VDSS VDS Sodba Psp 46/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica nosi stroške pritožbe sama.

Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavi odločba toženca, št. P-4..... z dne ...1996 ter da se ji prizna pravica do varstvenega dodatka. Ugotovilo je, da je toženec s prvostopenjsko odločbo, št. 34-...., z dne ...1996, potrjeno z drugostopenjsko odločbo z dne ...1996, pravilno odločil, da tožnica nima pravice do varstvenega dodatka od 1.7.1996 dalje in da se s tem dnem izplačevanje le-tega ustavi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, kar med strankama tudi ni sporno, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo.

Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova.

Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Prvostopenjsko sodišče je kot pravno podlago pravilno uporabilo določbe 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 7/96), ki veljajo od 22.2.1996 dalje. Z njimi je bil dopolnjen 163. člen ZPIZ-a tako, da imajo ob izpolnjevanju ostalih pogojev pravico do varstvenega dodatka samo tisti uživalci katere od štirih vrst pokojnin, ki imajo stalno prebivališče v R Sloveniji. Stalno prebivališče pa je pravna kategorija, ki se dokazuje z odločbo pristojnega organa. Zato ne more biti pravno relevantno, če je tožnica že pred letom 1992 prebivala v R Sloveniji. Za pritožbeno trditev, da je odločba, s katero je bilo tožnici stalno prebivališče odvzeto, nezakonita, pa pritožba ne navaja in ne prilaga nobenih dokazov. Glede pritožbenega stališča o protiustavnosti navedene zakonske določbe, ki naj bi diskriminirala upokojence, ki prebivajo v R Sloveniji v primerjavi s tistimi, ki tu ne prebivajo, pa pritožbeno sodišče meni, da ne gre za protiustavno zakonsko določbo. Varstveni dodatek je namreč, kot izhaja tudi iz določb 163., 164. ter 166. člena zakona, socialni korektiv, vezan tudi na najnižjo pokojnino za polno pokojninsko dobo, torej tudi na ekonomske parametre v R Sloveniji. Njegov namen je zagotoviti socialno varnost upokojencem, ki stalno prebivajo v R Sloveniji, oz., če so le-ti tujci, upokojencem, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v RS, ne pa torej osebam, ki tega dovoljenja nimajo in torej pravno gledano ne bivajo stalno v R Sloveniji.

Glede na določbo 1. odst. 36. člena in ker ni izkazano stanje po določbi 3. odst. istega člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94), je pritožbeno sodišče izreklo tudi, da nosi tožnica stroške za pritožbo sama.