VDSS VDS sodba Pdp 429/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke, na podlagi katerih je bila tožnica poslana na čakanje in na podlagi katerih ji je delovno razmerje prenehalo, ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo 2.9.2002, temveč ji še traja, zato ji mora tožena stranka za čas od 2.9.2002 dalje vpisati delovno dobo v njeno delovno knjižico in ji za čas od 2.9.2002 obračunati bruto plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, plačati vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto zneske plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, poleg tega pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 67.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Svojo odločitev je oprlo na predložena dokazila in na izpovedbo priče B. L. L., ki je šele na glavni obravnavi izvedela, da jo je za zaslišanje predlagala tožena stranka. Ker se je priča udeležila obravnave v prepričanju, da jo je predlagala tožnica, se na to obravnavo ni posebej pripravila in si ni osvežila dogajanja v zvezi z opredelitvijo tehnoloških presežkov z vpogledom v listinsko dokumentacijo. Ker priča na posamezna vprašanja sodišču ni vedela odgovoriti, jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojno. Toženi stranki ni bilo omogočeno, da bi pojasnila vse nejasnosti v zvezi z spornim primerom prenehanja delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa od tožene stranke ni zahtevalo ustreznih pojasnil. Tožena stranka je tožnico po kriteriju delovne uspešnosti dejansko primerjala skupaj s še tremi delavkami. Po reorganizaciji sta bili pri toženi stranki na voljo le dve administrativni delovni mesti. Zato je postalo delo tožnice in njene sodelavke, ki sta imeli nižjo oceno delovne uspešnosti od preostalih dveh delavk, trajno nepotrebno. Tožena stranka je sodišču prve stopnje dostavila tudi oceno delovne uspešnosti za tožnico in A. M., ker je menilo, da sodišče prve stopnje želi le te podatke. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, ko ni verjelo verodostojnosti dokumenta, na katerem je izpis ocen delovne uspešnosti za tožnico in A. M. zato, ker je datiran z datumom iz obdobja, ko je že potekal sodni postopek. Tožena stranka je vse potrebne primerjave opravila, za potrebe sodišča pa je oceno ponovno izpisala, ker se ji ni zdelo primerno sodišču predložiti počečkan izpis, ki je služil interni uporabi. Če bi tožena stranka vedela, da sodišče prve stopnje dvomi v verodostojnost te listine, bi vsekakor predložila tudi originalne dokumente. Tožena stranka pritožbi prilaga izpis, ki je služil interni uporabi in izplačilne liste ocenjevanih in primerjanih delavk, iz katerih je nedvomno razvidna ocena delovne uspešnosti teh delavk v izbranem obdobju.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru navaja, da je bila priča L. B. L. dolžna govoriti resnico, poleg tega pa je imela na obravnavi vso možnost, da bi sodišču pojasnila svoje poglede v zvezi z obravnavano zadevo. Tožena stranka je sicer glede nepredložitve originalnih izpiskov tožničine plače in plače primerjalnih delavk za leto 2000 prekludirana. Ker izpis delovne uspešnosti tožnice in delavke Avbelj Majde ni bil podprt z originalno dokumentacijo, je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v njegovo verodostojnost. Ker je tožena stranka originalne plačilne liste predložila šele s pritožbo, je tudi glede navedenega prekludirana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izpodbijane sklepe tožene stranke, na podlagi katerih je bilo tožnici zaradi nujnih operativnih razlogov odrejeno čakanje na delo (A 3, A 6) in na podlagi katerih ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (A 1, A 5), posledično pa je ugodilo tudi preostalemu delu njenega tožbenega zahtevka, zato, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je postala tožnica trajno presežna delavka (v posledici česar je bila poslana na čakanje in ji je kasneje delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo) ob primerjavi njene delovne uspešnosti z delovno uspešnostjo vseh primerljivih delavk. Sodišče prve stopnje je z ozirom na predlagane in izvedene dokaze podvomilo tudi v to, če je bila delovna uspešnost tožnice in njene sodelavke A. M. sploh narejena v letu 2001.

9člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84 - Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 15/92) je v 2. odst. v tč. a) določal, da je dokazno breme, da obstoji resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu tudi v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Po 2. odst. 36. h člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91,71/93) je bilo dokazno breme v postopku varstva pravic pri delodajalcu in v postopku sodnega varstva, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, na organizaciji oz. delodajalcu. Z ozirom na navedeno je delodajalec dolžan dokazati, da je obstajal resen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca. Resen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca pri delodajalcu je podan, če delodajalec po zakonito izvedenem postopku ugotovi, da je postalo delo delavca trajno nepotrebno in da mu niti z omilitvenimi ukrepi ni mogoče zagotoviti nadaljevanja delovnega razmerja. V primeru, da delavec zatrjuje, da postopek ugotavljanja trajno nepotrebnih delavcev ni potekal zakonito oz. pravilno, je na delodajalcu, da predloži dokaze o pravilno izvedenem postopku ugotavljanja trajnih presežkov. Če delodajalec tega ne stori in ne dokaže, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev izveden zakonito, ni mogoče govoriti o obstoju resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja.

