VDSS VDS sodba Kdp 11/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve
stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo

zahtevek predlagatelja, ki se je glasil:

"1. Ugotovi se, da nasprotna udeleženca, X in Y obračunavata

nadomestila plače zdravnikov v nasprotju z določili Kolektivne

pogodbe za zdravnike in zobozdravnike s tem, da pri izračunu

osnove za nadomestilo ne upoštevata izplačil za obvezno

prisotnost, stalno pripravljenost in delo preko polnega delovnega

časa v preteklih treh mesecih.

2Ugotovi se, da sta bila nasprotna udeleženca X in Y dolžna do

vključno 31.12.2002 obračunavati in izplačevati nadomestila plače

zdravnikov tako, da bruto urno postavko osnove nadomestila

izračunata tako, da izplačano bruto plačo zdravnika v zadnjih

treh mesecih, vključno z izplačili za obvezno prisotnost in

stalno pripravljenost, povečano za stopnjo rasti plač v zavodu,

delita s številom plačanih ur zdravnika za redni delovni čas in

za delo preko polnega delovnega časa v istem trimesečju, brez

števila ur obvezne prisotnosti in stalne pripravljenosti.

3Nasprotna udeleženca sta dolžna vsem pri njih zaposlenim

zdravnikom obračunati in na podlagi tega obračuna izplačati

razliko med nadomestili plač, izračunanimi po prejšnji točki, in

dejansko izplačanimi nadomestili, z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, tekočimi od dneva zapadlosti posameznega izplačila

nadomestila do dneva plačila po tej sodbi, in sicer od dneva

začetka veljavnosti Kolektivne pogodbe za zdravnike in

zobozdravnike do vključno 31.12.2002, v 8 dneh pod izvršbo.

4Ugotovi se, da sta nasprotna udeleženca X in Y dolžna od

vključno 1.1.2003 naprej obračunavati in izplačevati nadomestila

plače zdravnikov tako, da bruto urno postavko osnove nadomestila

izračunata tako, da izplačano bruto plačo zdravnika v zadnjih

treh mesecih, vključno z izplačili za obvezno prisotnost, stalno

pripravljenost in delo preko polnega delovnega časa, povečano za

stopnjo rasti plač v zavodu, delita s številom plačanih ur

zdravnika za redni delovni čas, brez števila ur obvezne

prisotnosti, stalne pripravljenosti in dela preko polnega

delovnega časa.

5Nasprotna udeleženca sta dolžna vsem pri njih zaposlenim

zdravnikom obračunati in na podlagi tega obračuna izplačati

razliko med nadomestili plač, izračunanimi po prejšnji točki, in

dejansko izplačanimi nadomestili, z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, tekočimi od dneva zapadlosti posameznega izplačila

nadomestila do dneva plačila po tej sodbi, in sicer od 1.1.2003

naprej, v 8 dneh pod izvršbo.

6Nasprotna udeleženca sta dolžna povrniti predlagatelju stroške

tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh pod

izvršbo."

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

predlagatelj in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi oz.

podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v

novo sojenje. V pritožbi najprej opozarja, da je v uvodu

izpodbijane sodbe predlagatelj napačno označen in da je del sodbe

popravljen z roko. V pritožbi navaja, da je bistvo tega

kolektivnega delovnega spora v metodi, po kateri se izračuna urna

postavka za obračunavanje nadomestila plač. Razhajanje med

strankama je predvsem v tem, če se pri obračunu osnove upošteva

tudi plačilo za čas t.i. obvezne prisotnosti na delovnem mestu v

času dežurstva (3. odst. 69. čl. KPZZ) in za čas stalne

pripravljenosti (4. odst. 69. čl. KPZZ), ki je sicer nižje od

vrednosti urne postavke za redni delovni čas. Po drugi strani je

razhajanje v tem, s katerim številom ur je treba plačilo v

referenčnem trimesečnem obdobju deliti, da dobimo urno postavko

kot kvocient med plačilom in časom. Predlagatelj v pritožbi

podrobno razdela tri možne metode izračuna urne postavke. Po prvi

metodi (da se urna postavka izračuna tako, da se plačilo v

zadnjih treh mesecih za ure rednega dela, dela preko polnega

delovnega časa in dela v času dežurstva - ne pa tudi stalne

pripravljenosti in časa obvezne prisotnosti v času dežurstva -

deli z urami rednega dela in dela preko polnega delovnega časa.

