VDSS VDS sodba Pdp 1183/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,

da plača tožniku iz naslova odpravnine ob upokojitvi 649.650,00 SIT,

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2002 dalje do plačila, v 8

dneh, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Obenem je toženi stranki

naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 28.800,00 SIT,

v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa

predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika

stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni

sporno, da se je tožnik upokojil zaradi ugotovljene poklicne

bolezni in pridobitve pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji

na podlagi 3. odst. 7. čl. Zakona o prepovedi proizvodnje in

prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za

prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI, Ur.

list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000). Z odločbo komisije za

uveljavljanje pravic do pokojnine po ugodnejšimi pogoji z dne

17.12.2001 mu je bila priznana pokojnina na podlagi navedene

določbe ZPPPAI od 1.1.2002 dalje, istočasno pa mu je bila

priznana pravica do dokupa zavarovalne dobe v skupnem trajanju

dveh let, treh mesecev in šest dni. Sodišče prve stopnje je

zaključilo, da tožena stranka ni gospodarska družba, ki bi se na

dan uveljavitve ZPPPAI (12.10.1996) ukvarjala z azbestno

proizvodnjo, zaradi česar se na določbe tega zakona ne more

sklicevati. S takšnim stališčem se tožena stranka ne strinja.

Meni, da si ob takšnem tolmačenju tožnik po ZPPPAI niti ne bi

mogel dokupiti delovne dobe. To je v nasprotju z navedenim

zakonom, ki velja za vse delavce, ki uveljavljajo pravico do

pokojnine po tem zakonu in ki se jim vsem zagotovi dokup

zavarovalne dobe do dopolnitve pokojninske dobe, dokup pa

zagotovi Republika Slovenija. To pravico so lahko uveljavljali in

jo lahko uveljavljajo delavci, ki so se kasneje zaposlili v

drugih organizacijah, ki se niso ukvarjale z azbestno

proizvodnjo, tako kot v konkretnem primeru. 51. čl. Splošne

kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS

št. 40/97 - 38/2003) in 67. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost

kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko, elektroindustrijo

Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96 - 65/2002) določata, da delavec ni

upravičen do odpravnine, če je delodajalec zanj financiral dokup

delovne oz. zavarovalne dobe. Teh določb ni mogoče tolmačiti le

gramatikalno, saj je dejstvo, da je Republika Slovenija z ZPPPAI

zagovila sredstva za zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki

so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu

azbestnega prahu. Iz 10. čl. tega zakona izhaja, da pri tem ni

uvedeno razlikovanje med delavci, ki so delali izključno v

družbah, ki so se ukvarjale s proizvodnjo azbestnih izdelkov in

delavci, ki so delali tudi pri drugih družbah, ki se s takšno

proizvodnjo niso ukvarjale. V nasprotnem primeru bi prišlo do

neenakopravnega obravnavanja posameznih družb, pa tudi delavcev.

Družbe, ki se namreč ne ukvarjajo s proizvodnjo azbestnih

izdelkov, bi bile ob takšnem tolmačenju dolžne plačati delavcem

ob upokojitvi tudi odpravnino ob upokojitvi, družbe, ki se ukvarjajo

s proizvodnjo azbestnih izdelkov, pa te dolžnosti ne bi imele. S tem

bi nastali dve kategoriji delavcev z različnimi pravicami.

Zakonodajalec ni imel namena, da bi prišlo do takšnega

neenakopravnega obravnavanja posameznih gospodarskih subjektov in

delavcev. ZPPPAI dejansko ureja institut prevzema plačila

prispevka za dokup zavarovalne dobe, kar pomeni, da je prišlo

zgolj do spremembe strank v razmerju do Zavoda za pokojninsko in

invalidsko zavarovanje, tako da je Republika Slovenija namesto

tožene stranke prevzela finančno breme dokupa zavarovalne dobe za

tožnika, tožnik pa je to sprejel. S tem se sama vsebina pravic in

obveznosti med tožnikom in toženo stranko ni spremenila. Ker je

dokup zavarovalne dobe za tožnika izvršila Republika Slovenija,

tako da mu je priznala pokojnino po 7. čl. ZPPPAI, tožnik zaradi

te okoliščine ne more biti v boljšem položaju, kot ga določa

SKPgd oz. panožna kolektivna pogodba. Tožena stranka je predložila v

spis sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 281/99, z dne 18.4.2000, ki se

