VDSS VDS Sodba Pdp 1618/98

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožniki sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, s katerimi so zahtevali razveljavitev prvostopnih in drugostopnih sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je njihovo delo trajno nepotrebno ter na ugotovitev, da jim delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja ter da jih je tožena stranka dolžna takoj pozvati nazaj na delo in jim izplačali osebni dohodek in ostale pravice iz delovnega razmerja od dne, ko jim je delovno razmerje prenehalo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obresti od zapadlosti mesečnih akontacij osebnega dohodka v plačilo do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujejo tožniki s skupno pritožbo in posamezno tožnik V. V. ter tožnice M.

Ž., M. P., T. P., J. M. in V. P. Pritožujejo se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi iz zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, pritožbene stroške pa naloži toženi stranki. Uveljavljajo bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker je tožbo vložilo 26 tožnikov, v izpodbijani sodbi pa je navedenih samo 23 tožnikov. Tekom postopka je sicer nekaj tožnikov tožbo umaknilo, vendar bi moralo sodišče o tem odločiti s sklepom. Menijo tudi, da sodišče napačno interpretira pristop tožene stranke k kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa, ki bi jo moralo sodišče uporabiti v spornem razmerju in je zato bistveno kršen materialni zakon. V 3. členu navedene pogodbe je določeno, da velja za vse delavce javnega podjetja A., torej tudi za tožnike. V 55. členu pa je določeno, da mora delodajalec pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno upoštevati izločilne kriterije, od katerih je prvi strokovna izobrazba. V postopku odločanja o trajno presežnih delavcev je tožena stranka uporabila napačno kolektivno pogodbo, to je kolektivno pogodbo za gospodarstvo in zato tudi napačni temeljni izločilni kriterij - delovno uspešnost. Menijo tudi, da je bil postopek nezakonit, ker pri toženi stranki programa razreševanja trajnih presežkov niso aplicirali na celotno toženo stranko, ali vsaj na poslovne enote na teritoriju A., temveč so enostavno ugotovili, da je poslovna enota "S. A." celotna nepotrebna.

Tožnik V. V. v svoji pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša nanj nezakonita iz razloga, ker je sodišče pri odločanju spregledalo določbo 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih, ki v 4. odst. določa, da delavcu brez njegovega soglasja ne more prenehati delovno razmerje, če je njegov zakonec, kot nezaposlena oseba, prijavljena za zavodu za zaposlovanje. Žena tožnika je že od leta 1990 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje v Ljubljani, kar bi moralo sodišče preveriti, če tega ni upoštevala že tožena stranka. Tožnik se tudi ne strinja s kriteriji, ki jih je tožena stranka upoštevala z razvrstitvijo delavcev med trajno presežne delavce in opozarja, da ima višjo strokovno izobrazbo, kot delavci, ki so obdržali zaposlitev v drugih oddelkih tožene stranke. Meni tudi, da celoten postopek sprejema programa razreševanja presežnih delavcev ni bil pravilen.

Tožnice M. Ž., M. P., T. P., J. M. in V. P. pa navajajo, da so bile v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev storjene nekatere bistvene kršitve določb postopka in sicer iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožena stranka sprejela ukrepe za preprečitev ali čim večjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev. Tako tožena stranka ni ugotovila, ali bi bilo mogoče tožnice razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njihovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim oz. ali bi bilo mogoče s prekvalifikacijo, ali dokvalifikacijo v roku šestih mesecev usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela, prav tako pa tudi ni odločila, ali je možno opravljati delo z nespremenjenim številom delavcev v skrajšanem delovnem času. Menijo tudi, da bi morala upoštevati vse delavce v istih enotah, kajti tožnice bi soglašale s prerazporeditvijo tudi v drug kraj. Menijo tudi, da je tožena stranka bistveno kršila postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, ker je imela v 10. členu pravilnika opredeljeno, da lahko po posameznih delih podjetja ugotavlja optimalno število delavcev, ki omogoča normalno funkcioniranje enote in v zvezi s tem tehnološke presežke, in sicer menijo, da je to v nasprotju z določbo kolektivne pogodbe in Zakona o delovnih razmerjih.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, zato ga ne ponavlja, na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ker v izpodbijani sodbi ni tudi ugotovilo, kateri tožniki so umaknili tožbo. Sodišče je namreč v zvezi z umikom tožbe F. S., V. S. in M. P. izdalo dne 22.5.1998 poseben sklep, s katerim je umik tožb vzelo na znanje in ugotovilo, da je postopek končan.