Po metodi, za katero trdi predlagatelj, da je pravilna, pa bi se

morala urna postavka izračunati tako, da se celotno plačilo v

zadnjih treh mesecih, vključno s plačilom za dežurstvo in stalno

pripravljenost, deli le z urami rednega dela v tem času. Poleg

tega se predlagatelj v pritožbi opredeli tudi do tretje možne

metode, po kateri bi se urna postavka izračunala tako, da se

celotno plačilo v zadnjih treh mesecih, vključno s plačilom za

dežurstvo in stalno pripravljenost, deli z vsemi urami, to je

tudi z urami obvezne prisotnosti in stalne pripravljenosti. Po

tej tretji metodi pa bi bilo potrebno po stališču predlagatelja

urno postavko množiti z vsemi urami, torej tudi z urami dežurstva

in stalne pripravljenosti, ki bi jih zdravnik opravil, če ne bi

bil odsoten. Na takšen način bi druga in tretja metoda prinesla

enak rezultat glede končne višine nadomestila. Ker je število ur

dežurstva in stalne pripravljenosti, ki bi jih opravil odsotni

zdravnik (npr. na dopustu) težko določljivo, se predlagatelj

zavzema za drugo metodo. V pritožbi nadalje navaja, da nasprotna

udeleženca špekulirata, ko trdita, da bi bilo po predlagateljevi

metodi nadomestilo plače višje od plače tožnika, ki dela. To

nadomestilo bi bilo zares višje, vendar le za zdravnika, ki dela,

a ne dežura. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da

je izračun, ki ga navaja predlagatelj, le ena od možnih

interpretacij, saj je lahko le ena od metod skladna z določbami

KPZZ. Sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca finančne stroke

v zvezi z izračunom, ki ga je predlagatelj v postopku predlagal.

Bistvena razlika med predlagateljevo metodo in metodo nasprotnih

udeležencev je, da nasprotna udeleženca štejeta kot osnovo za

izračun nadomestila plače plačo zdravnika za redni delovni čas in

delo preko polnega delovnega časa, to je del celotne plače v

preteklem trimesečju, predlagatelj pa šteje v osnovo celotno

plačo zdravnika v preteklem trimesečju. Večina splošnih

kolektivnih pogodb veže osnovo za nadomestilo plače na polni

delovni čas, v KPZZ pa so se stranke dogovorile drugače in

nadomestilo plače vezale na celotno plačo v preteklem trimesečju.

Glede na to ni sprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da

je v tem primeru možno uporabiti določbo 90. čl. Kolektivne

pogodbe dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, češ da KPZZ

izračuna načina bruto urne postavke ne ureja, uporabe KPDZSV pa

KPZZ izrecno ne izključuje. Določba 75. čl. KPZZ je samostojna in

avtonomna, zato KPDZSV ni mogoče uporabljati. Neposredna uporaba

KPZZ je za zdravnike ugodnejša. Pri zdravnikih je dežurstvo

pomemben del dodatnega delovnega časa, ki ga zdravnik dobi

plačanega, smisel nadomestila plače pa je v tem, da prejme

delavec tudi v času upravičene odsotnosti podoben dohodek, kot v

času, ko je delal. Odbor za razlago KPZZ ni nikoli dokončno

sprejel razlage, ki sta jo privzela nasprotna udeleženca, niti ni

bila takšna razlaga nikoli objavljena, kot tudi ni bilo nikoli

objavljeno, da se v tem delu neposredno uporablja KPDZSV. Z

izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje popolnoma spremenilo

določbo 4. odst. 75. čl. KPZZ. Razlaga KPDZSV ni bila objavljena

v Uradnem listu, objava te razlage v Novisu in Obtoku pa se ne

šteje kot avtentična razlaga in ne more biti obvezen pravni vir.