nanaša v bistvu na enako dejansko stanje in s katero je bilo

odločeno, da delavcu odpravnina ob upokojitvi ne pripada. Sodišče

prve stopnje se do tega dokaza ni izjasnilo.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga

zavrnitev pritožbe. Navaja, da zakondajalec gotovo ni imel namena

neenakopravno obravnavati posameznih družb in delavcev. V kolikor je

država v skladu z ZPPPAI že prevzela obveznost plačila prispevkov za

dokup zavarovalne dobe za tiste družbe, ki proizvajajo azbestne

izdelke (3. odst. 3. čl. zakona), ni prevzela tudi obveznosti za

druge družbe, ki se z azbestno proizvodnjo ne ukvarjajo (kot je

konkreten primer). Tožena stranka dokupa ni plačala tožniku, temveč

je namesto nje to izvedla Republika Slovenija. Ta po ZPPPAI ni v

nobenem razmerju do tožene stranke, zaradi česar mu je slednja dolžna

v skladu s 3. tč. 51. čl. SKPgd izplačati odpravnino. V tem kontekstu

tudi ni mogoče govoriti o neenakopravnem položaju delavcev, pač pa

obratno. Tožnik bi bil postavljen v neenakopraven položaj z drugimi

delavci, ki so se upokojili pri toženi stranki, če ne bi prejel

odpravnine ob upokojitvi v skladu s SKPgd.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega

prava, s tem ko sodišču prve stopnje očita, da se ni izjasnilo do

sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 281/99, z dne 18.4.2000, pa bi

lahko šteli, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene

kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), na katero

pa pritožbeno sodišče že samo pazi po uradni dolžnosti (2. odst.

350čl. ZPP).

Kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in ostalih bistvenih

kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti,

pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Tudi če se

sodišče prve stopnje ni izrecno izjasnilo o citirani sodbi VS RS,

to ne predstavlja kršitve postopka, saj je sodišče prve stopnje

navedlo vse relevantne razloge za odločitev. Navedena sodba VS RS

tudi ne predstavlja ene od več identičnih odločitev VS RS, torej

enotne sodne prakse, sicer pa dejansko stanje v konkretni zadevi

ni enako dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za odločitev v

navedeni sodbi VS RS.

VS RS se je v navedeni sodbi postavilo na stališče, da je Republika

Slovenija z ZPPPAI zagotovila sredstva za takojšnjo enkratno ukinitev

proizvodnje azbestnocementnih izdelkov in za zagotovitev socialne

varnosti delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni

škodljivemu vplivu azbestnega prahu in prevzela izpolnitev obveznosti

gospodarskih družb, ki so do uveljavitve zakona proizvajale izdelke,

ki vsebujejo azbest, med drugim tudi plačilo prispevka za dokup

zavarovalne dobe delavcem, ki uveljavljajo pravico do pokojnine pod

ugodnejšimi pogoji (10. čl.). Z ZPPPAI je bil po njegovi vsebini

urejen pravni inštitut prevzema plačila prispevka za dokup

zavarovalne dobe, kar pomeni zgolj spremembo strank v razmerju do

Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sama vsebina pravice

in obveznosti med toženo in tožečo stranko pa se na podlagi njegovih

določb ni spremenila. Gre za pravno stališče v nasprotju z zaključki

pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1564/97, z dne 26.8.1999,

ki je izhajalo iz tega, da odpravnina ob upokojitvi predstavlja

pravico, ki je predmet kolektivnega dogovarjanja med socialnimi

partnerji in ne zakonsko pravico, zaradi česar je pri pravici do te

odpravnine potrebno izhajati iz določbe kolektivne pogodbe. Takratna

Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS št.

39/93) je odrekla delavcem pravico do odpravnine ob upokojitvi zgolj

v primerih, če je dokup zavarovalne dobe financiral delodajalec oz.

organizacija, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo podano, saj je

dokup financirala država, ki ni bila tožnikov delodajalec.

Tudi če sprejemamo stališče VS RS v navedeni sodbi, je sodišče prve

stopnje v tej sporni zadevi pravilno izhajalo iz tega, da to ne more

veljati za obravnavani primer. Tožniku je prenehalo delovno razmerje

zaradi ugotovljene poklicne bolezni in s tem pridobitve pravice do

pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi 3. odst. 7. čl. ZPPPAI, z

dnem 31.12.2001, pri čemer ni bilo spora o tem, da je bil do leta

1977 zaposlen v gospodarski družbi, ki se je ukvarjala z azbestno

proizvodnjo (Salonit Anhovo), kasneje pa pri toženi stranki, ki se s

takšno proizvodnjo ni ukvarjala.

