VDSS VDS sodba Pdp 700/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z

dne 8.1.2004 in na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi neutemeljena, in da delovno razmerje tožeče stranke

pri toženi stranki ne preneha 8.12.2003, temveč ji traja z vsemi

pravicami z dela od 9.10.2003 dalje. Sklenilo je, da vsaka

stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in

nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo

sojenje. Navaja, da je že v zagovoru pri toženi stranki dne

5.12.2003 povedal, da bi material, ki ga je odpeljal 25.11.2003,

26.11.2003 in 28.11.2003, plačal kasneje, zaradi česar je hranil

lističe, na katerih je bila zapisana količina neplačanega blaga.

Glede vpogleda v pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega

sodišča v K. dne 22.1.2004 opr. št. K X/Y, v kateri se ugotavlja

kazenska odgovornost tožene stranke pa navaja, da je dne

26.3.2004 vložil pritožbo zoper sklep z dne 9.3.2004, s katerim

je bil ugovor z dne 23.2.2004 zavržen kot prepozen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko

stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno

bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti.

Tožniku je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi

na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je tožnik kršil

pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja in je imela kršitev vse

znake kaznivega dejanja. Ugotovljeno je bilo, da je v času med

25.11.2003 in 28.11.2003 večkrat iz skladišča trgovine tožene

stranke odpeljal blago, ne da bi ga plačal. V zvezi z navedenimi

dejanji je bil tudi pravnomočno obsojen pred Okrajnim sodiščem v

K.. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno upoštevati, da je že

dne 5.12.2003 v svojem zagovoru navajal, da je imel namen

material kasneje plačati, so neutemeljene, saj iz dokaznega

postopka izhaja, da nikomur ni povedal za navedeno blago, da so

bile kopije dobavnice iztrgane iz bloka, da jih je iztrgal tožnik

sam, zaradi česar utemeljeno že sodišče prve stopnje tožnikovemu

zagovoru, da je imel kasneje namen plačati blago, ni sledilo.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil tožnik zadolžen

za ustrezno ravnanje z materialom, in da je izkoristil oziroma

zlorabil svoj položaj dela v skladišču, zato ni bilo več

utemeljeno pričakovati, da bi se delovno razmerje lahko

nadaljevalo do izteka odpovednega roka. Ugotovilo je tudi, da je

tožena stranka postopek formalno pravilno izpeljala in podala

pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru 15-dnevnega

subjektivnega roka. V posledici vsega navedenega je pravilno

tožbeni zahtevek zavrnilo.

Neupoštevno je pritožbeno navajanje v zvezi s postopki, ki jih

vodi tožnik glede pravnomočno končanega kazenskega postopka za

ista dejanja, zaradi katerih mu je tožena stranka izredno

odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke za

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni vezana na

pravnomočno ugotovljeno kazensko odgovornost delavca, temveč

zadostuje, da delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz

delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja,

kar je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno. Zakon pa ne zahteva

za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka

111člena, da je tudi v kazenskem postopku delavec spoznan za

odgovornega za kaznivo dejanje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.