Iz spisovne dokumentacije (sklep št. 100-151-303/LL/LL z dne 25.2.2002 - A 5) izhaja, da je tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno, tožnico primerjala še s tremi primerljivimi delavkami po kriteriju delovne uspešnosti. Dejstvo, da so bile poleg tožnice pri toženi stranki zaposlene še tri delavke, ki so delale na takšnih delovnih mestih, da jih je bilo mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v svoji izpovedbi potrdila tudi tožnica. Iz odgovora na tožbo izhaja, da je tožena stranka tožnico obravnavala v isti kategoriji kot sodelavko in da je ta sodelavka ohranila zaposlitev zaradi višje ocene delovne uspešnosti. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5.11.2002 se je tožena stranka zavezala, da bo sodišču prve stopnje v 8 dneh dostavila tudi ocene delovne uspešnosti za tožnico in primerjalne delavce oz. delavce, ki so bili upoštevani skupaj s tožnico za koledarsko leto oz. po kriterijih iz programa. Dne 14.11.2002 je sodišče prve stopnje prejelo od tožene stranke poleg pravilnika o plačah delavcev tožene stranke in opisa ukinjenih ter novih delovnih mest tudi prikaz ocene dela uspešnosti za leto 2000 za tožnico in primerjalno delavko, datiran z dnem 11.11.2002 (B 9). V spremnem dopisu je tožena stranka pojasnila, da je bil med navedenima delavkama opravljen izbor delavke, ki je zasedla novo delovno mesto. Tudi iz izpovedbe priče B. L. L., ki je bila zaslišana kot priča in ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot direktor splošno kadrovskega sektorja, izhaja, da so pri toženi stranki pri določanju tehnoloških viškov primerjali tožnico in A. M., ker so ocenili, da sta delovni mesti teh delavk med seboj primerljivi. Omenjena priča pa na zaslišanju ni vedela pojasniti, zakaj iz sklepa tožene stranke z dne 25.2.2002 (A 5) izhaja, da so bile za dve delovni mesti administrativnih del primerljive 4 kandidatke, kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje. Z ozirom na izvedeni dokazni postopek je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so na delovnih mestih, ki so bila primerljiva tožničinemu, delale še najmanj tri delavke in da tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka opravila primerjavo delovne uspešnosti tožnice z vsemi primerjalnimi delavkami. Glede na to ugotovitev pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri ugotavljanju tožnice kot trajno presežne delavke ni spoštovala določbe 1. odst. 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) niti določbe 4. čl. Pravilnika o ugotavljanju prenehanja potreb po delu delavcev tožene stranke (B 1). Ker je ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je postala tožnica trajno presežna delavka (zaradi česar je bila poslana na čakanje in ji je kasneje prenehalo delovno razmerje) na zakonit način, je utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pričo B. L. L. ocenilo kot neverodostojno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče poleg drugih izvedenih dokazov dokazno ocenilo tudi izpovedbo navedene priče in na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je opravila primerjavo tožnice z vsemi primerljivimi delavkami pri toženi stranki. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da ji ni bilo omogočeno, da pojasni vse nejasnosti v zvezi s spornim prenehanjem delovnega razmerja. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je sodišče prve stopnje vse vloge tožnice, vključno s tožbo in prilogami, poslalo v odgovor toženi stranki, da je bila tožena stranka pravočasno vabljena na razpisane naroke za glavno obravnavo in da se je teh narokov tudi udeležila. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da se je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno zavezala, da bo sodišču prve stopnje v roku 8 dni dostavila tudi podatke o oceni delovne uspešnosti za ocenjevalno obdobje za tožnico in primerjalne delavce, ki so bili upoštevani skupaj s tožnico. Tožena stranka je v zvezi s tem predložila sodišču le oceno delovne uspešnosti za tožnico in tožničino sodelavko A. M., ne pa tudi za ostali delavki, ki ju kot primerljivi tožnici navaja v pritožbi. Dejstev, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi (v zvezi z ocenjevanjem delovne uspešnosti tožnice in ostalih treh primerljivih delavk) in dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v pritožbi v cilju dokazovanja teh dejstev, pa pritožbeno sodišče z ozirom na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni upoštevalo, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 155. čl. ZPP. Ker tožničin odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi predmetnega indvidualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.