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker ni bil zaslišan

S. S., predsednik odbora za razlago KPZZ, ki bi edini lahko

izpovedal o uradnih stališčih tega odbora v zvezi s sporno

zadevo. Nesprejemljivo je, da je sodišče prve stopnje kot pravni

vir uporabilo mnenje revizijskega sodišča. To mnenje je mnenje

organa, ki usmerja ravnanje nasprotnih udeležencev, ki jih

računsko sodišče nadzira. To mnenje pa nima učinka na tretje

osebe. Predlagatelj je sodeloval le pri izdelavi algoritmov, ki

urne postavke natančno ne razčlenjujejo, to pa ne pomeni, da se

je strinjal z načinom obračuna urne postavke, kot je bil v

uporabi pri prvem nasprotnem udeležencu. Več o tem bi vedela

povedati R. R. R., ki pa je sodišče ni zaslišalo. Svojo odločitev

je oprlo le na izpovedbo uslužbenke prvega nasprotnega

udeleženca, pristojne za obračun plač. V ponovnem postopku naj se

zaslišita priči R. R. R. in S. S., poleg tega pa naj se postavi

tudi izvedenec finančne oz. finančno-matematične stroke, ki bo

razjasnil vsa vprašanja v zvezi z metodami načina obračuna urne

postavke za nadomestilo plače.

Drugi nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v

katerem predlaga da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot

neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. V odgovoru navaja, da

predlagatelj ni dokazal, da nasprotna udeleženca obračunavata

nadomestilo plač zdravnikov v nasprotju z zakonom oz. ustreznimi

kolektivnimi pogodbami. Predlagatelj ne pojasni, zakaj naj bi

bila njegova metoda pravilna in ne pove, katere predpise kršita

nasprotna udeleženca. Ker KPZZ konkretne tematike ni zadostno

opredelila, sta morala nasprotna udeleženca uporabiti tudi

določbe 68. čl. ZDR in ostalih predpisov (KPDZSV). Po

predlagateljevi metodi bi bilo nadomestilo plače zdravnika, ki ne

bi delal, višje od plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Nobeden

od predpisov, ki jih navaja predlagatelj, ne določa drugačnega

obračunavanja nadomestila, kot to počneta nasprotna udeleženca.

Tudi dokazi, na katere se sklicuje predlagatelj v pritožbi, ne bi

potrdili, da nasprotna udeleženca nezakonito obračunavata

nadomestilo plače zdravnikov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je zahtevek predlagatelja za obračun

nadomestila plače, kot ga je oblikoval v postopku pred sodiščem

prve stopnje, in na izplačilo razlike med prejetimi nadomestili

in nadomestili, obračunanimi v skladu z njegovim predlogom,

zavrnilo, ker je v postopku ugotovilo, da je bil način

obračunavanja in izplačevanja tega nadomestila veljavno urejen v

90čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega

varstva (KPDZSV, Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) in da sta

nasprotna udeleženca nadomestilo plače obračunavala v skladu z

navedeno določbo. Citirana kolektivna pogodba je glede navedenega

veljala tudi za zdravnike in zobozdravnike, Kolektivna pogodba za

zdravnike in zobozdravnike (KPZZ, Ur. l. RS, št. 14/94 in

nadalj.) pa načina tega obračuna ni uredila, niti ni izrecno

izključila uporabe veljavnosti določbe 90. čl. KPDZSV. Ugotovilo

je, da je za zdravnike in zobozdravnike zavezujoča tudi razlaga

KPDZSV, ki je bila ustrezno objavljena. S tem, ko sta nasprotna

udeleženca pri obračunu nadomestila plače uporabila tako določbe

KPZZ kot tudi določbo KPDZSV, nista kršila niti zakonskih določb

niti določb kolektivnih pogodb. Nadalje je ugotovilo, da je

metoda obračuna, ki jo je predlagal predlagatelj, le ena od

možnih interpretacij načina obračuna nadomestila plače. Poleg

tega se je tudi predlagatelj strinjal z obračunom nadomestila

plače, kot sta ga uporabljala nasprotna udeleženca, saj se je že

v letu 1996 vključil v oblikovanje internih aktov, ki urejajo

način obračunavanja nadomestila plače pri prvem nasprotnem

udeležencu. Z obstoječim načinom nadomestila plače se je

strinjalo tudi računsko sodišče v revizijskem poročilu o

pravilnosti uporabe transferov Zavoda za zdravstveno zavarovanje

Slovenije pri drugem nasprotnem udeležencu v letu 2002. Po

stališču sodišča prve stopnje novi Zakon o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) načina obračunavanja nadomestila ni

spremenil.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve

stopnje, v pretežni meri pa tudi z njegovimi pravnimi zaključki,

ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Bistvo tega

kolektivnega delovnega spora je ugotovitev, če sta nasprotna

udeleženca v zvezi z obračunavanjem nadomestila plač izvrševala

določbe za njiju veljavnih kolektivnih pogodb.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da predlagatelj utemeljeno