ZPPPAI v 1. čl. določa namen tega zakona, in sicer enkratno ukinitev

proizvodnje azbestnocementnih izdelkov, uvedbo brezazbestne

tehnologije in proizvodnjo vlaknocementnih izdelkov ter postopno

ukinitev oz. nadomeščanje druge azbestne proizvodnje v neazbestno,

zagotovitev socialne varnosti delavcev ter zdravstveno in socialno

varnost prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu

azbestnega prahu. Za izpolnitev tega namena predvideva, da se z

zakonom zagotovijo potrebna sredstva. Pri tem iz 3. odst. 3. čl.

izrecno izhaja, da se v proračunu Republike Slovenije kot pomoč

gospodarskim družbam, ki na dan uveljavitve tega zakona proizvajajo

izdelke, ki vsebujejo azbest, med drugim zagotovijo tudi sredstva za

plačilo prispevkov za dokup zavarovalne dobe iz 10. člena. Enako tudi

4odst. 7. čl. določa, da se v proračunu Republike Slovenije kot

pomoč gospodarskim družbam, ki so proizvajale izdelke, ki vsebujejo

azbest, zagotavljajo sredstva, med drugim tudi za dokup zavarovalne

dobe iz 10. čl. zakona. 10. čl. določa, da za vse delavce, ki

uveljavljajo pravico do pokojnine po tem zakonu, Republika Slovenija

zagotovi dokup zavarovalne dobe do dopolnitve pokojninske dobe, ki je

po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju predpisana za

upokojitev po minimalni starosti. Sredstva za dokup pokojninske dobe

se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije.

Predvsem iz navedenih, pa tudi ostalih določb zakona, lahko

ugotovimo, da je ta namenjen gospodarskim družbam oz. pomoči družbam

pri ukinitvi proizvodnje azbestnocementnih izdelkov, zagotovitvi

socialne varnosti delavcev ter zdravstvene in socialne varnosti

prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega

prahu. Sredstva za dokup pokojninske dobe se zagotovijo v proračunu R

Slovenije (10. čl.), pri tem pa ta sredstva predstavljajo tudi pomoč

gospodarskim družbam, ki na dan uveljavitve tega zakona proizvajajo

izdelke, ki vsebujejo azbest oz., ki so proizvajale izdelke, ki

vsebujejo azbest. To pomeni, da je Republika Slovenija kot pomoč

gospodarskim družbam prevzela obveznost dokupa zavarovalne dobe

delavcem do dopolnitve pokojninske dobe (ki je predpisana za

upokojitev po minimalni starosti), vendar le tistim gospodarskim

družbam, ki proizvajajo oz. so proizvajale izdelke, ki vsebujejo

azbest. Le za te družbe lahko štejemo, da zakon ureja pravni

institut prevzema plačila prispevka za dokup zavarovalne dobe. O

tem prevzemu ne moremo govoriti v primeru gospodarskih družb, ki

se z azbestno proizvodnjo sploh niso ukvarjale. ZPPPAI o teh

družbah ne govori ničesar in ne ureja njihovega položaja oz.

obveznosti.

ZPPPAI sicer ne povezuje zagotavljanja potrebnih sredstev za

dokup zavarovalne dobe le z ukinitvijo proizvodnje azbestnocementnih

izdelkov, saj ne glede na to zagotavlja socialno varnost delavcev

nasploh, torej ne le delavcev, ki so bili nazadnje zaposleni v

družbah, ki so se ukvarjale s proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov.

Prav zato se je tožnik lahko upokojil pod pogoji tega zakona, ne

glede na dejstvo, da se njegov zadnji delodajalec (tožena stranka) ni

ukvarjal s proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov.

Tudi pritožba tožene stranke pravilno ugotavlja, da se zakon,

konkretno 10. čl., nanaša na vse delavce, ki uveljavljajo pravico do

pokojnine po tem zakonu (in pri tem ne razlikuje med delavci, ki so

delali izključno pri družbah, ki so se ukvarjale s proizvodnjo

azbestnih izdelkov in delavci, ki so delali pri takšnih družbah ter

tudi drugih, ki se niso ukvarjale s proizvodnjo azbestnih izdelkov),

vendar na podlagi tega napačno zaključuje, da bi ob stališču sodišča

prve stopnje prišlo do neenakopravnega obravnavanja posameznih družb,

kot tudi delavcev. Kot navedeno namreč ZPPPAI ne omogoča sklepanja,

da je z njim Republika Slovenija prevzela tudi obveznost dokupa

zavarovalne dobe delavcem v obliki pomoči za organizacije, ki se z

azbestno proizvodnjo sploh ne ukvarjajo. Zakon za takšne organizacije

enostavno ne velja. Potrebna sredstva, ki jih zakon predvideva kot

obliko pomoči, se nanašajo le na gospodarske družbe, ki se ukvarjajo

ali so se ukvarjale z azbestno proizvodnjo, kar je tudi razumljivo.

