VDSS VDS sodba Pdp 1012/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve
stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved

pogodbe o zaposlitvi z dne 8.4.2003 nezakonita. Toženi stranki je

naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 127.908,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni

razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik

vztrajal na ugotovitvenem zahtevku le zaradi stroškov postopka,

saj je odpoved po tem, ko je ugotovila, da je tožnik starejši

delavec, preklicala. To se je zgodilo pred vložitvijo tožbe.

Tožnik ni imel interesa na ugotovitev nezakonitosti akta, ki je

bil že razveljavljen, zato bi moralo sodišče prve stopnje

zahtevek zavrniti. Nepravilno pa je po mnenju pritožbe odločilo

tudi o stroških postopka, ki jih je odmerilo, kot da gre za spor

o prenehanju delovnega razmerja, čeprav je bil zahtevek le

ugotovitven in so bili dejanski predmet spora le stroški

postopka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka ter

zahteva povrnitev stroškov postopka in pritožbenih stroškov.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je vztrajal na

ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je

tožena stranka enostransko razveljavila, zaradi uveljavljanja

odškodnine. Tudi sicer pa je bila tožba vložena, preden je bil

preklic vročen pooblaščencu. Tožnik opozarja še na stališče, ki

ga je pritožbeno sodišče o preklicu odpovedi zavzelo v zadevi Pdp

111/2004. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške

odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 350. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) preizkusilo

izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po

uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala dne

8.4.2003, ni mogla enostransko preklicati, saj je takoj po tem,

ko delavec odpoved prejme, potrebna za preklic s stališča

pogodbenega prava njegova privolitev. Pritožbeno sodišče se s tem

stališčem strinja, saj je enakega tudi samo že večkrat zavzelo

(npr. Pdp 1345/2003, Pdp 1760/2003). Ko ena od pogodbenih strank

prejme odpoved pogodbe o zaposlitvi, se ta lahko spreminja le s

soglasjem obeh strank, pri čemer ni pomembno, ali se to zgodi

pred vložitvijo tožbe ali po vložitvi tožbe. Tožena stranka ni

upoštevala, da je novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l.

RS, št. 42/2002) uvedel pogodbeni princip ureditve razmerja med

delavcem in delodajalcem in da se razmerja, ki so urejena s

pogodbo o zaposlitvi, ne spreminjajo več z oblastvenimi akti

delodajalca (sklepi), ki jih je mogoče razveljaviti. V primeru

odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato v okviru pravnega varstva tudi

ni več predvidena "razveljavitev" odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

ampak le ugotovitev nezakonitosti odpovedi (3. odstavek 204.

člena ZDR-02).

Pritožba nekorektno očita tožniku, da je spor vodil le zaradi

stroškov postopka, saj bi tožena stranka te stroške s preprosto

pripoznavo znatno zmanjšala. Lahko bi s tožnikom sklenila tudi

novo pogodbo o zaposlitvi. Ker ni storila ne prvega ne drugega,

je imel tožnik interes na ugotovitev, da je odpoved nezakonita.

Dejstvo je, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana in le s

preklicem ni mogla oživeti. Teoretično bi tožena stranka odpoved

lahko realizirala po tem, ko bi tožnik s sodnim varstvom zamudil

(čeprav takega namena najbrž ni imela). Zato je bilo potrebno o

zakonitosti odpovedi odločiti meritorno.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita, ker ima tožnik status starejšega delavca in ker za

odpoved niso podani pogoji iz 114. člena ZDR-02. O tem med

strankama očitno ni spora, zato je odločitev sodišča, ki je

ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga tožniku, pravilna.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Spor, v katerem

delavec uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je

spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, zato temelj za odmero

stroškov predstavlja tar. št. 15/b, 3. alineja Odvetniške tarife

(OT, Ur.l. RS, št. 67/2003).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, krije

tožena stranka svoje pritožbene stroške ne glede na izid postopka

(2. odstavek 22. člena ZDSS), tožnik pa krije sam svoje stroške

odgovora na pritožbo na podlagi 155. člena ZPP, ker ta k rešitvi

pritožbe ni prispeval.