opozarja, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe

zapisalo napačno oznako predlagatelja, saj je kot predlagatelj

tega kolektivnega delovnega spora naveden "Z, Sindikat zdravstva

in zobozdravstva Slovenije" namesto "Z, Sindikat zdravnikov in

zobozdravnikov Slovenije". Ta napačna oznaka predlagatelja, ki jo

lahko predsednik senata na podlagi določbe 328. čl. ZPP kadarkoli

popravi, pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva, kot tudi

ne vpliva na njeno pravilnost dejstvo, da je del izreka

izpodbijane sodbe zapisan z drugačno obliko tipkanih črk (in ne,

da je ta del sodbe popravljen z roko, kot to zatrjuje

predlagatelj v pritožbi).

Pravilna je sicer trditev predlagatelja, da sestavlja plačo tudi

plačilo iz naslova dežurstev in pripravljenosti na delo, vendar

pa bi moral predlagatelj te ure potem upoštevati tudi pri

obračunu urne postavke za izračun nadomestila plače. Tega pa

njegov predlog ne vsebuje. Pravilna je tudi ugotovitev

predlagatelja, da KPZZ, ki se uvršča med takoimenovane poklicne

kolektivne pogodbe, določa drugačno osnovo za izračun nadomestila

plače (4. odst. 75. čl. KPZZ) od drugih kolektivnih pogodb in da

je določba 4. odst. 75. čl. KPZZ samostojna in avtonomna. Ta

kolektivna pogodba pa ne določa načina obračuna urne postavke,

kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Način obračuna

urne postavke je določen KPDZSV, ki je po svoji naravi kolektivna

pogodba dejavnosti. Po 2. tč. splošnih določb KPDZSV ta velja in

se uporablja za vse zavode in delodajalce v dejavnostih zdravstva

in socialnega varstva ter za vse delavce v R Sloveniji, ki so pri

njih zaposleni. To pomeni, da se KPDZSV uporablja tudi za

zdravnike in zobozdravnike, kolikor ni s posamično kolektivno

pogodbo, statutom organizacije ali drugim njenim splošnim aktom

določeno drugače, to je ugodnejše (5. in 6. odst. 2. tč. splošnih

določb KPDZSV). Če poklicna pogodba ne uredi določenega področja

ugodnejše od kolektivne pogodbe dejavnosti ali ga sploh ne uredi,

se za odločitev o spornem vprašanju s tega področja upoštevajo

določbe kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker KPZZ načina obračuna

urne postavke ni opredelila, je tudi po stališču pritožbenega

sodišča potrebno v zvezi z navedenim upoštevati določbe KPDZSV. V

zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba predlagatelja, da

je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga predlagatelja

poseglo in spremenilo 4. odst. 75. čl. KPZZ. Z 28. čl. sprememb

in dopolnitev KPDZSV (Ur. l. RS, št. 19/96), s katerim je bil

spremenjen zadnji, 3. odst. 90. čl. KPDZSV, je bil določen način

obračuna urne postavke, ki je bil še dodatno pojasnjen na 16.

seji odbora za razlago KPDZSV z dne 14.5.1996 (A 2, B 2).

Stališče tega odbora sicer ni bilo objavljeno v Uradnem listu RS,

kot to pravilno ugotavlja pritožba, bilo pa je objavljeno v

glasilu Združenja zdravstvenih zavodov in glasilu Sindikata

zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Glede na določbe 28.

čl. sprememb in dopolnitev KPDZSV je odbor sprejel stališče, da

se pri določanju osnove ne upošteva tisti del plače in števila

plačanih ur v preteklem mesecu, ki predstavljajo obvezno

prisotnost v času dežurstva (neefektivne ure) in stalno

pripravljenost na domu po 2. in 3. odst. 87. člena. Ob tem je

potrebno dodati, da je 13.5.1996 o načinu izračunavanja urne

postavke za nadomestilo plače razpravljal tudi odbor za razlago

KPZZ (A 1, B 1; 6. seja odbora) in sprejel razlago, da iz KPZZ ni

razvidno, s katerim številom ur se deli osnova za izračun

nadomestila, zato se uporablja 28. čl. sprememb in dopolnitev

KPDZSV in tolmačenje tega odbora. Obenem je bil sprejet tudi

sklep, da se vprašanje, ki ga je v zvezi s to tematiko na odbor

za razlago KPZZ naslovila Splošna bolnišnica B., preloži na

skupno sejo odborov obeh kolektivnih pogodb. Iz dokaznega

postopka sicer ne izhaja, da bi bila ta razlaga objavljena v

Uradnem listu RS.

