VDSS VDS sodba Pdp 920/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo plače v znesku 210.108,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1994 dalje do plačila; razliko v odpravnini v znesku 58.558,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1995 dalje do plačila, kot tudi takšne obresti od že predhodno plačanih zneskov delne odpravnine ter ji povrniti sorazmerni del stroškov postopka v znesku 74.120,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1997 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 1. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je pri izdaji sodbe sodelovala sodnica porotnica, ki je bila sodelavka tožnice v času, ko sta še obe bili pri njej zaposleni oz. je bila sodnica porotnica pri njej vodja splošnega sektorja. Zato je podan pritožbeni razlog po določilu 2. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 2. tč. 71. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da navedeni pritožbeni razlog ni podan. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba se sklicuje na bistveno kršitev postopka, ker je pri izdaji sodbe sodelovala sodnica porotnica, ki je bila sodelavka tožnice, ko sta še bili zaposleni pri toženi stranki. Ne navaja, da je bila v času odločitve sodišča prve stopnje v delovnem razmerju pri tej stranki. V skladu z določilom 2. tč. 71. čl. ZPP sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če stalno ali začasno dela v delovni organizaciji ali drugi družbeni ali civilni pravni osebi oz.

pri delodajalcu, ki je pravdna stranka. Po navedenem določilu zadošča že objektivni obstoj takšnega razloga.

V konkretnem primeru tožena stranka tega niti ne zatrjuje. Zato zgolj navajanje pritožbe, da je bila sodnica porotnica sodelavka tožnice, ko sta še obe bili zaposleni pri toženi stranki oz. je bila pri njej vodja splošnega sektorja, brez predložitve ustreznih dokazov, da je bila v času izdaje izpodbijane sodbe stalno ali začasno zaposlena pri toženi stranki, ne zadostuje za obstoj navedenega izločitvenega razloga. Pritožba se tudi ne sklicuje na odklonitveni razlog, da so podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti navedene sodnice porotnice. Zato pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo nadomestilo plače v zahtevani višini, ki ji v skladu z določilom 2. odst. 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90-71/93) pripada kot trajno presežni delavki v času 6-mesečnega odpovednega roka. Nadalje je upravičena tudi do plačila razlike v odpravnini v skladu z 3. odst. navedenega zakonskega določila in do plačila obresti iz naslova zneskov predhodno že plačane delne odpravnine, saj bi jo morala tožena stranka izplačati tožnici v celoti najkasneje do prenehanja delovnega razmerja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, hkrati pa je pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).