VDSS VDS sodba Pdp 1088/2000

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma pravdnih strank z dne 14.8.1998 in sklepa tožene stranke z dne 25.1.1999, ter nadomestitev le-tega z novim dokončnim sklepom, ki bi ugotovil, da je zaradi likvidacije tožene stranke tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu v šestih mesecih od 27.1.1999. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek na izplačilo mesečnega nadomestila plače v polni višini za čas od 5.10.1998 do 27.1.1999, ter 80% mesečnega nadomestila plače za čas 6 mesečnega odpovednega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih nadomestil do plačila. Odločilo pa je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek v višini 165.527,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, je tožena stranka vložila pritožbo in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavezalo toženo stranko k plačilu dolgovanega zneska v višini 165.527,80 SIT. Pritožbeno sodišče je sicer preizkusilo zakonitost sodbe le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenem zahtevku ugodilo, saj se pritožuje le tožena stranka. Ker pa je tudi utemeljenost tožnikovega denarnega zahtevka odvisna od vprašanja, kako preneha delovno razmerje delavcem zaposlenim v družbi, za katero je uvedena redna likvidacija po določbah ZGD, pa se je pritožbeno sodišče v razlogih svoje sodbe opredelilo tudi do tega pravnega vprašanja. Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi zakona (Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93, 39/97), kar sicer ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je v konkretnem individualnem delovnem sporu postavilo na stališče, da v primeru prenehanja delodajalca zaradi redne likvidacije po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93, 29/94, 12/98), prenehajo delovna razmerja zaposlenim na podlagi zakona z dnem uvedbe redne likvidacije tožene stranke, to je v skladu s 1. odst. 182. člena in v skladu s 106. členom ZPPSL. Prav zato, ker tožena stranka ni štela tožnika za trajno presežnega delavca v smislu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), po mnenju pritožbe priznani znesek s strani sodišča prve stopnje ne predstavlja odpravnine, zato tožnik ni upravičen do zahtevanega zneska. Pritožbeno sodišče ne soglaša z argumentacijo sodišča prve stopnje o samem načinu prenehanja delovnega razmerja v primeru redne likvidacije družb po določbah ZGD. Pravno stališče sodišča prve stopnje glede načina prenehanja delovnega razmerja v primeru uvedbe likvidacijskega postopka po določbah ZGD ni pravilno. Po zaključku sodišča prve stopnje pri tovrstnem prenehanju delovnega razmerja ne gre za prenehanje delovnega razmerja v smislu določil o trajnih presežkih zaradi nujnih operativnih razlogov, ampak gre za prenehanje dela zaradi likvidacije tožene stranke, zato je potrebno uporabiti pri tovrstnem prenehanju delovnega razmerja smiselno določbe ZPPSL. Delavcem preneha delovno razmerje v takem primeru na podlagi 1. odst. 182. člena ZPPSL z dnem uvedbe likvidacijskega postopka. Navedeno stališče po zaključku pritožbenega sodišča ni pravno sprejemljivo. ZGD, kot matični zakon za področje statusa gospodarskih subjektov, jasno poudarja razlike med pojmom prenehanja družbe ter likvidacije družbe, obe vrsti načina prenehanja družb in s tem posredno tudi delodajalca, pa se ločita od sodne likvidacije, ki jo ureja ZPPSL. Pri sodni likvidaciji je pravni položaj zaposlenih razmeroma jasno normativno urejen. ZPPSL v takem primeru namreč določa smiselno uporabo pravil ZPPSL o učinkih začetka stečajnega postopka. Ker je ena izmed pravnih posledic začetka stečajnega postopka tudi prenehanje delovnega razmerja (106. člen ZPPSL), uporaba te določbe neposredno pomeni, da z dnem začetka postopka prisilne likvidacije pride ex lege do prenehanja delovnega razmerja zaposlenih. V primeru rednega prenehanja oz. posledične redne likvidacije družbe po določbah ZGD pa je položaj zaposlenih torej nejasen oz. delovnopravna zakonodaja na nek način ni usklajena s statusno pravno zakonodajo. Seveda pa je tudi v tem primeru treba sprejeti načelno izhodišče, da tudi v primeru rednega prenehanja družbe v končni posledici pride do ugasnitve delovnih razmerjih zaposlenih. Drugačno razlogovanje bi bilo namreč nesmiselno. Če bi interpretirali, da v postopku prisilne likvidacije delovna razmerja prenehajo, ker zakon to pač izrecno določa (182. člen ZPPSL), v primeru rednega prenehanja in redne likvidacije pa ne prenehajo, ker zakon tega pač izrecno ne določa, bi bilo v praksi to okoliščino mogoče na relativno enostaven način izigrati s tem, da bi družbeniki "na silo" izposlovali sodno odločbo, ki bi bila podlaga za prisilno likvidacijo po določbah ZPPSL, v okviru katere bi delovna razmerja brez dvoma prenehala. Zato je potrebno pri tem vprašanju izhajati iz delovnopravne zakonodaje in njene določbe smiselno interpretirati. Pravna podlaga za tako sklepanje je v 77. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), ki kot razlog za prenehanje delovnih razmerij predvideva tudi okoliščino, da preneha obstajati organizacija oz. delodajalec, torej druga stranka v pogodbi o zaposlitvi. Kljub temu načelnemu stališču pa je treba posledično regulirati vprašanje pravic, ki zaposlenim v posledici dejstva, da jim delovno razmerje preneha, pripadajo. Pri vprašanju na kakšen način delavcem preneha delovno razmerje in kakšne pravice pripadajo delavcem, ki jim na ta način preneha delovno razmerje se je v teoriji delovnega prava, kot tudi že v judikaturi, uveljavilo stališče, da se pravni položaj takih delavcev rešuje ob smiselni uporabi določb ZDR, s katerimi je urejen režim pravic delavcev, katerih delo postane zaradi nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno. Izrecno je treba izpostaviti, da uporaba določb ZDR v primeru rednega prenehanja in likvidacije ni neposredna, ampak zgolj smiselna. Taka uporaba določb ZDR pa pomeni, da se te določbe uporabljajo le v obsegu in na način, ki je ustrezen naravi in vsebini pravnih razmerjih, ki naj se z uporabo teh določb uredijo. To torej pomeni, da gredo delavcem v takem primeru tiste pravice, ki jih ZDR zagotavlja delavcem, katerih delo postane trajno nepotrebno, vendar upoštevaje temeljno izhodišče, da je delo postalo (trajno) nepotrebno za vse zaposlene, ker so družbeniki odločili, da družba (delodajalec) preneha. Smiselna uporaba določb ZDR, torej v takem primeru ne pomeni, da lahko preneha delovno razmerje le tistim kategorijam zaposlenih, ki jih je po ZDR dopustno opredeliti kot trajne presežke, ne more pa prenehati tudi zaščitenim kategorijam zaposlenih (delavci invalidi, starejši delavci, delavci z manj kot enim letom delovne dobe - 36. d člen ZDR). Prenehanje delovnih razmerjih v primeru rednega prenehanja družbe je neposredna posledica dejstva prenehanja delodajalca, ki glede na to opredelitev učinkuje za vse kategorije zaposlenih, saj bi v nasprotnem primeru, če bi upoštevali varstvene kategorije po ZDR, dokončno prenehanje družbe bilo praktično nemogoče izvesti. To pa bi pomenilo že poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Na temelju navedenega je treba položaj rešiti z interpretacijo, da delovna razmerja prenehajo tudi tistim delavcem, ki bi v primeru programa razreševanja trajnih presežnih delavcev po ZDR sicer uživali delovnopravno zaščito, kar je tudi samo po sebi jasno. Glede na to, da se zakonski institut razreševanja trajnih presežkov v obravnavanem primeru ne uporablja zato, da bi se ohranil delodajalec, kar je sicer smisel ureditve po ZDR, ampak zato, da se dokončno razrešijo pravna razmerja med družbo, ki se nahaja v postopku prenehanja in njenim okoljem, torej tudi njenimi zaposlenimi. Smiselna uporaba določb ZDR v primeru rednega prenehanja družbe ima torej predvsem za namen vzpostaviti pravno podlago za to, da se delavcem zagotovi pravica do odpravnine, kot neke vrste nadomestilo za izgubo zaposlitve. Upoštevajoč stališče, da imajo delavci v primeru prenehanja družbe po določbah ZGD enake pravice kot delavci, katerih delo postane trajno nepotrebno, je treba razumeti torej zgolj v tem smislu, da s sprejetjem sklepa o prenehanju družbe s strani družbenikov družbe, nastane za družbo obveznost, da delavcem izplača odpravnino in to predvsem v višini in pod pogoji kot jo določa 36. f člen ZDR, prav tako pa mora delavcu zagotoviti 6 mesečni odpovedni rok. Tudi predlagana ureditev v predlogu ZDR, ki je pripravljen za tretjo obravnavo, ureja to problematiko na podoben način. V 108. členu predloga ZDR je določeno, da bo v drugih primerih uvedbe postopka za prenehanje delodajalca delavcu lahko prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 30 dnevnim odpovednim rokom. Glede na navedeno pravno ureditev načina prenehanja delovnega razmerja delavcev v posledici ukinitve delodajalca po določbah ZGD (likvidacija ali pa prenehanje po skrajšanem postopku) je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno priznalo tožniku zahtevani znesek, saj bi moralo tožniku prenehati delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, s pravico do odpovednega roka in odpravnine. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.