V zvezi s pritožbenim pojasnjevanjem načina izračunavanja urne

postavke za izračun nadomestila plače, ki ga uporabljata

nasprotna udeleženca, je potrebno ugotoviti, da iz dokaznega

postopka izhaja (priči S. Ž. in D. V. Z., priloga B 10 v povezavi

s prilogo B 4), da se seštevek plačila iz naslova ur rednega

dela, ur dela preko polnega delovnega časa in ur dejansko

opravljenega dela v času dežurstva v zadnjih treh mesecih deli s

številom vseh teh ur (torej s številom ur vsega dejansko

opravljenega dela), ne pa le z urami rednega dela in dela preko

polnega delovnega časa, kot to zmotno zatrjuje predlagatelj v

pritožbi.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem prvostopenjskega

sodišča, da metoda obračuna urne postavke za izračun nadomestila

plače, kot jo predlaga predlagatelj v tem kolektivnem delovnem

sporu, ni v skladu z določbo KPDZSV, saj upošteva predlagatelj

kot osnovo za izračun urne postavke tudi del plačila, ki ga

zdravnik prejme v času dežurstva in stalne pripravljenosti (ko

sicer ne opravlja dejanskega dela), medtem ko pri številu ur, na

podlagi katerih se izračuna urna postavka, teh ur dežurstva in

stalne pripravljenosti ne upošteva. Predlagatelj torej zneska

izplačane plače, ki ga upošteva kot osnovo za obračun urne

postavke, ne deli z vsemi urami oz. preračunom vseh ur, na

podlagi katerih je bila ta plača zdravniku izplačana. Ob takšnem

načinu izračuna urne postavke bi dejansko lahko prišlo do tega,

da bi nadomestilo plače znašalo več, kot plača za dejansko

opravljeno delo, kot to trdita nasprotna udeleženca. Ob

upoštevanju navedenega je neutemeljena pritožbena navedba

predlagatelja, da je predlagana metoda edina pravilna in da bi

moralo sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim imenovati

predlaganega izvedenca ustrezne stroke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje mnenja

Računskega sodišča oz. revizijskega poročila Računskega sodišča

(B 11, B 12) ni upoštevalo kot pravni vir, kot to neutemeljeno

zatrjuje pritožba, temveč le kot enega od dokazov, ki sta jih

nasprotna udeleženca predložila sodišču v tem postopku. Prav tako

sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljevalo z navedenima

dokazoma. Tako v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve

stopnje mnenja Računskega sodišča (B 11) niti ne omenja izrecno,

v zvezi z revizijskim poročilom (B 12) pa le navaja stališče

Računskega sodišča o pravilnosti porabe transferov Zavoda za

zdravstveno zavarovanje Slovenije pri drugem nasprotnem

udeležencu, iz katerega izhaja, da se Računsko sodišče z

uveljavljenim načinom obračunavanja nadomestila plače strinja.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi izvedenih

dokazov sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je z

načinom obračuna urne postavke pri prvem nasprotnem udeležencu

strinjal tudi predlagatelj. Predlagatelj je sicer zatrjeval, da

je sodeloval le pri izdelavi algoritmov, vendar pa je iz

izpovedbe priče S. Ž. razvidno, da je bila delovna komisija, ki

je izdelovala navodila za obračun osebnih prejemkov in povračil

pri prvem nasprotnem udeležencu, sestavljena iz predstavnikov

vseh reprezentativnih sindikatov, predstavnikov delavcev in

delodajalcev. V zvezi s tem predlagatelj neutemeljeno očita

sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo priče R.R.R.. Iz zapisnika

1naroka za glavno obravnavo z dne 18.5.2004 je namreč razvidno,

da je predlagatelj navedeno pričo predlagal za zaslišanje glede

prakse o razporeditvi zdravnikov in ne v zvezi z sodelovanjem oz.

nesodelovanjem predlagatelja pri izdelavi omenjenih navodil. Ob

tem je potrebno še pripomniti, da dejstvo, da se je predlagatelj

strinjal z načinom obračunavanja urne postavke pri prvem

nasprotnem udeležencu, še ne pomeni, da bi bil njegov zahtevek iz

tega razloga neutemeljen.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso

bili podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče

po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo predlagatelja

zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker le-ti niso bili

priglašeni.