VDSS VDS sodba Pdp 2037/2003

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka
spremeni tako, da se zahtevek tožnika za izplačilo razlike v
odpravnini v višini 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od
7.7.2003 do plačila, zavrne.
V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem
delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (III. točka izreka).
Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega
postopka v znesku 56.350,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni

tožbeni zahtevek o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 18.3.2003 in priznanju vseh pravic iz delovnega

razmerja od prenehanja do vrnitve nazaj na delo, vključno s

plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi v tem času delal. Ugodilo pa

je podrednemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini v višini

150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2003 do

plačila. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije sama svoje

stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki

uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002,

2/2004). Navaja, da je tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razloga izplačala odpravnino v skladu z 109. členom

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002).

Sodišču prve stopnje očita, da se neutemeljeno sklicuje na 7.

člen ZDR-02, po katerem se s kolektivno pogodbo lahko določijo za

delavce večje pravice od tistih, ki jih zagotavlja ZDR-02. Ob

takem stališču je tožniku neutemeljeno prisodilo razliko med

izplačano odpravnino in odpravnino po Kolektivni pogodbi za

lesarstvo Slovenije (panožna kolektivna pogodba, Ur.l. RS št.

67/95). Po panožni kolektivni pogodbi je odpravnina res višja,

saj je povzeta po določbi 36.f člena starega Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). To pa kaže

na dejstvo, da tedaj, ko je bila panožna kolektivna pogodba

sklenjena, za delavce ni določala večjih pravic, kot zakon, ampak

povsem enake. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča

prve stopnje spremeni in tudi podredni tožbeni zahtevek zavrne,

tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da

jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče

prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in da ni zagrešilo

bistvenih kršitev določb postopka, delno pa je napačno uporabilo

materialno pravo.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi postavilo na stališče,

da je tožnik upravičen do odpravnine v višini, določeni v 4.

odstavku 19. člena panožne kolektivne pogodbe. Štelo je, da zakon

določa minimum pravic, ki jih je možno s kolektivnimi pogodbami

ali pogodbami o zaposlitvi določiti ugodneje. V konkretnem

primeru je ugotovilo, da panožna kolektivna pogodba zagotavlja

tožniku pravico do višje odpravnine, kot je določena v 109. členu

ZDR-02.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri tem

napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba utemeljeno opozarja

na pomen določbe v panožni kolektivni pogodbi. Po 2. odstavku 7.

člena ZDR-02 se s pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo

lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih

določa zakon. Panožna kolektivna pogodba je bila sprejeta v letu

1995 in je v 19. členu dobesedno povzela besedilo 36.f člena

ZDR-90, kar pomeni, da tedaj, ko je bila sprejeta, delavcem ni

zagotavljala večjih pravic od zakonskih, ampak enake. Zato ob

sprejemu novega ZDR-02, ki je višino odpravnin uredil drugače, ni

mogoče šteti, da so s panožno kolektivno pogodbo določene za

delavca ugodnejše pravice. Da določbe panožne kolektivne pogodbe

ni mogoče uporabljati po sprejemu ZDR-02 pa izhaja tudi iz sklepa

komisije za razlago panožne kolektivne pogodbe (Ur.l. RS št.

121/2003). Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni

upravičen do razlike v odpravnini, saj mu jo je tožena stranka

izplačala v višini, določeni z zakonom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na

podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. točki

izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike

v odpravnini zavrnilo.

Tožnik ni uspel s primarnim in tudi ne s podrejenim zahtevkom. V

zvezi s primarnim zahtevkom je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo določbo 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS 19/94), po katerem delodajalec

v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške

postopka, ne glede na uspeh. Za podrejeni zahtevek pa velja

splošno načelo odločanja o stroških postopka glede na uspeh.

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje,

da s tem delom zahtevka toženi stranki posebni stroški niso

nastali. Zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in v nespremenjenem

izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do

povrnitve stoškov, nastalih s pritožbo (154. člen ZPP v povezavi

s 165. členom ZPP). Potrebni stroški znašajo za pritožbo 250 točk

oz. 27.500,00 SIT, povečani za DDV pa 33.000,00 SIT. Materialni

stroški znašajo 550,00 SIT, taksa za pritožbo pa 1200 taksnih

točk oz. 22.800,00 SIT. Priznani pritožbeni stroški tožene

stranke znašajo 56.350,00 SIT.