Pritožbene navedbe, da program trajno presežnih delavcev pri toženi stranki ni bil sprejet po zakonitem postopku, so neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so ves čas postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev bili delavci seznanjeni s potekom postopka in sicer je bila ustanovljena posebno tripartitna komisija, na kateri so bili navzoči predstavniki sindikatov in delavskega sveta. Zgolj pavšalne pritožbene navedbe o neobveščenosti delavskega sveta in sindikata, brez predlaganih dokazov, tako ne morejo omajati dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, do katerega je prišlo po obširno izvedenem dokaznem postopku, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev in sprejem programa trajno presežnih delavcev izpeljan v skladu z zakonom.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker je postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev izvajala skladno z določbami Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90) in ne po Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo namreč določa kot temeljni izločilni kriterij delovno uspešnost, panožna kolektivna pogodba pa strokovno izobrazbo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev upoštevala določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, saj ob začetku postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev Kolektivna pogodba dejavnosti železniškega prometa še ni bila sklenjena. 36. b člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91) določa, kateri kriteriji se upoštevajo ob določitvi trajno nepotrebnih delavcev. Tako je v 3. odst. navedenega člena določeno, da se kriteriji za ugotavljanje potrebnih delavcev podrobneje uredijo s kolektivno pogodbo oz. s splošnim aktom.

Tožena stranka je kriterije podrobneje uredila tudi s svojim splošnim aktom Pravilnikom o postopku in kriterijih za ugotavljanje trajnih presežkov delavcev v podjetju z dne 26.6.1991. V tem obdobju panožna kolektivna pogodba še ni veljala, temveč je bila le v veljavi Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo. Tako je v 13. in 14. členu pravilnika tožene stranke kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve določena delovna uspešnost, kar je v skladu z takrat veljavno Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo. Kasnejša drugačna opredelitev v Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa tako na zakonitost postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, v katerem je bila kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve določena delovna uspešnost, ne vpliva. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

V času ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki je bila v velja prva Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ki je dopuščala, da delodajalec določi krog ugotavljanja trajno presežnih delavcev zaradi česar je imela tožena stranka pravno podlago, da sama določi, ali bo ugotavljala trajno presežne delavce na nivoju celotne organizacije oz. samo na delu organizacijskega procesa. Zato so tudi pritožbene navedbe, da je 10. člen pravilnika tožene stranke nezakonit, neutemeljene. Šele Kolektivna pogodba za gospodarstvo iz leta 1993 je v 13. členu določila, da je pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo potrebno uvrstiti vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. V spornem obdobju pa take določbe ni bilo in je zato lahko tožena stranka določila, na katerem organizacijskem nivoju bo ugotavljala trajno presežne delavce in jih medsebojno primerjala. Ker je bila ta odločitev v pristojnosti tožene stranke, je le-ta lahko odločila, da opravi primerjavo v posamezni organizacijski enoti. Zato so vse pritožbene navedbe, da bi morali biti tožniki primerjani z delavci tožene stranke v drugih organizacijskih enotah, neutemeljene.

Del pritožnikov v pritožbenem postopku uveljavlja bistveno kršitev postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev iz razloga, ker menijo, da tožena stranka ni ugotavljala, ali bi bilo mogoče tožnice razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njihovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ali bi jih bilo mogoče s prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo v roku šestih mesecev usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela, prav tako pa tudi ni odločila, ali je možno opravljati delo z nespremenjenim številom delavcev v skrajšanem delovnem času. Za te svoje pritožbene navedbe tožnice ne ponujajo nobenih dokazov. Gre le za gole pritožbene navedbe, katere uveljavljajo prvič v pritožbenem postopku. Zato samo gole navedbe, brez predlaganih dokazov (npr. da so pri toženi stranki zaposlovali v času ugotavljanja trajno presežnih delavcev nove delavce na drugih delovnih mestih) ne morejo omajati dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev zakonit, izveden v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter pravilnika tožene stranke.

Tožnik V. V. v pritožbenem postopku uveljavlja, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati iz razloga, ker je njegova žena kot nezaposlena prijavljena na zavodu za zaposlovanje.

Za te svoje navedbe, ki so pritožbena novota, saj tožnik v dosedanjem postopku, ne v postopku pri toženi stranki, ne pred sodiščem, tega dejstva ni navajal, pa tožnik ni predložil nobenih dokazov. Zato gole pritožbene navedbe, brez dokazov ne morejo omajati dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da so sklepi tožene stranke, s katerimi je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca, zakoniti. Dokazno breme, da tožniku ne more prenehati delovno razmerje, ker je zaščitena kategorija delavcev v skladu s 36. d členu Zakona o delovnih razmerjih, je namreč na delavcu, tako v postopku pri delodajalcu, kot kasneje v postopku pred sodiščem. Delodajalec ni dolžan sam ugotavljati, ali je zakonec delavca, katerega delo ni več potrebno, prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Delavec mora namreč sam o tem dejstvu seznaniti delodajalca, ki pa je v skladu s 36. d členu ZDR dolžan to upoštevati in delavcu delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu ne more prenehati, razen če delavec da za to svoje soglasje (4. odst. 36. d člena ZDR). Niti delodajalec, niti sodišče pa nista dolžna sama, po uradni dolžnosti, opravljati poizvedb na vseh območnih enotah zavoda za zaposlovanje v Republiki Sloveniji, ali je pri njih morda kot brezposelna oseba prijavljen zakonec njihovega delavca, ki je spoznan za trajno presežnega delavca.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe tožnikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prev stopnje. Sklenilo je, da sami trpijo svoje pritožbene stroške, za kar je imelo podlago v določbi 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).