pa sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. U 777/2005-23 z dne z dne 19. 12. 2006, tožbo tožnikov zoper odločbo Ministrstva ..., št. ... z dne 3. 3. 2005, zavrnilo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zakonitost izpodbijane odločbe moglo preizkusiti, ne da bi opravilo glavno obravnavo ter je odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka:

Stroškovni zahtevek tožnikov pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.