VDSS VDS sodba Pdp 930/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Naložilo je toženi stranki, da je dolžna tožniku vpisati delovno dobo od 17.8.1992 do 20.6.1999 v delovno knjižico (1. točka izreka) ter ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev do tožene stranke: - iz naslova pripadajočih plač (pravilno nadomestila plače) za obdobje od 17.8.1992 do aprila 1996 v skupnem neto znesku 804.145,63 SIT z zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka, do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna odvesti od bruto zneskov tudi davke in prispevke (2. točka izreka); - iz naslova regresa za letni dopust za leto 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998 v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih zneskov do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna od bruto regresov odvesti davek (3. do 8. točka izreka sodbe). Poleg tega je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 237.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je osebno delovno dovoljenje za tožečo stranko z dne 15.11.1992 veljalo do 13.10.1993, osebno delovno dovoljenje z dne 7.12.1994 pa od 7.12.1994 do 6.12.1995, kar pomeni, da tožeča stranka v času od 14.10.1993 do 6.12.1994 ni imela veljavnega delovnega dovoljenja, na podlagi katerega bi lahko sklenila delovno razmerje pri delodajalcu. Tako tožeči stranki po 13.12.1993, ko ji je osebno delovno dovoljenje prenehalo veljati, ne gre niti reintegracijski niti reparacijski zahtevek. Tožena stranka ni imela nikakršnega vpliva na izdajo delovnih dovoljenj - niti na ravnanje Republiškega zavoda za zaposlovanje niti na ravnanje delavcev zavoda. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da vloge za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja ni vložila zato, ker naj bi ji tako svetovali delavci Republiškega zavoda za zaposlovanje, vendar priče tega niso potrdile. Tudi če bi bile tožnikove trditve resnične, gre za razmerje med zavodom za zaposlovanje in tožečo stranko, ki v nobenem primeru ne more biti v škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na zmotno stališče, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja tudi v času, ko za takšno dovoljenje ni podala vloge in ga zato ni pridobila. Za odločitev v konkretnem primeru to ni bistveno. Odločilno je, da je tožeči stranki s 14.10.1993 prenehalo veljati osebno delovno dovoljenje, zato po tem datumu ni upravičena do priznanja obstoja delovnega razmerja. Glede višine tožbenega zahtevka pa tožena stranka iz previdnosti dodaja, da bi sodišče moralo vračunati prejemke, ki jih je tožeča stranka v posledici prenehanja delovnega razmerja dobila prid zavodu za zaposlovanje oz. pri ZPIZ. Kumulacija vtoževanih terjatev z navedenimi prejemki ni dopustna. Tožena stranka je že tekom postopka opozorila, da je potrebno glede višine zamudnih obresti upoštevati določila ZPPSL. Od dneva začetka stečajnega postopka terjatve upnikov niso več obrestovane z zakonitimi zamudnimi obrestmi, temveč z obrestmi v višini TOM. Ob vpogledu v komentar ZPPSL iz leta 2000 lahko ugotovimo, da materialnopravne posledice začetka stečajnega postopka, določene za obresti, veljajo tako za terjatve, ki se poplačajo iz splošne stečajne mase, kot tudi za terjatve, ki se poplačajo iz posebne stečajne mase. To velja tudi za terjatve, o katerih je razsojeno v izpodbijani sodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

V postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo navedenih absolutnih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje:

Stališče pritožbe, da je reparacijski zahtevek v zvezi z nezakonitimi prenehanjem delovnega razmerja vezan na obstoj delovnega dovoljenja, ni pravilno. Reintegracijskega zahtevka tožeča stranka v tem sporu ni več uveljavljala, ker je med sodnim postopkom prišlo do stečaja tožene stranke. Če do stečaja tožene stranke ne bi prišlo in bi tožeča stranka vztrajala pri reintegracijskem zahtevku, bi sodišče ob ugotovitvi, da je tožniku kot trajno presežnemu delavcu delovno razmerje nezakonito prenehalo, delodajalca zavezalo, da delavca vrne na delo. Le v takšnem primeru bi bila izvršitev sodne odločbe glede reintegracije vezana na obstoj delovnega dovoljenja, saj po Zakonu o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS št. 33/92, 43/98 - odločba US) zaposlitev tujca, ki nima delovnega dovoljenja, ni dopustna. V primeru, kadar se v sodnem sporu ugotovi, da je delavcu delovno razmerje nezakonito prenehalo, je potrebno vzpostaviti takšno stanje, kakršno bi bilo, če nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. To pomeni, da se delavcu prizna obstoj delovnega razmerja za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z vsemi pravicami, pri čemer ni odločilno, ali je v času, ko zaradi nezakonite odločitve delodajalca pri njem ni bil zaposlen, delavec imel delovno dovoljenje ali ne, v kolikor je delavec sicer izpolnjeval pogoje za pridobitev delovnega dovoljenja po določbah ZZT, tako kot je bilo ugotovljeno za tožnikov primer. Iz listin v spisu, tj. iz delovnih dovoljenj, ki so bila izdana tožniku, izhaja naslednje: osebno delovno dovoljenje z dne 15.11.1992 je bilo izdano v skladu s 23. čl. ZZT (tožnik je izpoljeval pogoje po tej določbi), nadaljnja osebna delovna dovoljenja pa se sklicujejo na pogoje iz 2. odst. 12. čl. ZZT, ki jih je izpoljeval tožnik (slovenski izseljenec ali njegov potomec do tretjega kolena v ravni črti, ki nima slovenskega državljanstva). Tožnik je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi v času od 14.10.1993 do 7.12.1994 izpolnjeval pogoje za osebno delovno dovoljenje (po 23. oz. 12. čl. ZZT, zlasti zato, ker je bil za čas od 18.8.1992 do 17.8.1994 upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da v prid takšnemu stališču govori tudi nova zakonska ureditev zaposlovanja tujcev - v l. 2000 je bil namreč sprejet nov Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT - Ur.l. RS št. 66/2000), ki v 53. členu določa, da tujci, ki jim bo s pravnomočno sodbo sodišča priznano delovno razmerje v času od 18.7.1992 do 15.10.1992, lahko pridobijo osebno delovno dovoljenje za čas veljavnosti enega leta, vlogo pa morajo vložiti v roku 90 dni od pravnomočnosti sodbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka po višini od nadomestila plače, ki bi tožniku šlo v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odšteti nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 - 38/94), ko je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu celotno nadomestilo pripadajoče plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če pa pride do razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja, je delavec tisti, ki je zavezan k vračilu prejetega denarnega nadomestila zavodu. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila šele z novelo Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primeru brezposelnosti iz l. 1998 (Ur.l. RS št. 69/98), ki za obravnavano zadevo ne velja, ker se denarni zahtevek nanaša na obdobje do aprila 1996, urejena možnost, da zavod za zaposlovanje zahteva od delodajalca vrnitev škode (ki obsega tudi zneske denarnih prejemkov, ki jih je zavod izplačal brezposelni osebi) v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito.

Tudi pritožbenim navedbam v zvezi z zamudnimi obrestmi ni mogoče pritrditi. Glede na določbo 114. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju (Ur.l. RS št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami) z dnem začetka stečajnega postopka ne nehajo teči obresti od terjatev proti dolžniku. Le od terjatev iz 112. člena zakona tečejo od začetka stečajnega postopka obresti po temeljni obrestni meri. Na terjatve, ki jih v tem sporu uveljavlja tožnik, se torej omenjena določba ne nanaša, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča glede zamudnih obresti pravilna.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).