VDSS VDS sodba Pdp 554/98

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v znesku 526.162,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1996 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka in sicer v višini 20.497,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1998 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja, v skladu z določilom 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih v višini 726.769,40 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1996 dalje do plačila in stroške postopka v višini 39.785,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje Delovnemu sodišču v A.. Tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožeče stranke in je za osnovo odpravnine upoštevalo plačo v bruto znesku. Tožena stranka takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje in se pri tem v celoti sklicuje na sklep Sodišča združenega dela R Slovenije, opr.št.

Sp 785/92, z dne 18.6.1992. Izrek le tega pa pravi, da je po 3. odst.

36f člena Zakona o delovnih razmerjih, delavec upravičen do odpravnine v neto znesku. Tako predstavlja osnovo za izračun odpravnine delavčeva povprečna neto plača v zadnjih treh mesecih, ko je delal.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki že več kot dve leti, ko je le temu prenehalo delovno razmerje zaradi operativnih razlogov. Zato mu v skladu z določili 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), pripada odpravnina kot trajno presežnem delavcu. Sodišče prve stopnje pa po mnenju sodišča druge stopnje ni pravilno odločilo o višini odpravnine, ker je tožeči tranki priznalo odpravnino, upoštevajoč delavčevo bruto plačo, v višini 726.769,40 SIT.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb tožene stranke ugotavlja, da je pritožba tožene stranke utemeljena, saj predstavlja pravno podlago za plačilo odpravnine 36. f člen ZDR, ki določa osnovo za izračun odpravnine in sicer je to najmanj polovica delavčeve povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto delovne dobe. Delavčeva povprečna plača v zadnjih treh mesecih pa je dejansko izplačana plača, ki jo delavec prejme za opravljeno delo, po odbitku vseh prispevkov in davkov. Tudi sodna praksa je izoblikovala stališče, da se upošteva delavčeva neto plača.

Po oceni sodišča druge stopnje tako ni podlage za izplačilo odpravnine v bruto znesku, ne glede na predpise, ki urejajo obdavčitev prejemkov iz tega naslova.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka v skladu z določilom 36. f člena ZDR dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v znesku 526.162,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1996 dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 154. členom ZPP odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji, ki jih je na novo odmerilo in sicer upoštevajoč Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 7/95) tako, da je tožniku priznalo 300 točk (za tožbo 200, za udeležbo na obravnavi 100 točk). Upoštevajoč vrednost točke v času sojenja na prvi stopnji (76,50 SIT) znašajo stroški postopka 22.950,00 SIT. Sodišče je priznalo tudi 1.000,00 SIT materialnih stroškov in takso za sodbo v višini 4.360,00 SIT. Glede na 72,4% uspeh tožeče stranke v tem individualnem delovnem sporu, ji je tožena stranka dolžna povrniti 20.497,00 SIT.