Zakon pa tudi izven tega okvira zagotavlja socialno varnost delavcev,

zaradi česar je tožnik, ne glede na to, da že dalj časa ni več

opravljal dela pri družbi, ki se je ukvarjala s proizvodnjo

azbestnocementnih izdelkov, lahko uveljavljal pravice do upokojitve z

upoštevanjem ZPPPAI. Sredstva za dokup zavarovalne dobe je zagotovila

v proračunu Republika Slovenija, ki pa v tem primeru ni bila v

posebnem razmerju z delodajalcem, saj zakon ne vzpostavlja povezave

med dokupom zavarovalne dobe in družbami, ki se niso ukvarjale s

proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov.

Neenakopravno obravnavanje delavcev bi bilo po stališču pritožbe v

tem, da tisti, ki so bili ob upokojitvi po ZPPPAI zaposleni v

družbah, ki se ukvarjajo s proizvodnjo azbestnih izdelkov, ne bi

bili upravičeni do odpravnine ob upokojitvi, delavci v

gospodarskih družbah, ki se niso ukvarjale z azbestno proizvodnjo

(tožena stranka), pa bi bili upravičeni do odpravnine. Takšna

primerjava ni utemeljena, saj je razlikovanje prinesel prav

ZPPPAI. Pri tem po zaključku pritožbenega sodišča zakon ne

predstavlja predpisa, ki bi bil v nasprotju s splošnim načelom

enakosti po 14. čl. Ustave Republike Slovenije. Splošno načelo

enakosti je namreč prizadeto le takrat, kadar ni mogoče najti

stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki

upravičuje zakonsko razlikovanje ali pa enako obravnavanje, ali z

drugimi besedami, kadar moramo zakonsko določilo označiti kratko

malo kot samovoljno. Splošno načelo enakosti je v tem smislu

treba razumeti kot splošno prepoved samovolje oz. arbitrarnosti,

kot prepoved samovoljnega neenakega obravnavanja. Kot navedeno pa

ZPPPAI za družbe, ki se ne ukvarjajo z azbestno proizvodnjo sploh

ne velja. Zaradi tega bi bila, če že, ustreznejša primerjava

delavcev, ki so se upokojili po tem zakonu, s tem ko jim je

Republika Slovenija dokupila zavarovalno dobo (10. čl. ZPPPAI) in

delavcev, ki so se upokojili brez takšnega dokupa, vendar pri

istem delodajalcu. Ob takšni primerjavi bi bil tožnik, če mu ne

bi bila priznana odpravnina, v neenakopravnem položaju z delavci

tožene stranke, ki so se upokojili iz drugih razlogov, in to

zgolj zato, ker mu je poseben predpis, zaradi poklicne bolezni

zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, zagotovil dokup

manjkajoče zavarovalne dobe do dopolnitve pokojninske dobe.

S tem ko je Republika Slovenija z zakonom prevzela obveznost dokupa

manjkajoče zavarovalne dobe, ni zagotovila pomoči delodajalcu, ki se

ni ukvarjal z azbestno proizvodnjo. Zato ni mogoče šteti, da je

delodajalec za delavca financiral dokup zavarovalne dobe. To pomeni,

da tožniku ob upokojitvi (pri tem po kolektivni pogodbi ni odločilen

razlog upokojitve) pripada odpravnina v skladu s 67. čl. panožne

kolektivne pogodbe oz. 3. tč. 51. čl. SKPgd. Obratno tolmačenje bi

pomenilo, da je takšen delodajalec popolnoma razbremenjen vseh

obveznosti, s tem pa bi pri istem delodajalcu (za katerega ne velja

ZPPPAI) prišlo do razlikovanja glede pravice do odpravnine med

tistimi delavci, ki so se upokojili z upoštevanjem ZPPPAI in med

vsemi ostalimi delavci. To razlikovanje ne bi bilo sprejemljivo.

Glede na navedeno in v skladu 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena

stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške

(1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).